Čeprav je spodnja zgodba izmišljena, je v naših domovih polno podobnih primerov. Ko želimo poskrbeti zase in za druge, pa ne vemo, kako. Ko se žrtvujemo, pa delamo še večjo škodo. Ko ne znamo povedati, kaj potrebujemo. Ko se bojimo priznati, da ne zmoremo več sami. Ko si zatiskamo oči, da smo utrujeni, izčrpani, izmozgani in potrebujemo čas zase. Ko imamo vsega dovolj in si želimo le pet minut miru. Ko si želimo le besedo spodbude ali zahvale, vprašanje, kako smo in malo razumevanja. Ko si želimo, da bi nekdo objel vse tisto, kar še sami ne znamo povedati. Da bi nekdo »poskrbel za nas«, čeprav si sami tega ne dovolimo. Torej pa si prvo preberimo zgodbo.

Avtor: dr. Nataša Rijavec Klobučar

Mlada mamica Tinka je šla na izlet, zato je svojo mamo Maro prosila, da popazi na njenega petletnega Luka. Mara je seveda privolila z besedami, da mora Tinka poskrbeti zase, se razvedriti, sprostiti, čeprav ji ni bilo ravno prav, ker je doma ostal tudi Tinkin mož Patrik. Ker ima »veliko dela na računalniku«, ne more vanj vključiti še čuvanja otroka, ki se ob prometni cesti, ki je tik za hišo, ne more sam igrati. Mara tako hiti kuhati kosilo, vmes skače sem in tja, da pazi na Luka, ki se igra za vogalom. Že pošteno jo jezi, ko opazuje svojega moža, upokojenega gospoda, ki bere star časopis, namesto da bi ji priskočil na pomoč. Prijazna je še naprej do otroka, nič pa ne reče svojemu soprogu, čeprav mu nekajkrat nameni grd pogled, ko hiti mimo. Kar naenkrat pa eksplozija. Pa ne njena, ampak s strani njenega moža Pavla, ko se Lukec upira, da bi si umil roke pred kosilom. Tuli, se meče po tleh … Vse bobni in hrešči … »Če bi bilo po starem, bi mu dal dve pošteni okrog ušes, danes pa ta mladina razvaja otroke,« kriči dedek Pavel. Kričijo, vpijejo, potem pa ravno v pravem trenutku zazvoni telefon. Na Tinko se takoj vsuje vsa jeza, kako vzgaja in kako ne vzgaja, kako ne zna ipd. Vse se razgrne pred njimi. Tinka z občutki krivde, da je pustila otroka doma in da ni dovolj dobra mama, Pavle s svojo vzkipljivostjo in s »slabo vestjo«, da ni opazil godrnjanja svoje žene, ter Mara, ki ni povedala, da potrebuje pomoč, ker se njena krivda dvigne vsakič, ko prosi, da ji nekdo pomaga … Še najbolje jo je odnesel Patrik, ki je le debelo gledal tišino, ko se je pri kosilu vihar že pomiril.

Poskrbeti zase – sebe na prvo mesto?

A »skrb zase« zbuja veliko dvomov. Ali pelje v sebičnost, napihnjenost in zanemarjanje drugih? »Poskrbeti zase« razumemo v drugačnem okvirju – kot povzdigovanje nad druge, laskanje samemu sebi in pretiranemu zunanjemu ponosu. Povzdigniti sebe presega lažnive občutke ponosa, za katerimi se največkrat skriva le krhkost, ranljivost in strah, da bo morda drug odkril, kako majhni in nepomembni smo v resnici. Pomeni, da poskrbimo zase tako, da si dovolimo biti ženska oz. moški, ki čuti, ljubi in hrepeni. Pomeni, da poiščemo tisto veselje, ki je že zdavnaj izginilo z obraza. Si dati vse tisto, kar ti drugi niso znali ali zmogli priskrbeti. Dati si spoštovanje, ponos, občutke sposobnosti, vrednosti ipd. Si dati tudi urico ali dve popoldanskega počitka, ko ob neprespanih nočeh z novorojenčkom ne moreš več stati pokonci – brez slabe vesti, da ga v tem času varuje nekdo drug. Si sploh dopustite, da bi si karkoli želeli? Ker ste se naučili, da morate sebe postaviti v ozadje in se počutite nelagodno, ko si privoščite kakšno malenkost, čeprav je to le nadaljevanka na televiziji? Kako bi bilo, če bi kdaj zahtevali od drugih malo pomoči, kot bi to lahko storila Mara. Ali pa si privoščila sproščeno igro z vnukom in moža poslala po hrano v bližnjo gostilno.

»Skrb zase« je preprosto nekaj, kar obnovi energijo, kar nas sprosti. A moramo se naučiti tudi uživati, še posebno, če je to bilo vedno prepovedano. In si dovoliti, da nas drugi kdaj postrežejo – ne samo takrat, ko obležimo v postelji, ampak tudi kakšen navaden dan. A treba je spustiti kriterije in sprejeti, da bo morda čaj preveč sladkan in bo vonj po zasmojeni hrani pregnal tek. Učimo se novih odzivov, brez zanikanja tega, kar si želimo. Tako se bo npr. moški, ki si rad ogleda nogometno tekmo, preden odide, dal  tudi svoji ženi nek nov odziv, stik, ki ga ona potrebuje zato, da ga bo lahko zadovoljno »čakala«.

