Avtorica: Anja Kuhar
O parodontalni bolezni, kot se pravilno imenuje, se veliko govori, kljub temu pa imam še vedno veliko pacientov z različnimi stopnjami napredovanja te bolezni.
Za parodontalno boleznijo zboli zastrašujočih 98 % in več prebivalstva, pri čemer Slovenija ni izjema. Težko je na kratko opisati vse znanje o tej bolezni, zato bom poskušal povedati tista bistva, za katera menim, da so za bralce najkoristnejša. Večinoma gre za kroničen proces, ki zajema vrsto bolezenskih stanj, ki ogrožajo podporna tkiva zob – dlesen, pozobnico in alveolarno kost.
Najprej se pojavi vnetje dlesni ali gingvitis, ki se ob primernem zdravljenju popolnoma pozdravi. V primeru nezdravljenja pa vnetje napreduje v nepopravljivo parodontalno bolezen in večje ali manjše izgube tkiv. Dlesen se umika navzdol proti zobnemu vratu, pride do izgube podpornih tkiv in posledično do majavosti in izpadanja zob. Parodontalna bolezen pa se ne ustavi le pri izgubi zob, ampak lahko pripelje do resnih sistemskih bolezni.
Zato je zelo pomembno, da že ob prvih znakih, kot so krvaveče dlesni, čim prej obiščemo zobozdravnika, saj z odlašanjem prispevamo k razvoju nepopravljive škode na obzobnih tkivih.
Ne gre za medijsko strašenje, ampak za pomembno opozorilo, ki ga ne gre jemati z rezervo. Parodontalna bolezen lahko vpliva na razvoj sladkorne bolezni, kardiovaskularnih bolezni, bolezni respiratornega sistema ter na nižjo porodno težo otrok in prezgodnja rojstva.
Na videz nepomembna bolezen obzobnega tkiva lahko privede do še resnejših bolezni z veliko hujšimi in celo neozdravljivimi posledicami. Marsikdo se sprijazni s kakšnim manjkajočim zobom, veliko hujše pa so na primer vsakodnevne injekcije inzulina.
Vendar pa vse te posledice parodontalne bolezni lahko zelo preprosto preprečimo. Vsakodnevno pravilno ščetkanje zob in redni obiski zobozdravnika so resnično pomembna stvar, ki sicer zahteva nekaj vsakodnevne discipline, a je tako zaradi zdravja kot tudi zaradi lepega nasmeha, tega vredna.
Pri parodontalni bolezni so sami zobje lahko popolnoma zdravi, saj gre za bolezen obešalnega aparata. Gingivitis se sprva pokaže s pordelim robom dlesni in z oteklino, ki lahko začne krvaveti ob ščetkanju ali drugih mehanskih pritiskih. Tudi neprijeten zadah nakazuje na parodontalno bolezen. Z napredovanjem so krvavitve hujše, v hudem stadiju lahko dlesen spontano krvavi. Govorimo o rani, veliki 5 x 5 centimetra, to je kot celotna dlan, kar si zaradi anatomije in obsega dlesni težko predstavljamo. Če pa si zamislimo enako veliko rano na koži, je jasno, da gre za hudo rano in vsekakor resno stanje.
Pride do odmika dlesni in nastajanja parodontalnih žepov, najprej postanejo vidni zobni vratovi in nato zobne korenine ter razcepišča korenin pri večkoreninskih zobeh, kar zopet nakazuje na zelo hudo poškodbo tkiv in veliko možnost izgube zob.
Glavni dejavnik parodontalne bolezni je zobni plak, ki začne nastajati že kratek čas po ščetkanju. Zobni plak v procesu zorenja preide iz mehkih do trdih zobnih oblog ali zobnega kamna. Ker se razmnožujejo patogene bakterije, ki sproščajo toksine, pride do vnetnega odgovora organizma. S tem želi telo uničiti patogene mikroorganizme, žal pa sproščanje vnetnih substanc povzroči poškodbo obzobnega tkiva in nastanek parodontalne bolezni. Drugi dejavniki, ki še vplivajo na parodontalno bolezen, pa odločajo o resnosti bolezni in odzivnosti na zdravljenje. Ker jih je veliko, je pomembno, da vsakega pacienta obravnavamo individualno.
