Avtorica: Andreja Hergula
Malo anatomije za boljše razumevanje: limfa ali mezga je tekočina, ki nastaja iz krvne plazme. Po telesu teče po mezgovnicah. Je najpomembnejša prometna pot našega telesa (poleg krvno-žilnega sistema). Kaj prenaša? Lahko se pošalimo, da gre za pravo »komunalno delavko«, ker (po limfnih kapilarah in žilah) prenaša odpadne snovi do bezgavk. Tu se prefiltrira. Očiščena tekočina se vrne v krvni obtok prek desnega in prsnega mezgovoda.
Do tu vse prav, sistem deluje. A kaj, ko se v našem zapletenem telesu stvari lahko tudi zakomplicirajo … Kadar je odtekanje limfe ovirano, se lahko razvije limfedem. Gre za nebolečo oteklino okončine v tkivih. Ta je kronična in progresivna. Najpogosteje nastaja na okončinah kot posledica malignomov dojke, rodil in melanoma ter njihovega zdravljenja (najsi bo to operacija ali obsevanje). Koža na oteklini pogosto postane zadebeljena in groba.
Če se ta okončina poškoduje, se lahko okužba hitro razširi po tkivih – v tem primeru ne čakajte v smislu: saj bo že, temveč se posvetujte z zdravnikom. Resda so pri zdravnikih vedno čakalne vrste in gneča, a to je nujno storiti. Če limfedema ne zdravimo, lahko ta namreč preide v velikansko, bolečo in trdo oteklino dela telesa. Zelo verjetne so pogoste okužbe ali celo maligni limfangiosarkom.
Primarna oblika limfedema, ki je zelo redka, prizadene oba parna uda. Je posledica prirojenih razvojnih ovir v limfnih vodih ali limfnih bezgavkah. Limfedem se kaže kot oteklina, ki se v tej obliki pojavi v zgodnji puberteti in je v približno 10 odstotkih podedovana (simptomi pa so lahko prisotni že od rojstva). A pozno primarno obliko limfedema lahko dobite tudi po 35. letu starosti. Pri primarni obliki gre za skupino dednih bolezni limfnega sistema z displazijo (abnormalnosti v razvoju) limfnih poti v obliki različnih simptomov: sindrom rumenih nohtov, Turnerjev sindrom, Prader–Labhart–Willi sindrom, Gorlin–Goltz sindom in drugi.
Če je bila prva primarna, je druga vrsta limfedema sekundarna. Te ne podedujemo, temveč jo dobimo ob zapletu drugih bolezni (na kratko smo jo že omenili zgoraj). Gre za pogostejšo obliko, ki je navadno enostranska. Pojavi se pri ženskah, ki so operirane zaradi raka dojke, najpogosteje se razvije na zgornji okončini. Poleg tega pa se razvije tudi pri malignomih prostate, obsežnih operacijah bezgavk, po rentgenskem obsevanju, metastazah pri malignomih, pri obsežnih brazgotinah, po poškodbah kosti in mehkih tkiv na okončinah.
Lahko pa dobimo tudi mešani limfedem, kjer sta prisotna tako primarni kot tudi sekundarni limfedem ali je kombiniran z venskimi obolenji ter lipedemom (prirojena okvara razporejanja podkožnega maščobnega tkiva).
Kako opazimo, da se s telesom nekaj dogaja? Najprej občutimo rahlo oteklino, zmanjšano gibljivost v gležnju ali zapestju, imamo občutek napete kože, polnosti v roki, tesen občutek okrog prstana, ure, občutek, da so nam obleke in čevlji pretesni. Lahko se počutimo odreveneli, lahko nas mravljinči in peče.
V prvih začetkih moramo limfedem obravnavati z vso pozornostjo. Kako ga diagnosticiramo? Limfedem mnogokrat ostaja neprepoznan ali nezadovoljivo zdravljen. Zahteva kompleksno zdravljenje, potrebno pa je popolno bolnikovo sodelovanje. Natančno sliko bolezni dobimo s težko izgovorljivo limfoscintigrafijo, CT-jem, in magnetno resonanco.
O njegovem pojavu poročajo celo 25 let po operaciji rodil, 24 let po operaciji dojke, 30 let po operaciji karcinoma dojke. Po zdravljenju raka dojke nastane limfedem v 56 odstotkih, po operaciji raka na rodilih pa v 49 odstotkih. Vse je odvisno od tega, kakšen je terapevtski postopek.
Limfedem, ki nastane po teh malignomih, se najpogosteje pojavi na eni od okončin. Če so malignomi v mali medenici, se lahko pojavi celo obojestransko. Limfedem okončin mnogokrat spremlja tudi limfedem trupa. Tega pogosto spregledajo in ne zdravijo. Lahko pa dobimo samo limfedem trupa, ki nastane zaradi malignomov, operacije, radioterapije in tudi zaradi operacij prsnega koša, abdomna ali kot posledica poškodb prsnega koša (celo v 28 odstotkih).
Zdravljenje limfedema trupa je za terapevte izziv. Standardizirane metode meritev namreč ni, zato je pomembno, da bolnik pri zdravljenju zares sodeluje. Zdravljenje ni enostransko, temveč multidisciplinarno. Sestavljeno je iz vadbe, ki je prilagojena posameznemu bolniku, nege kože, dihalnih vaj, plavanja, ročne limfne drenaže, »blage« kompresije. Zadnjo izvajamo z neelastičnimi povoji v več plasteh. Menjava jih izšolani strokovnjak. Pod povoje se namestijo penaste ali gumijaste blazinice, ki izvajajo mikro limfno drenažo oziroma masažo. Ko edem odstranijo, je treba izvesti kompresijo s kompresijskimi oblačili, ki jih bolniki nosijo čez dan. Kadar pa je limfedem trupa zelo obsežen, je treba tu in tam narediti operativno terapijo limfedema (npr. liposukcijo ali druge postopke).
Strokovnjaki osebam z limfedemom kot tudi tistim z verjetnostjo, da se jim limfedem razvije, pri negi kože svetujejo uporabo PH-nevtralnega mila in krem. Poleg tega svetujejo, da vzdržujejo optimalno telesno težo in skrbijo za uravnoteženo prehrano, da se izogibajo nošenju težkih bremen v prizadeti roki, da pri delu nosijo zaščitne rokavice, preprečujejo poškodbe na prizadetem delu, se izogibajo ekstremni toploti, mrazu, nosijo udobno spodnje perilo, na letalu nosijo kompresijska oblačila, merijo krvni tlak, se izogibajo klasični masaži z gnetenjem, se gibajo, dvigujejo okončine nad nivo srca, uporabljajo sredstva za zaščito pred piki žuželk in sončno kremo.
so pri limfni drenaži možne kontraindikacije v primeru, da se soočate z akutno trombozo, splošnim in lokalnim vnetjem, srčnim popuščanjem in nezdravljenim malignim obolenjem?
osebe z limfedemom opažajo, da se otekanje poveča z višanjem temperature zraka in tudi takrat, ko telo preveč telesno obremenijo ali nasprotno, so dolgo neaktivni? Povečano otekanje se opazi tudi ob koncu dneva.
poleg kirurškega zdravljenja limfedema obstajajo tudi laserska terapija, taping, hiperbarični kisik, zdravila? A za zdaj še ni dovolj dokazov o njihovi učinkovitosti.
Junij 2014