Z znojenjem človeški organizem uravnava telesno temperaturo, saj na tak način oddaja odvečno toploto in se hladi z izhlapevanjem tekočine s površine kože. Znojimo se prav vsi, na dan pa oddamo 300–500 ml znoja. Količina je odvisna od zunanjih temperaturnih dejavnikov, naše lastne telesne aktivnosti, stresnih dejavnikov itd., poleg tega pa niti dva človeka nimata enakega števila znojnic. Za večino ljudi se proces znojenja dogaja dokaj neopazno, saj se znoj na koži posuši in izhlapi ali se vpije v oblačila. Pri nekaterih pa žal lahko znojenje postane tako moteče, da poiščejo strokovno pomoč.

Zelo učinkovit način preprečevanja pretiranega znojenja je operacija, imenovana simpatektomija, ki jo izvajajo na Kliničnem oddelku za torakalno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, kjer operira tudi primarij dr. Jože Jerman, dr. med. Z njim smo se pogovarjali o vzrokih za znojenje, kako je to povezano z zardevanjem, katere načine lahko uberemo, da se mu zoperstavimo in kako nam je pri tem lahko v pomoč operacija.

Avtorica: Anja Kuhar

Zakaj pravzaprav prihaja do znojenja, kaj ga v telesu sproža?

Znojenje je odvisno od dveh t. i. simpatičnih živcev, ki ležita na notranji strani hrbta in vzdolžno tečeta ob hrbtenici. Simpatični živec oživčuje tudi znojnice, te pa ob preveliki stimulaciji izločajo več tekočine oz. znoja.

Na simpatično živčevje vpliva tudi naše razpoloženje, vendar naš vpliv ni zavesten, čeprav naj bi lahko vplivali nanj s pomočjo t. i. avtogenega treninga.

Živec, ki oživčuje znojnice, oživčuje tudi kapilare. Ker je živec sam po sebi skupek drobnih niti, je v njem nemogoče ločiti, katere uravnavajo kapilare in katere znojnice. Tako je mogoče z operacijo zmanjšati tako znojenje kot tudi zardevanje.

Znojimo se, ko nam je vroče, saj telo na ta način oddaja odvečno toploto. Kateri različni dejavniki poleg tega še vplivajo na znojenje človeka?

Poleg zunanje temperature in telesne aktivnosti na prekomerno znojenje oz. hiperhidrozo pri ljudeh vplivajo različni dejavniki. Mednje sodi denimo duševna obremenitev, kjer je znojenje posledica zadrege, ki spremlja nastop v javnosti, izpit ali podobno izpostavljanje.

Prekomerno se lahko potimo tudi zaradi različnih bolezenskih stanj, kjer je znojenje eden od znakov bolezni. Sem sodijo sladkorna bolezen, kronična vnetja, limfomi, obolenja ščitnice, tudi debelost. Najpogosteje znojenje sicer rešujemo z operacijo, imenovano simpatektomija, s katero pa nastopamo le v primeru t. i. primarnega znojenja, torej znojenja brez bolezenske osnove. Operacija v primerih bolezenskih stanj ne pride v poštev, pač pa zdravimo primarni vzrok znojenja.

Na znojenje lahko vpliva tudi močno začinjena hrana.

Je hiperhidroza patološko stanje, ki ima lahko na zdravje dolgoročne posledice, ali gre bolj kot ne za ‘lepotni’ problem?

Za tistega, ki ga pestijo težave s prekomernim znojenjem, predstavlja to marsikdaj glavni problem, ki mu greni vsakdan, saj ga ovira pri vsakodnevnem življenju in komuniciranju. Govorimo o hudih problemih ljudi, ki se jim denimo dlani tako močno potijo, da od njih dobesedno kaplja. Težave so lahko tako hude, da morajo imeti ljudje zaradi znojenja dlani v rokah ves čas krpo, si pred vsakim stiskom roke, med pisanjem ali branjem itd., brisati dlani.

Znojenje dlani je lahko hud problem tudi v poslovnem svetu, saj pacienti navajajo, da jim lahko zaradi tega stranke manj zaupajo. Človek s potnimi dlanmi ob sklepu pogodbe namreč lahko daje sogovorniku vtis, da ima nekaj za bregom ali da ga hoče prevarati.

Podobno je z zardevanjem, kjer težava pesti predvsem mlajše fante – saj če zardeva mlado dekle, v družbi to velja nekako za simpatično, mladim fantom pa je hudo nerodno, če zaripnejo, zato se začnejo umikati družbi. Tu je dobrodošla pomoč psihologa ali psihiatra, pomagamo pa jim lahko tudi s simpatektomijo.

Pa lahko zaradi prekomernega znojenja pride do denimo vnetja znojnic ali drugih zdravstvenih težav?

Posledice prekomernega znojenja se redko manifestirajo na tak način. Znojnice bi se lahko vnele le ob slabi in neustrezni higieni. Kožo lahko vzdražijo tudi dražeči spreji, s čimer se sproži začaran krog. Človek se zaradi vzdražene kože namreč izogiba umivanju in tako lahko pride do vnetja, največkrat v pazduhah.

