Junij je mesec urinske inkontinence, težave, ki pesti mnogo ljudi, in sicer ni življenjsko ogrožajoča, je pa neugodna nevšečnost, ki lahko močno zaznamuje posameznika. Običajno zdrav človek sicer med uriniranjem izloči do dva litra urina dnevno. Urinira običajno šest- do osemkrat, vsakič po 300 do 500 mililitrov. Ponoči ne hodi na stranišče oziroma največ enkrat. Nehotenega uhajanja urina pri zdravem mehurju ni. Poznamo pa stresno ali urgentno ali mešano urinsko inkontinenco. Podrobnosti nam je orisala Maruša Habjan, dr. med., spec. ginekologije in porodništva.

Avtorica: Katja Štucin

Urgentna urinska inkontinenca je eden od simptomov prekomerno aktivnega sečnega mehurja. Nam lahko podrobneje pojasnite, kdaj govorimo o njej? Uvodoma sicer izpostavljam tri vrste urinske inkontinence. Kakšna je razlika med njimi, kaj je stresna, kaj urgentna in kaj mešana inkontinenca?

Urinsko inkontinenco oziroma nehoteno uhajanje urina v grobem delimo na dve obliki – stresno in urgentno. Stresna inkontinenca je posledica oslabelega ali poškodovanega tkiva medeničnega dna in trebušne stene, zaradi česar ob dvigu pritiska v trebušni votlini, ob kašlju, kihanju, napenjanju ali telesnem naporu pride do uhajanja urina. Urgentna inkontinenca pa je bolezen živčevja oziroma odzivnosti mehurja na dražljaje. Pri urgentni inkontinenci je značilna nenadna potreba po odvajanju urina, kar po domače pomeni, da moraš na vodo »takoj, ko te prime«, hkrati je odvajanje vode precej pogosto (več kot osemkrat dnevno), značilna pa je tudi potreba po odvajanju vode ponoči. O mešani urinski inkontinenci govorimo, ko gre za kombinacijo obeh prej naštetih oblik.

Kakšni so lahko razlogi, da do urinske inkontinence sploh pride? Zakaj in kako nastane?

Vzrok za stresno uhajanje vode je poškodba ali slabost podpornega sistema spodnjih sečil. Najpogostejši vzroki so porod, telesni napor ob slabi kakovosti globokih trebušnih mišic in mišic medeničnega dna. Pri urgentni inkontinenci pa je lahko vzrok bolezen centralnega živčevja (npr. multipla skleroza). Lahko pa je iz neznanega vzroka spremenjeno uravnavanje delovanje sečnega mehurja, in sicer tako, da se mehur začne krčiti, še preden se napolni, zato ženske s to težavo običajno odvajajo manjše količine urina, ko gredo na vodo.

Se pogostost urinske inkontinence spreminja glede na spol in starost? Kako zgovorna je statistika?

V Sloveniji naj bi imelo inkontinenco 13,6 % žensk. Statistični podatki kažejo, da je v Sloveniji 49,5 % žensk, ki so stare več kot 65 let, tako hudo inkontinentnih, da potrebujejo zdravljenje. V reproduktivnem obdobju je inkontinentnih od 5 do 15 % žensk. Prevalenca urinske inkontinence pa seveda narašča s starostjo in dosega 31 % pri ženskah starostne skupine od 45 do 50 let in 56 % pri ženskah po 70. letu starosti. Zagotovo pa ne moremo trditi, da je uhajanje vode le težava starejših.

Katere negativne posledice prinaša ta težava posamezniku? Je res, da lahko govorimo o popolni izolaciji nekoga, ki se spopada z urinsko inkontinenco, še več, celo o depresiji?

