Želja po pristnejšem in bolj naravnem načinu življenja je v naši družbi vse bolj prisotna in prodrla je tudi na področje čistil. Poleg tistih, ki jih lahko doma pripravimo sami in smo v prepričanju o njihovi ‘ekološkosti’ bolj trdni, najdemo na policah celo armado čistil, ki nas prepričujejo, da so naravi prijazna, pa naj bodo to detergenti za pomivanje posode, pralni praški, čistila proti vodnemu kamnu, razmaščevalci in celo ekološki toaletni papir. Vsa pa naj bi bila združena pod skupnim imenovalcem prijaznosti do okolja in našega zdravja.

Avtor: Anja Kuhar

V iskanju odgovorov  na prepišnem področju ekoloških čistil nam je na pomoč priskočila  Barbara Bedenk, ljubiteljica narave in borka za čistejše okolje pri podjetju Ekoteka, d. o. o.,  ki se med drugim že leta ukvarja z uvažanjem ekoloških čistil, ki se ponašajo z evropskim znakom za okolje – Okoljsko marjetico.

Je kemija zahrbtna nasprotnica ali dobrohotna pomočnica?

Med ljudmi pogosto prevladuje mnenje, da je ‘kemija’ tista, ki nam škodi. Pogosto naletimo na odziv, češ, tega pa bog ne daj. Barbara Bedenk prežene meglo, ko razloži, da je pravzaprav vse ‘kemija’, saj je tudi voda, katere formula je H₂O, kemična spojina. Tovrstne analogije torej ne vzdržijo, saj je pomembno, pove Bedenkova, kakšno ‘kemijo’ čistilo vsebuje in pa v kolikšni meri. Za ekološka čistila naj bi sicer veljalo, da je medsebojno vplivanje vseh uporabljenih kemijskih spojin okolju prijazno in neškodljivo.

Čistila, ki se lahko upravičeno ponašajo z oznako ‘ekološka’

Ekološkost čistil najlažje izkazujejo različni certifikati, pri čemer Bedenkova svari potrošnike, naj bodo pazljivi, saj prihaja do različnih goljufij. Glavni certifikat, po katerem se velja ravnati, je krovni certifikat Evropske Unije – Eco Label oz. Okoljska marjetica. Obstaja sicer še cela vrsta različnih certifikatov, ki zahtevajo različne pogoje ekološkosti. Okoljska marjetica pa je tisti krovni in splošno prepoznani certifikat, ki označuje, da je storitev ali izdelek kakovostnen ter prijazen okolju in ljudem.

Na spletni strani agencije ARSO najdemo opis Eco Label – znaka za okolje oz. Okoljske marjetice. V pravni red Evropske unije je bila vpeljana leta 1992, pridobitelja pa zavezuje k varovanju okolja v celotnem življenjskem obdobju izdelkov oziroma storitev, ki morajo zadovoljevati visoke standarde in visoka merila glede uporabnosti.

Kako do odlikovanja čistil z označbo, kot je Okoljska marjetica?

Barbara Bedenk izpostavlja več dejavnikov. Čistilo mora biti biorazgradljivo, biorazgradljivost pa je lahko primarna ali sekundarna. O primarni govorimo, če čistilo zlijemo v potok, v katerem se bio razgradi. Pomembno pri tem je, da ga pravilno redčimo po navodilih proizvajalca, saj naj bi bila ekološka čistila bolj koncentrirana. Skeptikom, ki bi se spotaknili ob koncentriranost, bo najbližje razlaga, da tudi cele pesti soli – NaCL – ni pametno pojesti, pa gre za povsem naravno snov. O sekundarni biorazgradljivosti pa govorimo v trenutku, ko se veže z umazanijo, pri čemer je nujno, da tudi sekundarna stopnja pridobi eko označbo. Pomemben in s standardi strogo določen je tudi sam proizvodni proces čistil, poraba energije in njegovo vplivanje na okolje.

Drugi dejavnik je visoka kakovost, saj se ekoloških čistil pogosto drži očitek, da ne delujejo enako učinkovito kot konvencionalna čistila.

Ker naj bi bila ekološka čistila visoko koncentrirana, niso zanemarljivi prihranki denarja ter samega čistila, posebno pa še embalaže, ki mora biti primerna za recikliranje. Ob tem se ne moremo izogniti dejstvu, da je embalaža večinoma narejena iz plastike, vendar je čistila na drugačen način težko shranjevati, sploh v smislu širše prodaje.