Na prvem mestu nisi sam!

Poskrbeti zase se enači s skrbjo za otroke, ki nehote čutijo naše »žrtvovanje« za druge in zanemarjanje sebe. Žrtvovanje sebe v imenu dobrega za svoje otroke se zagotovo ne obrestuje. Nekoč je neka mati povedala: »Žrtvujem se za otroke, da bodo imeli oba starša in ostajam v odnosu, kjer sem že zdavnaj umrla.« Ni imela poguma oditi iz trpečega odnosa, kljub spodbudi sorodnikov in prijateljev, ki so ji priskrbeli stanovanje. Trdila je, da bodo otroci še bolj trpeli v razbitem domu, čeprav se je ta domačija že zdavnaj porušila. V resnici jo je bilo le zelo strah. Strah, kako bo živela sama. »Morda pa se bo izkazalo, da ima mož prav, ko trdi, da sem nesposobna preživeti sama.« Njen strah pa otrokom ni doprinesel nič dobrega. Ostali so sicer skupaj, družina za isto mizo, a niso bili povezani. Oče je ostajal odsoten v svojem svetu z alkoholom, mama pa se je »predano« navezovala na otroke. Z lastnim žrtvovanjem je prebujala občutke krivde, če so karkoli naredili, kar jo je ogrožalo. Ostali so ji vedno neizmerno hvaležni, tudi v odraslosti so svoje življenje prilagajali njenim željam, ki morda nikoli niso bile izrečene na glas. Ob tej »mučeniški« materi so se naučili, da podrejanje in poniževanje vodi v odnose. Mama je skrbno skrivala svoje nezadovoljstvo v zakonu, otroci pa so vedno brisali njene solzne oči, tako tiho, kot je tiho ostajalo tudi hrepenenje matere po drugačnem življenju. Ob njenem hrepenenju so se otroci naučili, da morajo lastne potrebe in želje vedno ostati močno v ozadju, zato so jih zatirali, kajti vsako priznanje le-teh bi vzbudilo močne občutke krivde. Tudi v odrasli dobi bodo živeli življenje svojih staršev, ne bodo čutili svojih potreb, ko pa bodo te postale preglasne, jim bodo s slabo vestjo prisluhnili, čeprav jih bo mama navzven spodbujala. Vedeli bodo, kdaj mama njihova dejanja odobrava in kdaj ne. Čutili bodo tisto tesnobo, ki se nabere v tebi, ko povlečeš potezo, za katero veš, da se mama globoko v sebi ne strinja.

A vsako »žrtvovanje« ni škodljivo. Ko se odrečemo npr. dragim počitnicam, kosu nakita, dragemu avtomobilu zato, da bomo otroku omogočili izlet s prijatelji, kolo ali varčevali za njegovo prihodnost, ne žrtvujemo svojega spoštovanja in dostojanstva. Ne izgubljamo sebe v smislu poniževanja, podrejanja in vztrajanja v odnosu, ki nas ubija, ki ne dovoljuje, da smo, kar želimo biti, v odnosu, kjer nam ni dovoljeno poiskati pomoč. Postaviti sebe in druge na prvo mesto, pomeni, da ne zanemarjamo niti sebe niti drugih, saj je na njem prostora za več ljudi hkrati. Gre le zato, da si dovoliš več kot kdajkoli prej. Da se boš pobral iz brezna nemoči in sebe začel ceniti tako, da drugemu ne boš dopustil, da je uničevalen. Ko boste poskrbeli zase, boste tudi za otroke, ti pa bodo spoznali, kaj je v življenju vredno. In zanje si gotovo ne želite, da bi se poniževali, trpeli in klečeplazili, temveč se znali postaviti zase, znali biti odločni in znali zavarovati sebe.

Gotovo pa velja še enkrat poudariti, da skrb zase ne sme izključevati skrbi drugega – ko vztrajamo ob vročini na plaži, čeprav vemo, kako je sonce škodljivo za nežno dojenčkovo kožo, ko »vlačimo« otroke s seboj na zabave in jih občudujemo, kako »spijo v vozičku ob prehrupni glasbi, ko se ob dnevnih  klepetih s prijateljicami tako zatopimo v pogovor, da popolnoma pozabimo na otroke, ki plezajo po ograji okrog igrišča, ko skrbimo za svojo skrbno očiščeno kuhinjo in ne dovolimo otroku, da se sploh giblje po njej. Pa ne gre zato, da moramo spustiti vse lepe trenutke, ki nas osrečujejo – le poskrbeti moramo, da naš otrok ob tem ne bo »na škodi«. Naj ga tisti dve urici na plaži čuva nekdo drug, tudi kakšna zabava brez otroka se vam bo prilegla, čeprav jih boste morda zredčili. Kuhinja pa, hm, no ja, morda jo lahko sprejmete kot podaljšek otrokove igralnice in morda boste tako lažje živeli v njej.

julij – avgust, 2012