Ljudje imamo s svojim genetskim zapisom vnaprej določene nekatere spremembe in osnove za le-te. Tako je določeno, kakšna bo vaša višina, barva oči, kakšne konstitucije boste itd. V urogenitalnem sistemu (sečila in spolni organi) so opredeljene tudi lastnosti in značilnosti organov tega sistema.

Avtor: Ljubo Breskvar, dr. med., spec. urolog

O prostati, žlezi moškega spolnega sistema je že veliko napisanega in odkritega, vendar kljub temu ta organ še ni dokončno raziskan. Znano je, da se v starosti ta organ poveča, pri nekaterih ljudeh več, pri drugih manj. Vendar le del moških s povečanimi prostatami potrebuje zdravljenje. Ko dobimo v ambulanto bolnika, ki ima napisano diagnozo BHP (benigna hiperplazija prostate) ali zgolj povečana prostata, smo urologi velikokrat soočeni z dilemo, kakšna je pravilna klinična pot za bolnika. Ga zdraviti ali le opazovati? Če bi ga zdravili, kakšno zdravljenje potrebuje?

Strah pred rakom prostate

Številni bolniki imajo po opravljenem ultrazvočnem pregledu trebuha zaradi povečane prostate strah pred rakom. V veliki večini primerov (več kot 95 % bolnikov) gre za benigno – nenevarno povečanje prostate, vendar je treba opraviti vso potrebno urološko diagnostiko, da preprečimo kasnejše zaplete (poslabšanje težav pri uriniranju, zapora urina, okvara zgornjih sečil, okužbe sečil, itd.) in da odkrijemo druge možne urološke bolezni. Najpomembnejši je klinični pregled z digitorektalnim pregledom prostate, zelo pomembna pa sta še ocena težav pri uriniranju (vprašalnik IPSS) in določitev koncentracije PSA (prostatičnega markerja v krvi).

Kakršnekoli vzročne povezave benignega povečanja prostate z nastankom raka na tem organu niso nikoli dokazali s kliničnimi študijami in zato je strah pred rakom prostate zgolj zaradi povečanja tega organa odveč, čeprav obstaja možnost za nastanek raka. Še posebej je pomembno, da rizični posamezniki (ki imajo raka prostate v družini – oče, brat) opravljajo redne kontrole in diagnostiko pri urologih. Treba je še omeniti, da je od vseh odkritih rakov prostat le del zelo malignih in te je treba zdraviti (3 % odkritih rakov prostate).

Diagnostika in zdravljenje?

Že pred leti so opravili veliko študij, ki so dokazale rizične dejavnike za zaporo urina, ki lahko nastopi kot končna posledica nezdravljenega benignega povečanja prostate. Najpomembnejši trije dejavniki so: vrednost PSA, starost in velikost prostate. Dodatno urologi upoštevamo še, kakšne težave ima bolnik pri uriniranju (IPSS) in se glede na rezultate preiskav odločimo za eno od možnosti:

• opazovanje
• zdravljenje z zdravili (alfa adrenergični blokatorji, inhibitorji 5-alfa reduktaze)
• kirurško zdravljenje (transurestralna resekcija prostate, transvezikalna prosatektomija …)

Praviloma o začetku zdravljenja odločajo težave pri uriniranju, zato se urologi velikokrat odločamo, da kljub povečani prostati bolnika ne zdravimo.

Drug pomemben pogled na zdravljenje je zgodnje odkrivanje raka prostate. Pri bolniku, ki ima povišano vrednost PSA v krvi in povečano prostato, po začetku zdravljenja z inhibitorjem 5-alfa reduktaze (5-AR) opažamo, da se vrednost PSA prepolovi, kar je posreden pokazatelj, da bolnik nima večjega raka na prostati. Zdravljenje s takšnimi zdravili ima tudi drugo dodatno korist. Odkrili so namreč, da je pri bolnikih, ki jih zdravimo s 5-AR večja verjetnost, da pri biopsiji prostate (odvzem vzorcev prostate z iglo) odkrijemo raka prostate, če je le-ta prisoten.

