Avtor: dr. Nataša Rijavec Klobučar
Že res, da je motivacija za učenje velikega pomena. Kogar snov zanima, se bo lažje učil. Izkoristite otrokovo zanimanje za učenje. Tista področja, ki otroka ne zanimajo, jih skušajte osmisliti. Povežite za otroka nesmiselno snov s tistim, kar ga veseli. Konkretizirajte, kako mu lahko koristi neko znanje. Npr. če bo znal tuji jezik, bo razumel pesem v angleškem jeziku, ali si bo lahko prebral navodila za računalniško igrico v tujem jeziku. Končni cilj razdelajte na manjše podcilje, ki so otroku bolj oprijemljivi in smiselni.
Otroka motivirajo tudi skrbno načrtovano učenje z odmori. Le koga privlačijo kupi snovi, ki jih je treba obdelati? Tudi nam pade motivacija, ko moramo v službi v enem dopoldnevu pregledati enormno količino podatkov. Kar strese nas ob misli, da nam voda že teče v grlo. Otrok naj si snov razdeli na manjše enote in začne s preprosto snovjo, ki ga bo spodbudila k učenju, namesto da bi ga od tega odvrnila. To velja tudi za nas, ko moramo predelati npr. nov zakon ali navodila v službi in se ne vidimo iz morja informacij.
Otroci nas včasih prepričajo, da se veliko učijo, ko ogromno časa preživijo za knjigami, a vprašanje je, kako učinkovito je to učenje. Ali zgolj ždijo za pisalno mizo in jim misli plavajo drugam, ali so pri tem resnično aktivni? Tudi pri učenju je bistvena kakovost in ne kvantiteta. Ob tem pa ne smemo pozabiti odmorov. Ti so odvisni od snovi, vendar pa je priporočeno, da po tridesetih minutah dela naredimo petminutni odmor – res pet minut in ne več. V teh petih minutah naj otrok naredi dva počepa ali tri, po možnosti ob odprtem oknu, skoči na stranišče ali kaj podobnega. Če pozabi na uro in bo odmor daljši, potem bo potreboval več časa, da bo učenje ponovno steklo. Uri in pol dela naj sledi 15- do 20-minutni odmor, ko naj otrok nekaj poje, popije, se malo razvedri ob glasbi ipd. Tak odmor naj sledi tudi triurnemu učenju. Krajši odmor je treba vpeljati takrat, ko je otrok z mislimi drugje.
Za uspešno učenje ni vseeno, kje ta proces poteka. Prostor, ki ni hrupen, ki je svetel, na mizi naj bo čim manj motečih stvari, da bo otrok ohranjal pozornost na vsebini, ki jo mora usvojiti. Določen red pri učenju bo otroku pomagal, da bo učenje rutina – npr. po kosilu ena ura prosta, potem učenje, zvečer zabava. Poskrbimo za zdravo prehrano in pijačo (pravijo, da banane spodbujajo učenje), za dovolj spanja in gibanja, skupaj preglejmo tehnike sproščanja, ki pomagajo premagovati stres in tremo pred preverjanjem znanja. Morebiti se kaj koristnega lahko naučimo tudi sami.
Starši pogosto od svojih otrok pričakujejo več, kot so ti zmožni, po drugi strani pa otrokove sposobnosti podcenjujejo. Treba je biti realen. Spoznavajte svojega otroka, kje so njegove šibke točke in kje njegovi potenciali, spodbujajte ga in mu bodite v oporo, ko otrok doživlja neuspeh, pohvalite njegovo prizadevanje. Prisluhnite otrokovim besedam, kaj vam govori za sporočili, da se mu ne ljubi več, da nima smisla ipd. Otroka vedno skušajte primerjati z njegovim napredkom. Kaj zna ta mesec, česar ni znal pred pol leta? Raziskujte, kako se uči in kaj se dogaja z njim, ko vas prepričuje, da so »učiteljice krive«, »da ravno tega vprašanja ni znal«, »da se je veliko učil« ipd. Raziskujte, kakšno učenje otroku bolj leži: glasno, preko risanja plakatov, pisanja izpiskov, ga mirna glasba v ozadju moti ali spodbuja, … »Preverjajte«, kaj otrok resnično dela za pisalno mizo. Zanimajte se za njegovo počutje v šoli in kaj kroji njegovo radovednost. Skušajte povezovati stvari, ki ga dolgočasijo, ali težko snov z njegovimi hobiji.
Bodite odprti, da slišite tudi tisto, česar ne želite slišati – najprej od otroka in potem preverjajte v šoli. Tam boste morda naleteli na svojo nemoč, občutke krivde in neuspeha, ko boste spoznali, da otrok v šoli le ni toliko poslušal, sodeloval, kot vam z vso vnemo pripoveduje. Otrok včasih s svojim neuspehov, padcem v šoli ali ekstremnim vedenjem zgolj kliče svoje starše, da postanejo bolj aktivni, se usedejo z otrokom, se pogovorijo in skupaj zastavijo nov pristop k učenju. Ob tem vam bodo morda koristile tehnike, ki jih predstavljamo v nadaljevanju.
