Velika večina ljudi doživi vsaj enkrat v življenju bolečine v križu. Bolečina, ki je lahko blaga ali huda in lahko traja le kratek čas ali več tednov, se pojavlja tako pri mlajši generaciji kot pri starejši. Vzroki zanjo so različni. Če se bolečini v križu pridruži še mravljinčenje ali pareze, so taki simptomi lahko pokazatelj, da gre za zdrs medvretenčne ploščice.

O tej težavi sem se pogovarjal z dr. Rokom Vengustom, dr. med., specialistom ortopedom, z Ortopedske klinike v Ljubljani, ki je najprej pojasnil vzroke, zakaj pride do zdrsa medvretenčne ploščice.

Pri zdrsu medvretenčne ploščice (strokovno hernija diskusa) gre za izbočenje medvretenčne ploščice v spodnjem ledvenem delu hrbtenice. To izbočenje se zgodi tam, kjer so živčne strukture oz. živci, ki oživčujejo spodnjo okončino. Do zdrsa medvretenčne ploščice pride zaradi degenerativnih procesov v medvretenčni ploščici. Le-ta je največja neožiljena struktura v človeškem telesu in kot taka že po puberteti podvržena degenerativnim spremembam.

Pri zdrsu medvretenčne ploščice gre v bistvu za vrivanje želitanoznega jedra v razpoke v vezivnem obroču medvretenčne ploščice. Kolikor je to vrivanje prostorninsko večje, pride do izbočenja vezivnega obroča. To pa lahko povzroči utesnitev živčne korenine ali hrbtenjače.

Najpogosteje so utesnjene živčne korenine ishiadičnega živca, kar se kaže z značilno bolečino vzdolž prizadetega živca, ki je znana kot išias. Hernija diskusa ni omejena le na ledveno hrbtenico, pojavlja se tudi v vratu, v prsni hrbtenici, vendar je je 90 % v ledvenem delu, nato sledi v vratu in  v prsnem delu. Največja pojavnost hernije diskusa je med 35. in 50. letom starosti, ko je medvretenčna ploščica še vedno dobro hidrirana, hkrati pa že podvržena starostnim spremembam. Po 50. letu prihaja pogosteje do druge patologije, kot je npr. spinalna stenoza.

Kako prepoznamo simptome?

Klasičen razvoj hernije medvretenčne ploščice je bolečina v križu, po določenem času se pridruži tudi bolečina v eni od spodnjih okončin. Sčasoma bolečina v križu mine in bolnik čuti le bolečino v nogi. Kasneje lahko izgine tudi ta bolečina in se pojavi pareza. To je klasičen potek, ki pa ni najbolj pogost. Pogosteje prihaja do bolečin v križu ali bolečin v spodnji okončini, prizadeta oseba ima lahko samo bolečine v križu ali samo bolečine v nogi. Poleg bolečinskega sindroma pa je pri nekaterih bolnikih prisotna tudi nevrološka simptomatika. Ta se lahko kaže kot parastezija ali mravljinčenje v predelu, ki jih oživčuje korenina, ki je stisnjena. Npr. če je živec, ki oživčuje nogo, stisnjen, pride do pareze v spodnji okončini ali do izgube moči v mišici, ki jo ta živec oživčuje.

Sindrom, ki je redek, a urgenten, pa je sindrom Caudae equinae. O njem govorimo, kadar gre za veliko izbočenje medvretenčne ploščice, ki pritiska na veliko površino, praktično na vse živce v spodnjem delu ledvene hrbtenice. Pri tem pa je moteno odvajanje vode in blata. Če v tem primeru ne ukrepamo takoj, lahko ostane moteno odvajanje vode in blata za vse življenje. Operativno moramo posredovati v 12–24 urah. Tako stanje je vedno urgentno. 2 % vseh hernij diskusa se kaže na ta način.

Kako poteka zdravljenje?

Ko bolnik pride v ambulanto in ugotovimo, da ima išias ali zdrs medvretenčne ploščice, sledi šesttedensko konservativno zdravljenje, ki sestoji iz fizioterapije in zdravljenja s protibolečinskimi zdravili. V primerih (npr. sindrom Caudae equinae), ko je prisotna neznosna bolečina in kratkotrajna pareza mišic, npr. padajoče stopalo, je zdravljenje operativno. Če ni teh simptomov, pristopimo h konservativnemu zdravljenju, ki je v pristojnosti fiziatrov in fizioterapevtov.

Če po treh mesecih takega zdravljenja ne pride do izboljšanja, zdravnik napoti bolnika na magnetno resonanco ledvene hrbtenice. Če ta pokaže izbočenje medvretenčne ploščice in simptomi še vedno trajajo, pristopimo k operaciji. Operativno odstranimo medvretenčno ploščico oz. del jedra medvretenčne ploščice, ki pritiska na živec in  ki nima funkcije, sicer pa delujočega dela medvretenčne ploščice ne odstranjujemo.

Operacija traja približno 25 minut v splošni anesteziji, bolnik je v nekaj urah po operaciji samostojno mobilen in en dan po operaciji zapusti bolnišnico. Zapletov pri posegu je zelo malo, približno 0,5–1 %. Na našem oddelku je zapletov še manj – približno 3 promile. V primeru zapletov lahko pride do poškodbe živca ali vnetja. Ob klasični operaciji je na voljo tudi endoskopska operacija hernije diskusa, kjer je rez, ki ga opravimo, nekoliko krajši. Dolžina reza je samo pol centimetra, medtem ko je pri klasični operaciji 3 cm. Srednjeročni in dolgoročni rezultati pa so povsem enaki pri obeh vrstah operacij.

Kakšna je preventiva?

Pri zdrsu medvretenčne ploščice gre za degenerativni proces in proti temu naravnemu procesu, ki se dogaja v telesu, se težko borimo. Lahko le zmanjšamo pritisk v medvretenčni ploščici, ki pospešuje in povzroča, da so degenerativne spremembe hitrejše. Zavedati se moramo, da so obremenitve v hrbtenici zelo visoke pri sedenju. Če nivo obremenitev poskušamo nekako razvrstiti: najmanjše so pri ležanju, nato pri stanju in pri sedenju s podprto ledveno hrbtenico. Največja obremenitev pa je, ko dvigujemo bremena in ko sedimo brez naslonjala za ledveno hrbtenico.

Edina stvar, ki dokazano dolgoročno pozitivno vpliva na zmanjšanje bolečin v križu, je redna vadba in dobra splošna aerobna kondicija. To tudi največkrat priporočamo bolnikom, ki trpijo zaradi degenerativnih bolezni hrbtenice.