O uhajanju vode se vedno več govori, tako da ta tema ni več tak tabu, kot je bila nekoč. Še vedno pa nekatere ženske težko spregovorijo o teh težavah in je zato treba o težavah z uhajanjem vode vprašati vsako žensko, ki pride na preventivni ginekološki pregled. Prav tako je treba poudariti, da je večina težav z uhajanjem vode dobro ozdravljiva in pa predpisovanje predlog za uhajanje vode skrajni ukrep, ko vse drugo odpove. Če se z žensko, ki ima težave z uhajanjem vode, pogovorimo in ji predstavimo možne rešitve, jo hitro rešimo izolacije in negativnih misli.

Pa vendarle lahko rečemo, da ta simptom prekomerno aktivnega sečnega mehurja dejansko zelo vpliva na kakovost življenja, kajne?

Simptom prekomerno aktivnega sečnega mehurja (PASM) je na neki način predstopnja urgentne inkontinence. Bolnice s to težavo imajo urgenco – nenadno potrebo po odvajanju vode, frekvenco na vodo – hodijo več kot osemkrat dnevno in tudi ponoči. Voda jim ne uhaja, torej še pridejo pravočasno do stranišča. Vpliv na kakovost življenja je velik, saj ves čas razmišljajo, kje bodo lahko šle na vodo in s tem si v bistvu škodujejo, saj je začetno zdravljenje, ki mu rečemo trening mehurja (to niso vaje po Keglu) ravno v tem, da poskušajo podaljševati interval od takrat, ko začutijo potrebo po odvajanju vode, do takrat, ko dejansko gredo na vodo. Treba je spremeniti navade, kar je vedno težko.

Kako poteka zdravljenje oziroma ali se lahko te težave res popolnoma v celoti znebimo? Kako si lahko pomagamo? Obstaja več načinov?

Že prej sem omenila trening mehurja, ki poleg opisanega vključuje še opustitev kajenja in pitja alkohola ter izogibanje zelo začinjeni hrani, gaziranim pijačam in agrumom. Nikakor naj se ženske ne izogibajo pitju tekočine, zato da bi manj odvajale. Omejitev pitja tekočin velja le kako uro pred spanjem, da bo bolj mirna noč. To je začeten pristop pri PASM in urgentnem uhajanju vode. Če smo s treningom mehurja neuspešni, se lahko poslužimo fizioterapevtskih metod z elektrostimulacijo ali magnetnim stolom, a sta ti dve metodi predvsem v odročnih krajih zelo slabo dostopni. Zato je običajno naslednji korak zdravljenje z zdravili, ki so zelo učinkovita, je pa potrebno dolgotrajno jemanje.

Zdaj govorite o PASM, kako pa poteka zdravljenje stresne urinske inkontinence?

Pri stresni urinski inkontinenci je zdravljenje drugačno, saj je vzrok bolezni drugačen. Pri mlajših bolnicah, predvsem tistih, ki se jim težave pojavijo med nosečnostjo ali po porodu, je redna telesna vadba za krepitev mišic medeničnega dna in globokih trebušnih mišic običajno popolnoma učinkovita. Nekatere potrebujejo dodatno pomoč fizioterapevta in morda še elektrostimulacijo oziroma terapijo z magnetnim stolom. V veliko pomoč pri učinkovitosti odpravljanja težav z uhajanjem vode po porodu je tudi normalizacija telesne teže. Če trening mišic ni učinkovit, se poslužimo kirurškega zdravljenja. Danes uporabljamo predvsem male polipropilenske mrežice, ki jih lahko v lokalni anesteziji namestimo med sečnico in sprednjo steno nožnice in s tem odpravimo težavo. Ta način zdravljenja je zelo učinkovit.

Če je zdravljenje neuspešno, obstaja še nekaj bolj specifičnih načinov zdravljenja tako prvega kot drugega tipa uhajanja vode. In šele ko vse to odpove, je na mestu predpis inkontinenčnih predlog ali vložkov.

Kako uspešni oziroma učinkoviti so opisani načini zdravljenja?