Začnimo s predelavo daljšega besedila, ki se ga moramo naučiti. Npr. imamo pred seboj učbenik ali neko knjigo. Za začetek preletimo, pogledamo kazalo, uvod, morda spremno besedo, nato besedilo razdelimo na manjše dele. Odgovorimo si, kaj od vsega tega že poznamo – iz vsakdanjega življenja, od prej, od drugih predmetov ipd. Ni odveč se vprašati, kako podrobno moramo snov spoznati. Temu sledi novo vprašanje. »Kaj imam jaz od tega?« Kot kratico KIJOT si ga lahko zapišemo na listek in nas spremlja pri vseh učenjih. Torej, kako bo meni koristilo, če bom poznal, kar drugi določajo, da moram poznati. Potem sledi branje. Počasi, natančno in z razumevanjem. Potrebna je miselna aktivnost, da razumemo, kaj beremo in si odgovarjamo na vprašanja ter iščemo nove pojme. Na koncu povzamemo, kaj smo prebrali. Povzemamo bistvo, torej tisto glavno sporočilo besedila. Bistvo izpišemo ali povemo na glas.
Če prikažemo še en način učenja iz besedila. Najprej preberemo besedilo, ob robu označimo neznane besede, potem poiščemo njihov pomen (slovarji, enciklopedije, vprašamo druge) in nazadnje izpišemo ključne besede. Še enkrat preberemo besedilo. Potem besedilo skrijemo in ponovimo.
Ponavljanje je pomembno. Otrok ponovi po delih, ko odgovarja na vprašanja. Včasih so vprašanja zapisana v učbenikih, lahko mu jih postavljajo starši, lahko si jih postavi sam – le da ne goljufa in si ne postavlja le tistih, na katere zna odgovoriti. Otroke navajamo na ponavljanje preko domačih nalog, čeprav se pritožujejo. Bolje si zapomnijo informacije, ki so še sveže in utrdijo snov, da se uskladišči v spomin, dobijo pa tudi povratno informacijo o tem, kje so še vrzeli. Pri ponavljanju velja zmernost: npr. otrok ponovi vsak dan pet novih besed, naslednji dan ponovi že naučene besede, in jim doda pet novih itd. Ponavljanje je najbolj ekonomično, če se zgodi čim prej po učenju. Bolje si je vzeti nekaj minut na dan za vsak predmet, ponoviti glavne ideje, bistveno sporočilo, nove pojme, nato pa jih ponoviti čez nekaj dni. Čeprav se zdi nesmiselno, je najboljši način, da se snov, ki jo je slišal dopoldne, usede. Otrok lahko to stori mimogrede, brez velikega napora, ko npr. na poti domov pove staršem, kaj so jemali v šoli, kaj mu je bilo zanimivo in ga le-ti spodbujajo k iskanju odgovorov. Ponovi lahko na različne načine: na glas, s svojimi besedami, riše tabele, skice, diagrame, zgodbe. Gotovo je pred preverjanjem znanja v šoli treba bolj podrobno in sistematično ponoviti. Otrok lahko ponavlja tudi s pomočjo miselnih vzorcev. To tehniko učenja bomo izpustili, kajti v primeru nepravilne uporabe lahko vzame ogromno časa in energije za samo pripravo, ob tem pa so otrokove misli drugje. Pri učenju je namreč glavna miselna aktivnost.
Miselno aktivnost gotovo poveča izdelava plakatov, kartic, lističev, na katere otrok zapisuje bistvene točke. Od otrokove starosti je seveda odvisno, ali bo zmogel izdelati plakat in ga pri učenju uporabljati. Že res, da plakati, ki visijo v otrokovi sobi s pomembnimi informacijami, ki se jih otrok težko zapomni, spodbuja otroka, a vedno se je treba vprašati, ali je otrok dovolj zrel, da bo pri ustvarjanju plakata aktivno sodeloval.
Otroci naj si pri učenju pomagajo tudi z igro – to je najbolj sproščen način pomnjenja, kupujete didaktične igrače, igrajte se vislice ipd. Naslednji način, ki se pogosto obnese, so asociacije. So zelo subjektivno zgrajene, osebne, nenavadne. Pomagajte otroku ustvariti najbolj »nore« asociacije. Npr. kdaj je plima in kdaj oseka, ko morska voda upade, si lahko zapomnimo, da se voda »odseka« oz. je takrat oseka, plima pa je njeno nasprotje. Otrok si pri učenju pomaga tudi s kraticami, npr. SKAT (Sparta, Korint, Atene, Teme) kot najpomembnejše starogrške mestne države. Pri pomnjenju pomagajo tudi rime, abecede, predstave. Če se le da, stvar konkretizirajte in jo poiščite v realnem življenju. Še enkrat pa je treba poudariti, da je tu bistvena otrokova lastna aktivnost, čeprav so načini za zapomnitev lahko najbolj smešni, »nori« in drugim njegove asociacije ničesar ne pomenijo.
Marec, 2012