Miomi so verjetno najpogostejša novotvorba v ženskem telesu. Z upoštevanjem malih miomov, ki ne povzročajo težav, so prisotni pri skoraj polovici predstavnic nežnejšega spola. Simptomi so vidni le pri slabi tretjini žensk, zato so tvorbe v maternici še vedno velika neznanka. Sestavljeni so iz mišičnega in vezivnega tkiva. Nastanejo z naglim razmnoževanjem gladkomišične celice maternice. Z Mileno Igličar, dr. med., spec. ginek. in porodništva, smo se pogovarjali o razširjenosti miomov in ukrepih ob pojavu le-teh ter o posledicah nastanka tvorb pri nosečnicah.

Avtorica: Nika Arsovski

Zakaj nastajajo in katere vrste miomov poznamo?

Nagnjenje za nastanek miomov je zapisano v genih, sama rast pa je odvisna od ženskih spolnih hormonov estrogenov, ki nastajajo v jajčnikih. Nastane lahko le en miom, v nekaterih primerih pa tudi več. Glede na lego v maternici ločimo podsluznične – submukozne, znotrajstenske – intramuralne in podpovrhnjične – subserozne. Redkejši so miomi v široki maternični vezi in na materničnem vratu. (shema)

Pri kateri starostni skupini se miomi najpogosteje pojavljajo?

Največkrat se pojavijo med 35. in 50. letom, redko pri mlajših od 30 let. Menopavza prinese zmanjšanje koncentracije estrogena v ženskem telesu in s tem upočasni rast miomov. Novi miomi po menopavzi praviloma ne nastajajo več.

Miomi lahko spreminjajo velikost in sčasoma rastejo. S katerimi dejavniki nenamerno pospešujemo rast novotvorb v maternici?

Rast miomov je odvisna od ženskega spolnega hormona estrogena. Z načinom življenja na rast miomov ne moremo dosti vplivati, nekoliko pogostejši so le pri debelejših ženskah, saj se delež estrogena izloča tudi iz maščobnih celic. Ob prisotnosti miomov se priporoča zmanjšanje uživanja živil iz soje in živalskih maščob. Stanje, ko je raven estrogena v telesu visoka (med nosečnostjo), spodbuja rast miomov, nasprotno pa se rast miomov upočasni, ko je raven estrogena nizka, kar je značilno predvsem za menopavzo.

Katere težave povzročajo miomi v maternici?

Težave so odvisne od lege, števila in velikosti miomov. Pogosto miomi ne povzročajo nobenih težav. Podsluznični in večji znotrajstenski povzročajo močnejše, daljše ter bolj boleče menstruacije. Večji miomi pritiskajo na sosednje organe, najpogosteje mehur, kar povzroča pogostejše uriniranje. Ob večjih miomih se lahko pojavi bolečina in občutek gmote v spodnjem delu trebuha.

Miomi lahko med drugim povzročijo tudi slabokrvnost ženske. Je mogoče na podlagi vzorcev krvi prepoznati prisotnost miomov v maternici?

Pri splošnem pregledu krvi lahko posumimo na obstoj miomov, očiten znak je znižanje hemoglobina. Ob močnih menstruacijah pogosto pride do slabokrvnosti. Miomi niso edini možen ginekološki razlog za močne menstruacije. Slabokrvnost pa ni vedno pogojena z ginekološkim obolenjem. Osebni zdravniki ob slabokrvnosti pogosto svetujejo pregled pri ginekologu, preden začnejo z iskanjem drugih možnih vzrokov. S preparati železa skušamo izboljšati hemoglobin, istočasno pa na različne načine zmanjšujemo premočne menstruacije. Pri nekaterih se odločimo za operacijo.

Ženske se lahko soočajo s težavami, ki jih povzročajo miomi, pa se tega niti ne zavedajo. S katerimi postopki ginekologi v sodobnem svetu odkrivajo miome?

Veliko število žensk nima težav s simptomi, zato miome odkrijemo šele med rutinskim ginekološkim pregledom. Določene opazimo, ko se pacientke zaradi omenjenih težav obrnejo na nas. Tipamo povečano maternico, natančno lego in velikost miomov pa določimo z uporabo ultrazvoka. Zdrave pacientke brez ginekoloških težav pridejo na pregled vsaka tri leta, ko ob pregledu odvzamemo tudi bris PAP. Če nimajo nobenih težav, ni nevarnosti, da bi bili v maternici večji miomi. Zato iz strahu pred njimi ni treba pogosteje hoditi na pregled. V primeru odkritja miomov pacientke pogosteje pregledujemo z ultrazvokom ter opazujemo možno rast in širjenje.

Ob pojavu manjših miomov operacija ni potrebna. Kakšen pa je postopek v primeru večjih rastočih tvorb?

Zdravljenje miomov je odvisno od težav, velikosti, hitrosti rasti in starosti ženske. Miomov, ki ne povzročajo težav, običajno ne operiramo, izjemoma v primeru načrtovanja nosečnosti. Podsluznične miome odstranjujemo skozi nožnico in maternični vrat s pomočjo kamere, s histeroskopsko operacijo. Podpovrhnjične in znotrajstenske odstranjujemo preko trebušne stene s kamero, laparoskopsko ali pa skozi rez v spodnjem delu trebušne stene. Če je možno, odvisno od lege, velikosti in števila miomov, jih odstranimo in maternico ohranimo. Redko je potrebna odstranitev celotne maternice.

