Lepše vreme prinese tudi bolj dehtečo naravo, ki nam nudi svoje zaklade. Pa jih znamo izkoristiti? Pomislite, da lahko iz bezgovega cvetja pripravite denimo sok, ki vas bo osveževal tudi pozimi? Naberete sivko in iz nje izdelate dezodorant? Posušite materino dušico in iz nje kasneje skuhate omamno dišeči čaj? Izkoriščate naravne dobrine in se zavedate zmogljivosti narave?

Avtorica: Katja Štucin

»Narava nam nudi vse, vključno s smrtjo. Gre za kroženje. Narava smo mi. Človeško telo je sestavljeno iz elementov, ki so v naravi. Znanost se ukvarja z raziskovanjem narave, s tem, kar jemljemo in uporabljamo iz nje,« je zelo jasen zeliščar, sicer pa pesnik in pisatelj Zlatko Zajc, ki je s televizijskih zaslonov poznan tudi kot Zlatko Zakladko. Zanimalo me je namreč, ali je na vprašanje, kaj vse nam nudi narava, sploh mogoče odgovoriti. Tudi predsednik zeliščarskega društva Hermelika Aleš Bandur meni, da je to mogoče, vendar moraš sam videti širino narave: »Vedeti moraš, kaj si želiš, odvisno je torej, kakšne volje si. V naravi vsak najde nekaj svojega. Nekdo vidi le en cvet, spet drugi vidi ves gozd.

Od volje posameznika je odvisno, kako dojema naravo. Iz nje si lahko vzamemo popolnoma vse: dobro voljo, hrano, zdravje, pozitivno energijo, vendar je vse odvisno od človeka samega. Za primer, dve generaciji pred nami so živeli v hišah iz blata, desk, smrečja, mi pa smo vse te hiše podrli in jih odstranili. Znanje o gradnji takih hiš se je porazgubilo. Zdaj pa si lahko samo najpremožnejši sloj privošči gradnjo hiše iz naravnih materialov in je trikrat dražja od klasične gradnje. Znanje izpred 80 let se je torej že izgubilo, ker smo ga preprosto zavrgli. Materiali so se uporabljali iz okolice.

Vprašati se moramo, kaj smo že imeli v preteklosti in česa si v prihodnosti sploh želimo.« V Sloveniji obstajajo društva, ki opozarjajo na zaklade narave, med njimi je omenjeno – Hermelika, katere člani organizirajo tudi predavanja, saj želijo zainteresiranim posredovati dragoceno znanje. »Naša predavanja so raznovrstna, od nabiranja, vzgoje, predelave, uporabe zelišč in izdelkov do kakovostnega življenja. Društvo je zelo odprto, člani prihajajo iz celotne Slovenije,« pojasnjuje Aleš Bandur.

Kaj lahko sami naredimo iz zelišč?

Iz zelišč lahko sami naredimo marsikaj. Po besedah Aleša Bandurja so lahko del naše prehrane, izkoristimo jih za preventivo, da nam pomagajo do zdravja, ali kot kurativo. »Čas nas je sicer zanesel tako daleč, da so bolezni močnejše in je sobivanje in souporaba novih in starih metod nujno potrebna. Za neko bolezen iz Afrike bomo morali po zdravilo v lekarno, saj pravega zdravila iz zelišč ni mogoče dobiti, ker bi bilo treba ponje v Afriko,« zelo jasno pojasni Aleš Bandur in dodaja, da vsak uporablja tista zelišča, ki jih potrebuje. Ogromno jih je, tudi veliko takšnih, ki so manj poznana.

Hermelika

Denimo hermelika, po katerem se imenuje izpostavljeno društvo, najlepše uspeva na Primorskem, najdemo pa jo po vsej Sloveniji, jih je več vrst, ima pa zelo širok spekter učinkovin. Krepi imunski sistem, uporablja se za oskrbo ran, lajša težave revme, uravnava kislino v želodcu, znižuje krvni tlak in preprečujejo apnenje žil. Uporablja se lahko tudi v kulinariki, iz nje lahko izdelamo liker ali aromatizirano žganje.

Zelišča za sirup in žganje

Po besedah Aleša Bandurja so v koledarsko skoraj poletnem času zelo aktualni tudi smrekovi vršički. »Priporočam, da si jih pripravimo za zimo. Naredimo domači sirup s sladkorjem ali medom. Ostankov po precejanju ne zavržemo, ampak samo dolijemo kakšen deciliter žganja in že imamo izvrsten liker.

