Izguba otroka je ena najhujših preizkušenj, pred katero nas lahko postavi življenje. V  trenutkih stiske se lahko obrnete na društvo Solzice, ki nudi pomoč družinam, ki so izgubile otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

Nam lahko predstavite aktivnosti vašega društva Solzice. Kako vas lahko najdemo?

Društvo Solzice je nastalo pred sedmimi leti ravno zaradi tega, ker se o smrti na začetku življenja sploh ni govorilo. Žalujoči starši smo ostajali sami s svojo bolečino vsak na svojem koncu. Ni bilo društva, ni bilo spletne strani, ni bilo spominskih pokopališč oz. parkov razen Parka Zvončkov v Ljubljani, za katerega se je zavzemala klin. psihologinja Vislava Globevnik – Velikonja.

Društvo deluje na celotnem slovenskem prostoru. Organiziramo srečanja žalujočih staršev, pripravljamo in izvajamo izkustvene delavnice za zdravstvene delavce. Na povabilo se udeležujemo različnih posvetov, predavanj, seminarjev. Hkrati pa spremljamo žalujoče družine in jim pomagamo v najtežjem času. Pridružimo se tudi porodu in skupaj pripravimo in naredimo kar največ spominov na otroka. Starše spodbujamo, da se od otroka poslovijo, ga popestujejo in si vzamejo čas za slovo. Nudimo individualne pogovore, pogovore preko internetnih povezovanj, v društvu iščejo pomoč tudi ostali sorodniki, delodajalci, prijatelji.

Udeležujemo se okroglih miz, razprav na to temo. Posneli smo že veliko oddaj, prispevkov, radijskih prispevkov. Imamo veliko podporo v medijih.

Seveda pa zbiramo finančna sredstva, da lahko delujemo, obiskujemo družine in jim nudimo pomoč in podporo. V ta namen so se zbrale žalujoče mame iz vse Slovenije in v prazničnem času izdelovale voščilnice, blazinice, praznične okraske itd. Izkupiček od prodanih izdelkov je šel v korist društva Solzice. To so družine, ki imajo podporo društva, katere smo spremljali, jim nudili oporo, pripravili slovo od njihovega otroka in jim pomagali na poti žalovanja.

V tisku je tudi slikanica, ki bo pomagala sorojencem, da bodo lažje razumeli nastalo situacijo v družini. V društvu organiziramo predavanja različnih strokovnjakov, ki so kakorkoli povezani z našo tematiko. Hkrati pa se zavzemamo za odprtje spominskih parkov – pokopališč po vsej Sloveniji, saj tudi tako majhni otroci potrebujejo svoje mesto v naši družbi in žalujoči starši svoj prostor, kamor lahko odnašajo svojo žalost.

Najdete nas na spletni strani www.solzice.com oz. [email protected] oz. 041 532 916.

V društvu pripravljate tudi t.i. spominski paket. Zveni nenavadno. Zakaj je le-to pomembno?

Vsak otrok, ki umre, pa čeprav na začetku življenja, je otrok, katerega sta starša pričakovala, se ga veselila in že dolgo pred njegovim rojstvom navezala stik z njim. Pripravila sta mu vse potrebno in se ga neizmerno veselila. Ko se zgodi najhujše, kar se lahko – smrt otroka še v trebuhu oz. kmalu po rojstvu –, pa starši izgubijo prihodnost. Spopadajo se z občutkom krivde, iščejo vzroke pri sebi. Mame se borijo z občutkom krivde, da so odpovedale kot nosilke življenja. Njihova ženskost in materinski čut je globoko ranjen. Družba pa še vedno te smrti potiska v ozadje in žalujoče starše tolaži s tem, da naj čim prej pozabijo. In tako tudi ni bilo spominskih parkov, starše niso spodbujali, da otroka popestujejo in si naredijo spomine. Smrt otroka se je tako zavila v molčečnost, starši pa so v osamljenosti nosili svojo bolečino še leta in leta dolgo. V zadnjih letih pa smo naredili velike premike tudi na tem področju. Tudi nas v Sloveniji je dosegla miselnost, da so to bili otroci, da so njihovi starši žalujoči starši in da jih ne moremo kar tako obiti. Da so tudi ti starši »upravičeni« do žalovanja, da si morajo vzeti čas in žalovati za otrokom, ker le na takšen način se lahko vrnejo v normalno življenje. Tako smo se približali drugim državam po svetu, ki spodbujajo starše, da si vzamejo čas in se poslovijo od svojega otroka. Da ga poimenujejo in si naredijo čim več spominov. V ta namen pripravljamo spominske pakete, do katerih bodo upravičeni vsi starši, ki se srečujejo s smrtjo otroka na začetku življenja oz. kmalu po rojstvu.

Paket vsebuje pleničko, v katero otroka povijemo, in kapico, otroka fotografiramo, album, v katerega naredimo odtise dlani in stopal, brošuro o informacijah o pomoči in pravnih ureditvah, spominskih parkih ipd. Po izkušnjah, ki jih imamo do sedaj, so ti paketki zelo pomembni pri nadaljnjem procesu žalovanja. Družine na tak način približajo svojega otroka ostalim članom, kateri jih ravno zaradi teh spominov lahko bolj razumejo oz. so jim v močnejšo oporo. Saj na ta način spoznajo otroka. Nobeni družini ni bilo žal, da je otroka poimenovala, se poslovila od njega, ga pokopala. Staršem je treba dati priznanje, da so imeli otroka.

Kaj lahko olajša žalovanje oz. pomaga pri prebolevanju izgube? Kako naj se obnašamo/-jo bližnji?

Staršem je treba dati priznanje, da so imeli otroka. Do njih se obnašati spoštljivo, se ne bati, jih povprašati o njihovem otroku. Največkrat smo osamljeni v svoji žalosti, okolica se nas boji, nam narekuje, kaj moramo početi in česa ne in največkrat so besede tolažbe ravno tiste, ki najbolj zabolijo. Pomagajo spomini, pomaga slovo od otroka in pomaga to, da otroka pokopljemo. Od družbe pa pričakujemo, da nam da priznanje, da je naš otrok obstajal in da smo mi starši, ki potrebujemo sočutje. Težko je, ker se še prevečkrat moramo boriti najprej za obstoj otroka, potem pa za žalovanje, ki je edina pot, da zmoremo naprej. Močnejši, bogatejši v sebi, z novimi vrednotami in smislom življenja. Vedno nam uspe, da zmoremo naprej, vendar za to potrebujemo čas in spoštovanje. Ne uspemo po enem mesecu, dveh, treh, … Vzeti si moramo toliko časa, kot ga potrebujemo.

(20 STVARI, KI STARŠEM POMAGA)

Prazna zibka, strto srce je naslov prve knjige, ki odkrito spregovori o izgubi otroka med nosečnostjo oziroma po porodu. Kako je knjiga nastala, komu je namenjena?

Knjiga je nastala iz bolečine in potrebe po tem, da se družba seznani s to tematiko in da žalujoči starši najdejo potrditev, da niso sami, da se je treba ustaviti in si vzeti čas za žalovanje. Prazna zibka, strto srce, je edina tovrstna knjiga v slovenskem prostoru. Knjiga je kronološko pregledna. Od pravic staršev ob smrti otroka, o pravnih zadevah, o pokopu, odnosih v družini do zgodb, ki so jih spisale slovenske družine, ki so doživele smrt otroka.

Februar, 2011