Naslednja zahteva je osredotočena na zdravje uporabnika, saj morajo biti izdelki dermatološko testirani, primerni tudi za alergike, nikakor pa ne smejo biti testirani na živalih.

Barbara Bedenk opaža zanimiv fenomen pri ljudeh, in sicer povezovanje učinkovitosti čistila z njegovim penjenjem, kar naj bi bilo dejansko zdravju le bolj škodljivo, saj naj bi bila izdelku dodana penila, torej dodatna ‘kemija’. Bedenkova poljudno razloži, da ob poku mehurčka snovi prehajajo v sluznico oči, na kožo in naravnost v dihala, kar je lahko za občutljivejše ljudi in otroke neugodno. Ekološka čistila naj bi se manj penila ter posledično manj dražila in izsuševala kožo.

Prepovedane snovi

Na vprašanje, katerim snovem naj se potrošniki izogibajo v čistilih, Bedenkova odgovarja, da zakonodaja ne zahteva navajanja sestavin čistila, zato te velikokrat niso navedene, poleg tega pa bi potrošnikom pomenila le malo in nestrokovnjaki bi težko ocenili, kaj je ‘dobro’ in kaj ni. Zato polaga na srce, naj bodo pozorni na certifikate, pri katerih velja uporabiti zdravo pamet in izbrati tistega, ki je splošno priznan, kot na primer t.i. Eko Marjetica.

Cena

Na višjo ceno, vsaj v primeru krovnega certifikata EU najbolj vpliva visoka koncentriranost čistila, zato se na prvi pogled cena lahko zdi visoka, na dolgi rok pa je pravzaprav lahko nižja. Barbara Bedenk opozarja potrošnike, naj bodo pozorni na koncentracijo ekološkega čistila, saj naj bi bila tista cenejša pogosto redčena z vodo, trajala naj bi manj časa in bila manj učinkovita. Dodatno lahko na zvišanje cene vplivajo tudi laboratorijska testiranja, ki jih zahteva certifikat. Ta so v primeru pridobivanja certifikata za prašek za perilo enormno visoka in požrejo večji del sredstev.

Naj bo tudi zaključna misel v ‘zelenem’ duhu. Če se odločite in vpeljete v svoj dom nekaj zelene miselnosti, si velja zapomniti, da vam bo okolje hvaležno, če boste pri čiščenju uporabili čim manj papirnatih brisačk in izdelkov za enkratno uporabo in raje zopet uporabili dobre stare krpe.

Sam svoj mojster

Z malo iznajdljivosti si lahko s sestavinami iz lastne kuhinje namešamo učinkovita čistila. V tem primeru bodo naši najboljši prijatelji kis, limona, sol, soda bikarbona, nekatera eterična olja in celo čebelji vosek.

Kis je na primer čudovit razmaščevalec, ki tudi razkužuje in razredčenega z vodo ga lahko uporabljamo skoraj kot univerzalno čistilo. Celo za mehčanje perila je pripraven, le z marmorjem se ne razumeta dobro. Vsi, ki vam življenje lajšajo grelci za vodo, verjetno že veste, da kis učinkovito uničuje vodni kamen, za odpravljanje plesni pa ga lahko nanesemo na krpo in nesnago pobrišemo, lahko pa si pomagamo tudi z razpršilom, v katerem zmešamo kis in vodo 1 : 1. Kis pomaga celo pri odstranjevanju madežev, ki jih za seboj pustijo kava, paradižnik, rdeče vino in druge trmaste snovi. Če vas moti jedek vonj, mu primešajte nekaj kapljic eteričnega olja.

Naslednja je soda bikarbona, ki deluje abrazivno, prav bo prišla pri čiščenju pečice in kopalnice. Da bi očistili kopalno kad, si lahko pripravimo pasto, v kateri zmešamo sodo bikarbono in vodo, učinkovita pa je tudi pri čiščenju odtokov.

Limona učinkovito odpravlja plesen, prijetno odišavi mešanice, ki si jih pripravimo, učinkovito pa deluje tudi v kombinaciji s sodo bikarbono. Za pripravek, s katerim odstranjujemo prah, stisnemo limono, dodamo kapljico ali dve oljčnega olja in površine obrišemo. Celo proti rji jo lahko uporabimo, in sicer na zarjavelo površino natremo sol, čeznjo stisnemo limono in pustimo ‘marinirati’ nekaj ur, nato pa temeljito zdrgnemo.

Oktober, 2012