Avtorica: Maša Robič, dr. med.
Klinično pomembna izguba telesne teže je opredeljena kot izguba 4,5 kilogramov ali več kot 5 % telesne teže v 6–12 mesecih.
V procesu zdravega staranja je opazen vrh telesne teže v 60. letu starosti, nato na splošno ostaja teža stabilna do 90. leta, ko začne upadati. Nasprotno delež mišične mase (puste telesne mase brez maščobe) začne upadati za 0,3 kg na leto v tretjem desetletju, upad se nato še povečuje z začetkom pri starosti 60 let pri moških in 65 let pri ženskah.
Pri zdravih starejših povečanje maščobnega tkiva uravnoveša izgubo puste telesne mase do zelo pozne starosti, ko se izguba maščobe in puste telesne mase zmanjšujeta sorazmerno. Za primerjavo se kalorični dnevni vnos 20- in 80-letnika razlikuje do 1200 kalorij na dan pri moških in do 800 kalorij na dan pri ženskah.
Izguba telesne mase s starostjo je normalen proces, ki ga povezujejo z zmanjšanim občutkom za lakoto, ki je odraz zmanjšane telesne aktivnosti in izgube mišične telesne mase (zmanjšana mišična masa namreč zahteva manjše energijske potrebe).
Drug pomemben razlog za zmanjšane potrebe po hrani v starosti so tudi fiziološke spremembe čutnih zaznav, kot so upad vohalne in okušalne funkcije, zmanjšana učinkovitost žvečenja zaradi težav z zobmi, upočasnjena prebava, ki vodi k hitrejšemu občutku sitosti ter spremembe ravni hormonov, ki uravnavajo občutek za lakoto.
Poleg fiziološke izgube teže v procesu staranja pa moramo imeti v mislih, da je nenamerna izguba telesne teže lahko znak za alarm in kazalec hude bolezni. Nekateri vzroki so značilnejši za starejšo populacijo, nekateri za mladostnike. Vendar pa večina vzrokov spada v eno od skupin štirih bolezni: rakave bolezni, metabolne bolezni, kronične vnetne ali infekcijske bolezni in duševne motnje.
V četrtini primerov je krivec nenamerne izgube telesne teže rakava bolezen, tretjina pripada organskim vzrokom (bolezen določenega organa), za drugo so odgovorne duševne motnje (npr. depresija), zdravila ali pa določenega vzroka ni možno odkriti. Težki časi svetovne gospodarske krize pa marsikoga spravijo na rob preživetja in nekateri ljudje si preprosto težko privoščijo hrano. Socialno-ekonomski vzroki zato ne smejo biti zapostavljeni.
Za boljši pregled so najpogostejši vzroki nenamerne izgube telesne teže predstavljeni v naslednji tabeli:
RAKAVE BOLEZNI BOLEZNI GASTRO-INTESTINALNEGA TRAKTA
rak želodca ulkus želodca rak debelega črevesa in danke kronična vnetna črevesna bolezen rak jeter zaprtost rak ovarijev motnje peristaltike rak dojke rak pljuč NEVROLOŠKE BOLEZNI rak prostate alzheimerjeva bolezen levkemija, limfom parkinsonova bolezen možganska kap INFEKCIJSKE BOLEZNI živčno-mišične bolezni (mišična distrofija, ALS) tuberkuloza aids SRČNE BOLEZNI okužbe z zajedavci srčni infarkt glivične okužbe kronično srčno popuščanje ENDOKRINE IN METABOLNE BOLEZNI DUŠEVNE MOTNJE sladkorna bolezen depresija hipertiroza (bazedovka) bipolarna motnja disfunkcija nadledvične žleze anksioznost feokromocitom (tumor nadledvične žleze) anoreksija, bulimija alkoholizem REVMATOLOŠKE BOLEZNI revmatoidni artritis ZDRAVILA sistemski lupus eritematosus pomirjevala metformin (za sladkorno bolezen) PLJUČNE BOLEZNI nesteroidni antirevmatiki kronična obstruktivna pljučna bolezen levodopa (za parkinsonovo bolezen) sarkoidoza pljuč antidepresivi SOCIALNO-EKONOMSKI VZROKI NEZNANI VZROKI revščina |
Najpogostejše rakave bolezni, ki so povezane z izgubo teže, so rak želodca, debelega črevesa in danke, rak jeter, malignom krvnega sistema (levkemija, limfom), rak pljuč, dojke, ginekološki rak, rak jajčnika, rak urinarnega sistema in rak prostate. Ob nenamerni izgubi teže moramo pomisliti na druge bolezni gastro-intestinalnega trakta: peptični ulkus želodca, kronična vnetna črevesna bolezen, zaprtost, motnje peristaltike. Infekcijske bolezni, ki lahko povzročijo hujšanje, so tuberkuloza, okužba z virusom HIV, parazitne ali glivične okužbe.
Prekomerno delovanje ščitnice (hipertiroza) zaradi bazedovke (gravesove bolezni), sladkorna bolezen, oslabelo delovanje nadledvične žleze so le nekatere metabolne bolezni, ki jih spremlja izguba telesne teže. Stranski učinek zdravil je lahko zmanjšan tek in posledično izguba telesne teže, ki je značilna za nekatera pomirjevala, nesteroidne antirevmetike (protibolečinska, protivnetna zdravila), antibiotike, metformin (za zdravljenje sladkorne bolezni), levodopo (za zdravljenje parkinsonove bolezni), nekatera zdravila proti depresiji ter druga zdravila.
Med drugim pa ne smemo pozabiti na motnje požiranja, bolezni zob oz. ustne votline ter nevrološke motnje (po možganski kapi). Predvsem mlada dekleta prizadenejo motnje hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija. Nekateri zmotno menijo, da sta le modna muha, za kar so dekleta odgovorna sama. Vendar sta obe obliki motnje hranjenja resni duševni bolezni, ki zahtevata strokovno pomoč.
Vse več ljudi ima težave s previsokim krvnim tlakom, slednji pa je najpogostejši vzrok za kronično srčno popuščanje, ki vodi v kronično hujšanje. Tudi kronična obstruktivna bolezen, ki je posledica dolgoletnega kajenja, se lahko kaže z izgubo teže.
Izguba telesne teže lahko zelo oslabi človeški organizem. Povezana je z različnimi škodljivimi učinki, vključno z oslabelim delovanjem imunskega sistema, zmanjšano zmogljivostjo, daljšim okrevanjem po bolezni in zapleti zdravljenja, slabšo kakovostjo življenja ter smrtjo. Ni presenetljivo, da je pri starejših pomembna izguba teže povezana s povečano smrtnostjo, ki lahko sega od 9 % do visokih 38 % od prvega leta do 2,5 leta po začetku izgubljanja telesne teže.
Razlikovati moramo med namerno in nenamerno izgubo telesne teže. Za izgubo telesne teže se lahko odločimo sami, zavestno. Tedaj je izguba telesne teže namerna in nadzorovana. Nenamerna izguba telesne teže pa je lahko posledica kompleksnejše bolezni, ki jo je treba opredeliti, preden postane tako velika, da ima nepopravljive posledice na naše zdravje.