Prav tako ga lahko izdelamo iz ozkolistnega trpotca, ki ga tako kot smrekove vršičke lahko pripravimo s sladkorjem za zdravljenje vnetij dihalnih poti, sirup pomirja in blagodejno vpliva na grlo.« Ljudje sicer zelo radi pripravljajo žganje iz več različnih rastlin, tako jih z veseljem nabirajo za izdelavo posebnega likerja. »Pri tem moramo paziti, da ne uporabljamo preveč zdravilnih zelišč z močnimi učinkovinami, kot sta denimo pelin in žajbelj, ker so zelo agresivne,« opozarja predsednik društva Hermelika in dodaja, da je priporočljivo, da se zainteresirani pred nabiranjem malce podučijo o teh stvareh, preberejo kakšno knjigo.

Zelišča za zimo

Tista osnova za zimo pa je po besedah Zlatka Zajca povsem preprosta: »Vsak si lahko zapomni kratico KRRT, po Ašiču, se pravi krt z dvema r-jema.

Za lajšanje osnovnih prehladnih bolezni so kopriva, regrat, rman in trpotec.

To so štiri rastline, ki se jih lahko zapomni vsak. S temi se da preživeti zimo, ali piješ čaj za zdravje ali pa za žejo.« Sicer se Zlatko Zajc poslužuje tudi povsem preproste strategije, in sicer stopi pred hišo, odtrga marjetico, koprivo, itd. ter si pripravi čaj ali pa kar kosilo. Za primer nam je orisal izvrstno kosilo iz sestavin, ki jih lahko vsak nabere sam v svoji okolici. »Lahko naredimo kremno juho iz kopriv, ocvrte praprotne poganjke, dodamo kakšno jed iz gob in se po vsem tem še posladkamo z jagodami in borovnicami.

Zraven lahko spijemo različne čaje, iz mete, melise, materine dušice, ki imajo prijeten okus. Čaj lahko pijemo tudi mrzel, ni nujno, da je vedno vroč. Napitek je najbolj preprosto pripraviti, vsak naj si ga naredi po svojem okusu.« Aleš Bandur ob tem opozarja, da naj čaje sicer meša tisti, ki jih pozna in zna. »Mešanice čajev so kočljive zaradi možnosti dveh nasprotujočih si učinkovin. Ne smemo uporabiti hkrati rastline, ki krvni tlak dvigne, in druge, ki ga znižuje. Če dnevno pijemo močan čaj, je tako kot da bi vsak dan pojedli zdravilo in to je nesmiselno. Vsekakor si lahko privoščimo skodelico blagega čaja, močne čaje pa pijmo takrat, ko jih potrebujemo.«

Uporabljajmo naravno!

Rastline je smotrno konzervirati, denimo posušiti, da jih imamo na voljo takrat, ko ne rastejo v naravi. »Če je rastlina pravilno posušena, lahko ohrani skoraj vse snovi, v nasprotnem primeru je brez vrednosti, lahko celo strupena. Nekaterih rastlin pa ne smemo uporabljati svežih, ker so prav tako lahko strupene,« pove Zlatko Zajc in doda, da ob sušenju lahko naravne darove vlagamo v sladkor ali pa v olje, denimo čemaž in podobne dobrote. »Uporabimo konzerviranje, kot so ga poznali naši predniki, ko so zakopali meso v mast, konzervirali so tudi z medom. Pomembno je preprečiti dostop zraka, da se hrana ne pokvari.« Naravne rastline in zelišča so res pravo bogastvo, ne gre samo za svet čajev in likerjev, ampak lahko iz njih med drugim izdelamo tudi zdravilne kreme.

Zelišča za kreme

»Pri kremah je najpomembnejše, kakšne sestavine uporabljamo kot osnovo. Zelišča so dodana kot začimba tako kot pri pivu hmelj. Uporabljajte deviški čebelji vosek. Kakovosten vosek dobimo pri vsakem čebelarju v naši okolici. On je tudi zakladnica znanja, pri njem boste lahko veliko izvedeli in imeli boste domači čebelji vosek. Zelo je pomembno, da vosek ni s Kitajske, iz Indonezije, kjer je žal vse škropljeno in posledično strupeno. Naša koža je največji organ telesa, mi pa nanjo nanašamo številne kemikalije. Z dezodoranti, milom, kremami dovajamo strupe v telo. Pomembno je, da sami sebe osvestimo, kaj vse uporabljamo in kakšno škodo si s tem povzročamo. To je osnova za pristop k naravnim izdelkom. Vedeti moramo, kaj nam kemija povzroča.

