V medicinskem izrazoslovju in pri delu se zelo pogosto ukvarjamo s psihosomatskimi boleznimi. Beseda zveni zelo učeno in tuje, če pa jo podrobneje analiziramo, vidimo, da je to nekaj, s čimer se nenehno, hote ali nehote, srečujemo in nam bolj ali manj greni lepe trenutke.

Beseda je sestavljena iz dveh grških besed: psyche (kar pomeni misel, razum, duša) ter soma (kar pomeni telo). Torej psihosomatska bolezen zaobjema tako naše misli kot tudi telo. Številne telesne bolezni se namreč poslabšajo zaradi hkratnih človekovih čustvenih težav, prevelike izpostavljenosti stresu ter psihičnih bolezni (tesnobe, depresije, …) ali obratno. Človekovo sicer mentalno dobro počutje zamaja telesna bolezen.

Avtor: asist. Mojca Miholič, dr. med., spec. druž. med.

Velikokrat rečemo, da je vse samo v glavi. Človeku, ki resnično trpi zaradi psihosomatske bolezni, lahko s tako trditvijo samo poslabšamo zdravstveno stanje. Bolje je, če izrazimo skrb in iskreno povemo, da njegovih bolezenskih znakov ne moremo pripisati določeni bolezni oziroma da se številne bolezni kažejo z opisanimi znaki.

Dotakniti se moramo tudi somatizacije. Somatizacijo opredeljuje izražanje (prikritih) psihičnih motenj z izkazovanjem zdravstvenih težav. Pri bolnikih, ki somatizirajo, vedno najprej iščemo bolezni, ki bi glede na bolnikov opis lahko bile možne. Posledično predpisujemo številne diagnostične preiskave in zdravila, nazadnje pa ugotovimo, da je vzrok psihičen in ne organski. Tovrstni bolniki se pravega vzroka ne zavedajo, delujejo podzavestno, nehoteno. Do zdravnika ne pridejo zato, da bi ga »izkoriščali«, pač pa zaradi zaskrbljenosti in resnega strahu pred boleznijo!

Katere bolezni so psihosomatske?

V širšem smislu so skoraj vse bolezni psihosomatske, saj vključuje tako psiho kot telo.

• Obstaja psihični vidik vsake telesne bolezni in ljudje se med sabo razlikujemo po tem, kako se na določeno bolezen odzivamo in kako se z njo soočamo. Značilen primer so akne po obrazu in telesu. Večina ljudi se ob njih nasmehne in se ne obremenjuje pretirano z njimi in s svojim videzom, nekateri pa zaradi kožnih sprememb po telesu doživljajo hudo osebno stisko, so depresivni, bolni in se ves čas ukvarjajo samo s tem. Še posebej ranljiva skupina glede teh težav so pubertetniki in mladostniki.
• Obstaja tudi fizični odsev psihične bolezni, npr. pri nekaterih psihiatričnih/psihičnih boleznih se zaradi strahu pred hrano (in hranjenjem) ali pomanjkanjem skrbi za lastno telo razvijejo telesne bolezni (npr. anoreksija nevroza, psihoze, odvisnost od škodljivih snovi, npr. alkohola, opiatov, …).

Pri številnih telesnih boleznih ugotavljamo, da vplivata na njihov razvoj ali na njihovo dolgotrajnost tudi stres in tesnoba. Pri luskavici, kožnih alergijah oz. ekcemih, razjedi na želodcu  in visokem krvnem tlaku nekako predvidevamo, da igra človekova psiha veliko vlogo. Seveda težko dokažemo vpliv (in moč) psihe pri posamezniku, pa vendar tudi številni bolniki sami pri sebi opažajo, da to drži. Mnogi bolniki povedo, da jim psihične težave povzročajo v določenem obdobju telesno bolečino. Značilna je bolečina v prsih, ki se lahko pojavi ob večjem stresu ali čustvenih travmah, bolnik pa meni, da ima srčno kap ali pljučnico. Ob pregledu bolnika ne najdemo nobene značilne spremembe, ki bi dejansko dokazovala težave na srcu ali pljučih.

Vpliv psihe, misli in duše na telo ni zanemarljiv. Spomnite se, kako se počutite, ko vas je nečesa resnično strah ali ko vas »grabita« tesnoba in panika. Srčna frekvenca se nenadno poveča, čutimo neprijetno razbijanje srca, tresemo se, potimo, boli nas v prsih, usta postanejo suha, začutimo »cmok« v želodcu, dihanje se pospeši, imamo občutek omedlevice, … Ob tesnobi in v strahu nastanejo zaradi premočnega delovanja živčnih impulzov iz možganov v različne dele telesa ter sproščanja adrenalina v krvni obtok prej našteti »telesni« znaki. Številni mehanizmi pa še vedno niso pojasnjeni.

Značilna psihosomatska bolezen je hipohondrija. Opisujemo jo kot bolnikov strah pred resno boleznijo, ki nastane zaradi popačene predstave o telesnih bolezenskih znakih ob siceršnjem zdravem organizmu (npr. napenjanje v trebuhu, brbotanje v črevesju,  potenje, zavedanje bitja srca, …). Seveda nastane na nezavednem nivoju. Pravega vzroka za nastanek bolezni ne poznamo. Diagnozo potrdimo, kadar strahovi in bolezenske »težave« trajajo več kot 6 mesecev, kljub številnim negativnim izsledkom opravljenih preiskav. Zdravljenje je dolgotrajno, bolniki pogosto ne zaupajo le enemu zdravniku, izsiljujejo z napotnicami in zamenjujejo zdravnike, tako osebnega kot na sekundarnem nivoju.

Zdravljenje psihosomatskih bolezni je zapleteno in dolgotrajno. Tovrstni bolniki potrebujejo posebno pozornost in čas! Velikokrat povzročajo stisko tudi samemu zdravniku in pravimo jim, da so težavni pacienti, saj se nam kdaj pa kdaj dozdeva, da čeprav naredimo za njih »vse«, ni hitrega učinka ali učinkovitega zdravljenja. Velikokrat mine celo več let, da nam uspe pravilno prepoznati vse težave. Prav na tej stopnji je treba omeniti primerno in vzajemno, zaupljivo ter odprto komunikacijo med osebnim zdravnikom (ki naj bi prvi posumil, da je bolezen morda psihosomatske narave in obenem dokazano ovrgel misel na telesno bolezen) in bolnikom. Če pa kljub vsej diagnostiki »telesne« bolezni ne potrdimo, bolnik pa še naprej jasno izraža svoje psihično-bolečinske simptome in strah pred boleznijo (ki se lahko sčasoma tudi okrepijo in bolniku onemogočajo normalno življenje), potrebuje bolnik psihoterapevtsko pomoč (kognitivna behavioristična terapija) in zdravljenje z antidepresivi, alternativnimi sprostilnimi tehnikami in neredko tudi psihiatrično zdravljenje.

Prav je, da se o tovrstnih težavah odkrito in čim večkrat pogovarjamo, saj ravno s pomočjo pogovora pravočasno odkrijemo in preprečimo številne psihosomatske motnje, katere lahko uničijo življenje (ne dobesedno, pa vendar!) številnim, sicer zdravim osebam in njihovim bližnjim.

Oktober, 2010