Revmatoidni artritis je kronična vnetna avtoimunska bolezen, ki prizadene sklepe, vezivno tkivo, mišice in kite. Pojavi se lahko v kateri koli starosti. Tveganje za to bolezen je večje pri ženskah, saj zbolijo trikrat pogosteje kot moški. Bolezen najpogosteje izbruhne v zgodnjih letih, med 30. in 55. letom, torej v najbolj aktivnem življenjskem obdobju.

Avtorica: Adrijana Gaber

Bolezen lahko privede do hudih deformacij sklepov in bolnika popolnoma onesposobi. Zaradi zgodnjega odkrivanja in ustreznega zdravljenja pa danes na srečo večinoma ne prihaja do hujših invalidnosti.

Kako razširjena je ta bolezen in kateri so vzroki? Za revmatoidnim artritisom oboleva približno en odstotek svetovnega prebivalstva. Natančnih vzrokov ne poznamo, pogosteje pa se pojavi pri genetsko dovzetnih osebah, in sicer pod vplivom nekega zunanjega dejavnika, ki za zdaj ostaja neznan. Tveganje za razvoj je torej večje pri tistih osebah, ki imajo v družini že obolele z revmatoidnim artritisom. Kljub temu pa revmatoidni artritis ni dedno obolenje.

Sklepnemu vnetju in njegovim posledicam vsekakor botruje imunski sistem, ki je ključen za obrambo organizma pred okužbami. Pri revmatoidnem artritisu se imunski sistem usmeri proti lastnim tkivom, sklepom in tudi drugim organom. Vnetje je kronično, saj vzrokov ne znajo pozdraviti.

Bolečina, ki prebuja

Kako se kaže revmatoidni artritis? Prizadene lahko vse sklepe in tudi obsklepne dele in bolečine v sklepih so najznačilnejša težava pri tej bolezni. Na začetku bolijo in otečejo predvsem mali sklepi rok, zapestja, lahko tudi mali stopalni sklepi in komolci. Običajno sklepi bolijo in otečejo obojestransko oziroma simetrično. Pozneje se vnetje lahko razširi še na velike sklepe (kolena, kolki, gležnji, občasno tudi na hrbtenico).

Bolečine so izrazitejše v mirovanju, najmočnejše so ponoči in bolnike pogosto zbujajo. Značilna za revmatoidni artritis je jutranja okorelost, ki izzveni po nekaj urah. Bolečine so čez dan manjše, a ves čas prisotne. Bolezen lahko spremljajo tudi povišana telesna temperatura, hujšanje in čezmerna utrujenost.

Cilj zdravnik in bolnik postavita skupaj

Sodobno zdravljenje revmatoidnega artritisa je utemeljeno na nenehnem spremljanju aktivnosti bolezni in temu se nato prilagajo cilji zdravljenja. Bolezen torej zdravijo do merljivega in dosegljivega cilja, ki ga zdravnik in bolnik postavita skupaj. Cilj sodobnega zdravljenja je remisija ali umiritev bolezni, ki se lahko doseže le z zgodnjim zdravljenjem in prilagajanjem zdravljenja aktivnosti bolezni. Za zdravljenje je na voljo več vrst zdravil.

Prva so protibolečinska zdravila ali analgetiki, ki lajšajo bolečine. Z nesteroidnimi antirevmatiki, imenujejo jih tudi simptomatska zdravila, blažijo tako bolečine kot tudi sklepno vnetje. Možna je tudi kombinirana uporaba analgetikov in nesteroidnih antirevmatikov. Imunsko modulirajoča zdravila pa so tista, ki spreminjajo potek bolezni. Sem spadajo biološka zdravila, ki zavirajo delovanje določenih beljakovin, ki so posredniki vnetja, zato jih imenujejo tudi tarčna zdravila. Ta zdravila si bolniki sami ali s pomočjo zdravstvenega osebja aplicirajo v podkožje ali pa pri zdravniku prejmejo intravensko infuzijo.

Druga zdravila te vrste so zaviralci JAK, to so najnovejša zdravila za zdravljenje revmatoidnega artritisa. Prav tako so tarčna zdravila in so prva v obliki tablet, po učinkovitosti pa primerljiva z biološkimi. Raziskave so pokazale, da so zdravila v obliki tablet pri bolnikih bolj priljubljena.

V remisiji se degeneracija sklepov upočasni

Za revmatoidni artritis so, kot tudi za druge avtoimunske vnetne bolezni, značilna različno dolga obdobja zagonov in remisije ali umiritve. Danes je s pravilnim zdravljenjem mogoče bolezen upočasniti ali celo povsem ustaviti degenerativne procese.

Remisija je stanje, ko je bolezen dobro nadzorovana in se bolnik počuti bolje, lahko je celo povsem brez simptomov. V remisiji se degeneracija sklepov upočasni, kar pripomore k izboljšanju zdravja. Zato je remisija poglavitni cilj sodobnega zdravljenja revmatoidnega artritisa. Kot rečeno, se to lahko doseže z zgodnjim zdravljenjem oziroma prilagajanjem zdravljenja aktivnosti bolezni.

Za bolnike so najpomembnejši kazalniki obvladovanja bolezni nadzor bolečine in utrujenosti, zmožnost opravljanja vsakodnevnih dejavnosti in zmožnost dela.

Odsotnost bolečine pa še ne pomeni, da bolezen ni aktivna in ne napreduje. Zato je pri zdravljenju revmatoidnega artritisa treba upoštevati predvsem merljive dejavnike. Revmatologi torej spremljajo tako imenovani DAS 28 (Disease Activity Score 28), pri katerem ocenjujejo bolečine in otekline 28 sklepov, vključeni pa so še nekateri laboratorijski testi. Opazujejo tudi otekline sklepov in napredovanje bolezni, kot se vidi na rentgenskih posnetkih.

Ta dva sklopa dejavnikov sta med seboj povezana, saj različna pričakovanja o zdravljenju revmatoidnega artritisa pri bolnikih lahko povzročijo tesnobo, slabšo zavzetost za zdravljenje in neučinkovito zdravljenje.

Bolnik naj se zato z zdravnikom pogovori o kliničnih dejavnikih remisije, prav tako pa naj mu razloži, kaj je zanj najpomembnejše pri obvladovanju bolezni. Z upoštevanjem obeh vidikov bosta tako skupaj lažje določila cilj in se odločila za najprimernejši način zdravljenja.

ABC

A Za revmatoidni artritis so značilna različno dolga obdobja zagonov in remisije.

B Cilj zdravljenja je remisija ali umiritev bolezni.

C Odsotnost bolečine še ne pomeni, da bolezen ni aktivna.