Vsemu se seveda ne moremo izogniti, lahko pa smo vsaj nekoliko uvidevni do samih sebe,« priporoča Aleš Bandur in se ob tem še nekoliko vrne v zgodovino. »V kriznih časih, ko ni bilo sladkorja, bombonov, žvečilnih gumijev, so starši dajali otrokom čebelji vosek, ker je bil sladek in je vseboval še vedno veliko vitaminov, ki jih je prinesla čebela v panj. To je najboljši bombon. Tudi če vosek poješ, se ves izloči in hkrati še čisti floro in favno črevesja. Če pa vosek zaužiješ še zjutraj, po temeljiti ustni higieni, se zobje povoskajo in jih s tem zaščitiš.«

Naravno ni samoumevno

Se ljudje vse bolj zavedamo, kaj nam nudi narava, ali je večina še vedno ne zna dodobra izkoristiti oziroma jim ni mar za naravne zaklade? Zlatko Zajc meni, da je del ljudi, ki hodijo v korak z modo in prisegajo na naravno zaradi modnih trendov. »Vprašanje je, koliko naravnega uporabljajo v resnici. Z naravnim prehranjevanjem in raznimi eko-bio modnimi smernicami se začnejo ljudje ukvarjati pri petdesetih, ker se zavejo, da so umrljivi in bi želeli odkriti eliksir mladosti. Celo kmetje so se v dvajsetem stoletju oddaljili od narave, ker v njej večina išče samo dobiček. Zelo malo je tistih, ki skušajo naravo razumeti. Je pa zanimivo, da pri otrocih, ki so pravilno usmerjeni, obstaja čista želja, želijo živeti v skladu z naravo, seveda se kasneje to spridi.

Človek lahko spregleda ali pa sledi trendom, ki jih narekuje trenutni čas.« Tudi Aleš Bandur opozarja, da je nekaj trend, drugo pa dejansko ravnanje. »Mislim, da se ljudje vedno bolj zavedamo, kaj nam nudi narava, ampak je težava generacijska. Po mojem opažanju mlajša generacija hodi v trgovino po bio-eko, potem pa zraven je hamburgerje in pije gazirano pijačo. Imamo že temeljni problem. Večina osnovnih šol je imela svoj vrt ter sadovnjak, otroci so v praksi spoznavali in se učili z naravo, imeli so gospodinjstvo, kjer so spoznavali kuhanje, se učili podrobnosti, zdaj pa jih poučujejo vse drugo, enkrat spečejo palačinke in zadeva je zaključena. Če želimo, da bo celotna populacija začela razmišljati o tem, je treba začeti pri mladih.«

Je naravno že zdaj res še naravno in zdravilno?

Ljudje smo do narave marsikdaj zelo grdi. Se lahko začnemo bati, da jo bomo tako zelo onesnažili, da nam ne bo več nudila vsega zdravega? Je naravno že zdaj res še naravno in zdravilno? »Do narave se obnašamo zelo slabo,« je jasen Aleš Bandur in dodaja, da če smo naravo v taki meri poškodovali, bomo to žal morali sprejeti. »Če nekaj zakrijemo z zemljo, mislimo, da tega ni, ker ne vidimo, ampak trikratno dobimo nazaj vse vrnjeno, v negativnem smislu, seveda. Lahko bi reciklirali 90 odstotkov odpadkov, jih pa 10–15 odstotkov, to pomeni, da nismo naredili prav dobrega dela. Plastiko raje skurimo, namesto da bi jo reciklirali denimo v temelje hiš, v trajne klopi … Ni dovolj, da damo odpadke v pravilen koš, iz njih je treba začeti dejansko reciklirati.«

Tudi Zlatko Zajc je zelo kritičen do ravnanja ljudi v odnosu do narave. »Narava je od industrijske revolucije naprej strahotno ranjena, celoten planet. Ko bo človek izginil z obličja zemlje, si bo spet opomogla, o tem sem trdno prepričan.« Izpostavlja, da imamo v Sloveniji še vedno to srečo, da živimo v dokaj čistem okolju. Toda nič ni večno. Zavedati se moramo, da narava ni samoumevna, da njeni darovi ne bodo vedno na voljo, če bomo do nje tako mačehovski. Kakor zaključuje Zlatko Zajc: »Gre za klasično dilemo, da hočemo naš planet uničiti in iti v neznano, na drug planet, kamor pa bo seveda morda uspelo oditi samo bogatim. Morda se je tudi življenje na zemlji enkrat tako začelo. Naravi se zaradi grdega ravnanja ljudi slabo piše, vendar tudi če pride do popolnega sesutja, se bo narava opomogla. Ne vem pa, če bo še enkrat zgrešila napako in bo ustvarila človeka.«