Najpogosteje na bolezen vpliva pomanjkljiva ustna higiena, med pomembne dejavnike pa prištevamo še kajenje, sladkorno bolezen, hormonske spremembe, osteoporozo, avtoimunske bolezni, kronični stres in nekatera zdravila.
Na razvoj parodontalne bolezni ne smejo vplivati materiali, ki se uporabljajo pri protetiki, lahko pa slabo narejena protetična restavracija otežuje ustrezno higieno. Podobno se pojavi pri anatomskih in ortodontskih nepravilnostih zobovja.
Prvi korak stori pacient, s tem da se naroči pri zobozdravniku. Zelo pomembna je anamneza in izpolnitev vprašalnika o zdravju, s pomočjo katerega zobozdravniki izvemo več o slabih pacientovih navadah ter morebitnih bolezenskih stanjih, ki vplivajo na razvoj parodontalne bolezni. Nato paciente glede na stopnjo parodontalne bolezni razvrstimo v skupine tveganja, od česar je odvisno zdravljenje in prognoza.
S pomočjo rentgenskega slikanja celotnega zobovja, tj. ortopana, bolje vidimo in ocenimo morebitne poškodbe struktur. Opraviti je potrebno celoten in natančen klinični pregled, ki obsega oceno stopnje krvavitve, recesije dlesni, izpostavljenost razcepišča korenin in merjenje globine obzobnih žepkov.
Ključnega pomena je profesionalno odstranjevanje zobnih oblog pri zobozdravniku ali ustnemu higieniku. Pomembna stopnja pri tem je odstranjevanje zobnih oblog pod dlesnijo, saj neodstranjene zobne obloge še naprej vplivajo na razvoj parodontalne bolezni.
Sam poseg je lahko za pacienta neprijeten, a je profesionalno odstranjevanje zobnih oblog ter luščenje in glajenje zobnih korenin najpomembnejši korak pri omejevanju in zdravljenju parodontalne bolezni. Pri tem uporabljam trdo- in mehkoaktivni zobni laser, saj deluje tudi antibakterijsko, z njim preprečujemo skelenje izpostavljenih zobnih korenin, raziskave pa kažejo, da kot svetloba vpliva tudi na biostimulacijo tkiv in pospešuje celjenje.
Zapletenejše primere je pametno napotiti k specialistu parodontologu. Poleg same diagnostike in zdravljenja je pomemben tudi pouk o ustni higieni in ponoven obisk zobozdravnika, ki je pri parodontalni bolezni nujen.
Najpomembnejši preventivni ukrep je vsakodnevna zadostna, natančna in pravilna ustna higiena. Poleg zobne ščetke in tehnike ščetkanja je pomembna tudi uporaba zobne nitke in medzobnih ščetk. Svetujemo redno preventivno obiskovanje zobozdravnika, ki naj profesionalno očisti morebitne zobne obloge. Seveda pa je smiselno tudi izogibanje drugim škodljivim dejavnikom, ki vplivajo na razvoj parodontalne bolezni.
Bistvenega pomena je navajanje na ustno higieno že v otroštvu. Otroke že zgodaj začnite navajati na uporabo ščetk, ki so primerne njihovi starosti, saj se hitreje navadijo rutine kot kasneje mladostniki in starejši.
Zobozdravnika jim skušajmo približati na zabaven in zanimiv način. Sam želim poskrbeti, da obisk malih pacientov poteka čim manj stresno. Sproščen, pomirjujoč in prijazen pristop tako do otrok kot tudi do odraslih je zelo pomemben. Prav tako tudi razlaganje pacientom z besedami, ki bodo zanje razumljive.
Junij 2014