Dezodoranti in antiperspiranti so prva »bojna linija« pri težavah s prekomernim znojenjem …

Proti znojenju so nam v prvi vrsti na voljo dobra higiena, dezodoranti in antiperspiranti ter v najhujših primerih operacije. Dezodoranti sami po sebi so tisti, ki zgolj spreminjajo vonj znoja, antiperspiranti pa so astringensi, ki poskušajo zmanjšati izločanje znoja. Pri tem je pomembno, da jih po prejšnjem nanosu izmijemo s kože in ne nanašamo plasti na plast, v nasprotnem primeru namreč lahko pride do vnetja.

Svež človeški znoj sam po sebi nima vonja, tega dobi šele, ko ga začnejo razgrajevati bakterije, ki živijo na koži.

Katere oblike zdravljenja so še na voljo pri težavah s prekomernim znojenjem, če dezodoranti in antiperspiranti svojega dela ne opravijo zadovoljivo?

Učinkovita, vendar žal ne trajna terapija je zdravljenje z botulinom, torej injekcije botoksa, s katerimi je mogoče uravnavati znojenje dlani in pazduh. Zdravljenje je potrebno ponavljati na 2–8 mesecev in ga izvajajo dermatologi. Kolikor mi je znano, je tovrstno zdravljenje samoplačniško.

Plastični kirurgi izvajajo pod pazduho kiretaže, ki se v zadnjem času opuščajo. Gre za operacijo, pri kateri se skozi majhen rez »spraska« podkožje ali izreže del kože s podkožjem z namenom zmanjšanja števila znojnic. Žal je koža pod pazduho problematična kar se tiče celjenja in lahko ostanejo brazgotine, prav tako pa tovrstne operacije niso bile zadosti učinkovite in jih v zadnjem času opuščajo.

Pri zdravljenju znojenja dlani in stopal je učinkovita tudi iontoforeza, kopel dlani ali stopal v elektrolitski raztopini, skozi katero teče blagi tok, ki znojnice zapira. Terapijo izvajajo dermatologi, takšno napravo pa si pacienti lahko tudi kupijo in izvajajo terapijo doma.

Najuspešnejši poseg, ki ga izvajamo pri nas, pa je že omenjena simpatektomija.

Za kakšno operacijo gre pri simpatektomiji?

Govorimo o operaciji simpatičnih živcev, pri kateri vstopimo v prsni koš skozi obe pazduhi, kjer je najmanj mišic in je prsna stena najtanjša. Na vsaki strani napravimo dva reza – enega za kamero in drugega za instrument. Nato živca prepariramo na ustrezni višini – odvisno, kje želimo izključiti znojenje ali zardevanje – in ju blokiramo s titanijevo sponko.

Izraz »simpatektomija« pravzaprav ni popolnoma ustrezen, saj pomeni »prerez živcev«, česar zaradi težko popravljive škode ne izvajamo, poseg blokade s sponko je potencialno reverzibilen. Kot zanimivost naj povem, da posegov »odpravljanja škode prerezanih živcev« v Sloveniji ne opravljamo, se pa s tem ukvarja strokovnjak na Finskem, h kateremu hodijo pacienti z vsega sveta.

Na katerih delih telesa je učinkovito odpravljanje znojenja in zardevanja s simpatektomijo?

Operacija je namenjena preprečevanju znojenja dlani, pazduh in obraza ter odpravljanju zardevanja. S težavami znojenja stopal se ne ukvarjamo, pravzaprav se s tem v Sloveniji ne ukvarja nihče, najbližja tovrstna klinika je v Italiji. Okrog terapije so mnenja deljena, saj naj bi po nekaterih informacijah odprava znojenja stopal lahko vodila v različne druge, enako nadležne težave v urološkem predelu.

Zasledila sem, da se pri nekaterih pacientih, ki so prestali operacijo proti znojenju, lahko pojavi nadomestno znojenje na drugih delih telesa.

To težavo imenujemo nadomestno oz. kompenzatorno znojenje, ki ga sicer opazi tri četrtine pacientov, večinoma v mnogo manjši meri kot osnovno. S tem človeški organizem še vedno poskuša uravnavati in oddajati toploto, in če procesa ne more več izvajati na mestu, kjer je do sedaj oddajal toploto, se preseli drugam. Največkrat se nadomestno znojenje pojavi na hrbtu, sprednjem delu prsnega koša, trebuhu, stegnih, vendar ni preveč moteče.

Le pri 3–5 % operiranih pacientov pride do kompenzatornega znojenja, ki je nadležno vsaj toliko kot osnovno, zaradi katerega smo se za operacijo v prvi vrsti odločili. V takem primeru se lahko odločimo za ponovno operacijo, pri kateri odstranimo sponke z živcev. Za reverzibilnost žal ni zagotovila, velja pa, da naj bi se živec v 1. mesecu po operaciji lahko vsaj delno regeneriral oziroma vzpostavil prvotno stanje.