Učinkovitost terapije je predvsem pri treningu mehurja in treningu mišic medeničnega dna odvisna predvsem od vestnosti bolnic. Danes vse preveč bolnikov želi rezultat takoj, še najbolje bi bilo brez vsakega napora. Pa žal ne gre vedno tako. Treba se je držati navodil in vztrajati. Pri mlajših bolnicah je učinkovitost konservativne terapije skoraj 70-odstotna. Učinkovitost kirurške terapije je odvisna od primernega izbora bolnic, ki so za operacijo primerne, dobre kirurške tehnike in upoštevanja navodil za pooperativno oskrbo. Učinkovitost operacije za mrežico je približno 90-odstotna. Tudi kirurško zdravljenje je bistveno manj uspešno pri ženskah s prekomerno telesno težo kot pri tistih, ki skrbijo za redno telesno vadbo.

Morda bi bilo najbolje spregovoriti še o preventivi. Lahko sami vplivamo na pojavnost te tegobe? Kako moramo ravnati, da do urinske inkontinence sploh ne pride?

Raziskave so pokazale, da redna telesa dejavnost pri starejših ženskah zmanjša pojavnost uhajanja vode za 20 do 25 %. Trening mišic medeničnega dna in nasploh redna telesna vadba sta glavna preventivna ukrepa.

Za konec velja še enkrat več izpostaviti, da gre za pogosto težavo, tako da posameznik, ki trpi zaradi posledic urinske inkontinence, nikakor ni sam. Prav je, da obišče zdravnika. Je čas odločilen, je potrebno, da se po pomoč odpravi čim prej?

Pomembno je seznaniti s to težavo že dekleta, da jim že ob prvih ginekoloških pregledih povemo, kaj so dejavniki, ki bi lahko pripeljali do težav z uhajanjem vode. Da poudarimo skrb za zdravo telo in telesno kondicijo ter da vedo, kaj so tisti znaki, pri katerih je treba poiskati pomoč. Prej ko začnemo z ukrepi, bolj učinkovita bosta preventiva in zdravljenje.

Trening mišic medeničnega dna

Hoteno »stiskanje« mišic medeničnega dna je srce fizioterapevtske obravnave urinske inkontinence, priporoča pa se tudi pri drugih stanjih, ki so posledica nepravilnega ali slabšega delovanja medeničnega dna in tudi nepravilnosti polnjenja in praznjenja sečnega mehurja. Samo močne mišice medeničnega dna lahko zagotovijo ustrezno podporo medenici. Če hočemo doseči dobre rezultate, se mora vadba izvajati pravilno, samostojno ali v kombinaciji z drugimi metodami in tehnikami. Vaje za krepitev mišic medeničnega dna je treba delati redno, dolgotrajno, v miru in zbrano. Ne moremo jih izvajati kar mimogrede.

Dandanes strokovnjaki priporočajo, da se vaje dnevno izvajajo v treh nizih, vsakič po 10. Začeti je treba z lažjimi, počasnimi stiski mišic medeničnega dna, s trajanjem 6 do 8 sekund, čemur mora slediti enako dolg odmor. Najbolje jih je izvajati vsak dan, priporočeno je vsaj 3- do 4-krat na teden. Vaje se izvaja v različnih položajih, ne zgolj v enem, po določenem času se počasne stiske nadgradi še z dodatnimi hitrimi. Za dosego prvih rezultatov mora vadba trajati vsaj 20 tednov in je najbolje, da postane del vsakodnevne telesne vadbe posameznice. Ženska se mora naučiti, kako pravilno krčiti mišice medeničnega dna in v nadaljevanju vaje tudi nujno pravilno izvajati, za kar je priporočljiv nadzor ustreznega strokovnjaka, terapevta.

ABC

A Trening mišic medeničnega dna in nasploh redna telesna vadba sta glavna preventivna ukrepa za pojavnost urinske inkontinence.

B Statistični podatki kažejo, da je v Sloveniji 49,5 % žensk, ki so stare več kot 65 let, tako hudo inkontinentnih, da potrebujejo zdravljenje.

C O uhajanju vode se vedno več govori, tako da ta tema ni več tak tabu, kot je bila nekoč.