Zapleti nezdravljenega benignega povečanja prostate, ki povzroča težave, so: okvara sečil (sečnega mehurja, ledvic, sečevodov), ponavljajoče okužbe sečil, nastanek kamnov v spodnjih sečilih (predvsem v sečnem mehurju), zapora urina in končna odpoved ledvic.

Zapora urina

Dejstvo je, da med ljudmi vlada splošno prepričanje, da povečana prostata potrebuje zdravljenje. In to prepričanje je napačno. Zakaj? Kaj se lahko zgodi, če povečanja prostate ne zdravite? Najhujša posledica nezdravljenja je zapora oz. retenca urina. Do zapore pride zaradi več razlogov, grobo pa jih lahko razdelimo na:

• infravezikalno zaporo (zapora odtoka urina iz sečnega mehurja), kjer obstaja fizična prepreka za odtok urina (povečana prostata, zožitev v sečnici, premočno stiskanje zunanje zapiralke sečnice itd.). Sečni mehur se v tem primeru krči normalno, vendar mu opisane zapore preprečujejo normalen iztok iz mehurja.
• motnje krčljivosti mehurja običajno nastanejo zaradi sistemskih obolenj ali stanj (dolgotrajna sladkorna bolezen, okvara živcev sečnega mehurja zaradi dolgotrajne zlorabe alkohola ali drugih mamil, stanje po možganski kapi, druge nevrološke bolezni itd.)
• kombinacija krčljivosti mehurja in infravezikalne obstrukcije običajno urologi odkrijemo pri starejših bolnikih z več sistemskimi boleznimi ali pri bolnikih z avtoimunskimi ali nevrološkimi obolenji (stanje po možganski kapi, Parkinsonova bolezen, multipla skleroza itd.)

Ob zapori urina bolniki običajno začutijo bolečino v spodnjem delu trebuha in ne morejo odvajati urina ali pa ga odvajajo po kapljicah. Prvo pomoč običajno dobijo pri izbranem družinskem zdravniku, ki mu v sečni mehur skozi sečnico vstavi urinski kateter. Po vstavitvi nastopi takojšnje olajšanje, nadaljevanje diagnostike pa vodimo urologi.

Zaporo urina bi lahko delili glede na nastanek tudi na spontano nastalo in na sproženo zaporo urina. Pri spontano nastali zapori se težave z uriniranjem stopnjujejo skozi čas do končne točke, ko bolnik ne more več odvajati vode. Pri sproženi zapori urina pa je za zaporo delno odgovoren sprožitveni dejavnik. Najpogostejši so: splošna anestezija, kirurški poseg, vstavitev urinskega katetra, uživanje nekaterih zdravil itd. Prav pri tej skupini bolnikov obstaja največja verjetnost, da bodo v prihodnosti odvajali vodo naravno in da ne bodo potrebovali kirurškega zdravljenja urologov. Na drugi strani pa kar 75 % bolnikov, ki so imeli spontano zaporo urina, po sami zapori potrebuje kirurško zdravljenje benignega povečanja prostate, ki ga urologi opravimo endoskopsko (skozi sečnico) v splošni anesteziji. Druge vzroke za zaporo urina urologi rešujemo glede na samo patologijo.

Pregled pri urologu – zavestna odločitev za zdravje

Odločitev za kontrolne preglede prostate prinaša vsaj dve koristi: zgodnje odkrivanje raka prostate (ko je bolezen še popolnoma ozdravljiva) in preprečevanje zapletov zaradi benignega povečanja prostate. Moški slabše skrbimo za svoje zdravje, kar nenazadnje govori tudi statistično krajša življenjska doba. Zato je popolnoma razumljivo, da več časa posvetimo tudi svojemu zdravju in s tem svoji kakovosti bivanja.

Februar, 2014