Se postopek operacije razlikuje tudi glede na starost pacientke?

Pri ženskah pred menopavzo se za operacijo odločimo le v primeru neobvladujočih krvavitev. Sicer poskušamo zmanjšati krvavitve in počakamo, da menstruacije prenehajo. Pri mlajših ženskah, starih na primer 40 let, se v primeru hitro rastočih miomov hitreje odločimo za operacijo. Maternico poskušamo ohraniti, zavedati pa se moramo, da se miomi lahko tudi ponovijo.

V zadnjem času se na tržišču pojavlja inovativno zdravilo z molekulami SPRM, ki naj bi zmanjševalo velikost miomov in pomagalo obvladovati prekomerne krvavitve. Ali je zdravilo bolj primerno kot operacija in katerim pacientkam ga najpogosteje priporočate?

Pred leti smo predpisovali zdravilo, ki je imelo več stranskih učinkov, zato ga ni več na tržišču. Zdravilo deluje tako, da spremeni aktivnost hormona progesterona in s tem zmanjša ali celo ukine krvavitve. V večini primerov to povzroči začasno zmanjšanje mioma. Zdravilo se jemlje tri mesece, izjemoma tudi šest mescev, več pa ne. Po prenehanju se težave vrnejo, zato zdravilo uporabljamo predvsem pred predvideno operacijo. Miom na ta način zmanjšamo, da je operacija laže izvedljiva. Ker ni krvavitev, lažje pozdravimo slabokrvnost.

Glede na to, da miomi nastajajo v maternici, kjer raste tudi plod, se poraja vprašanje ali lahko ogrozijo žensko plodnost?

Podsluznični in znotrajstenski lahko zmanjšajo možnost zanositve, vendar so miomi redek vzrok za neplodnost. Seveda tudi zato, ker se le redko pojavijo pri mladih ženskah. Danes, ko se ženske za nosečnost odločajo pozneje, vse pogosteje najdemo miome pri tistih, ki ne morejo zanositi. Večji miomi lahko v primeru zanositve povzročijo spontani splav, prezgodnji porod, nepravilno lego in počasnejšo rast ploda. Zaradi večje koncentracije hormonov lahko miomi med nosečnostjo tudi zrastejo. Izjemno redko se zgodi, da se rast miomov med nosečnostjo tako pospeši, da preseže samo prekrvavitev in s tem ogrozi obstoj miomov, ki v tem primeru propadejo. To zaradi hudih težav zahteva nujno operacijo. Sicer pa miomov v nosečnosti ne operiramo. Z ultrazvokom spremljamo velikost, vendar miomi pogosto ne zrastejo. Ženske z miomi večinoma normalno rodijo, miom v spodnjem delu maternice pa lahko ovira porod, zato je v tem primeru potreben carski rez. Po porodu je možno počasnejše krčenje maternice, ki je posledica prisotnosti mioma. Če miomi ovirajo zanositev ali se bojimo, da bodo v nosečnosti povzročali težave, jih operiramo pred zanositvijo.

Miomi se po sestavi močno razlikujejo od cist, vendar pa so si po obliki podobni. Lahko miome kljub temu enačimo s cistami?

Miomi so čisto nekaj drugega kot ciste. Ciste so za razliko od miomov napolnjene s tekočino in ne nastajajo v maternici, temveč v jajčnikih. Ciste lahko hitro nastanejo in izginejo, medtem ko miomi počasi rastejo in do menopavze skoraj nikoli ne izginejo sami.

Večina miomov je benignih in ne predstavlja nevarnosti za žensko. Ali obstaja možnost, da se tvorbe razvijejo v maligne?

Miomi se izredno redko ali skoraj nikoli ne spremenijo v rakotvorne. Medtem ko ciste v redkih primerih lahko postanejo maligne, miomi ne povečujejo verjetnosti za nastanek rakastega obolenja maternice.

Keglove vaje dokazano krepijo mišice materničnega dna. Lahko nastanek miomov preprečimo ali ustavimo z rednim izvajanjem vaj?

Nastanek miomov je gensko in hormonsko pogojen, zato ga ne moremo preprečiti, nekaj malega lahko vplivamo le z zmerno telesno težo. Keglove vaje na miome ne vplivajo. To so vaje za mišice medeničnega dna, ki so zelo koristne za vse ženske. Posebej jih priporočamo v nosečnosti, po porodu, vsem, ki imajo ponižano maternico ali težave z uhajanjem urina.

Danes, ko se ženske za nosečnost odločajo pozneje, vse pogosteje najdemo miome pri tistih, ki ne morejo zanositi. Večji miomi lahko v primeru zanositve povzročijo spontani splav, prezgodnji porod, nepravilno lego in počasnejšo rast ploda.

Vir: Ginekologija, gl. urednika: Elko Borko in Iztok Takač, 2., dopolnjena izdaja.