Dve majhni, parni žlezi, ki ležita na vrhu vsake ledvice, zavzemata po velikosti prostornino približno vsaka po pol palca na roki. A njuna funkcija ni zanemarljivo majhna, kot bi človek lahko zmotno mislil, pač pa ogromna in za človeško življenje/zdravje nepredstavljivo pomembna. Govorim o nadledvični žlezi, adrenalki.

Vsaka nadledvična žleza je sestavljena iz sredice (lat. medulla) in skorje (lat. cortex), zato lahko delujeta oba sestavna dela z ločenim hormonskim endokrinim sistemom. V splošnem medicinskem žargonu pravimo, da proizvaja nadledvična žleza tri različne vrste hormonov in njihovo pravilno delovanje uravnava in vzdržuje metabolne procese (ureja krvni sladkor in vnetja), vzdržuje ravnovesje med vodo in solmi v telesu ter posledično vpliva na krvni tlak, kontrolo in odgovor telesa na stres (»boj in beg«), vzdržuje nosečnosti ter nadzoruje spolni razvoj med otroštvom in puberteto.

Avtor: asist. Mojca Miholič, dr. med., spec. druž. med.

Za natančnejše razumevanje bolezni nadledvične žleze moramo (s)poznati glavne hormone.

Hormoni, ki nastajajo v skorji (imenujemo jih kortikosteroidi)

1. glukokortikoidi (delujejo na vrsto organskih sistemov, posebno močno izraženo je njihovo protivnetno delovanje in na nastajanje glukoze (glukoneogeneza) v jetrih; najpomembnejši hormon je kortizol),
2. mineralokortikoidi (uravnavajo transport elektrolitov in posledično vode,  predvsem v ledvicah, kjer se vrši »menjava« med natrijem in kalijem; natrij nazaj v telesne tekočine, kalij v izloček; najpomembnejši hormon je aldosteron),
3. spolni hormoni (androgeni).

Hormoni iz sredice nadledvičnice

ki je po svoji celični in funkcijski sestavi precej bolj »živčnega izvora«, izloča kateholamine. Glavna med njimi sta adrenalin in noradrenalin – oba sta povezana s simpatičnim živčnim sistemom in tako pokažeta pravo funkcijsko vlogo pri organizmu v stresu oziroma kot del odgovora na »beg in boj«.

Bolezni nadledvičnice

V zdravem človeškem organizmu potekajo vse stvari v bolj ali manj urejenem redu. Bolezen nadledvičnice se lahko pokaže ob prekomernem ali premajhnem delovanju kateregakoli dela žleze (seveda s posledično zvečano ali zmanjšano ravnjo hormona, ki je v povezavi z delom nadledvične žleze), lahko nastane kot sekundarna posledica zaradi neke že prej obstoječe motnje v delovanju žleze ali stimulacije le-te, ali pa zaradi samega patološkega povečanja žleze (hiperplazij) ali tudi rakavo spremenjene žleze.

Zdravljenje bolezni nadledvične žleze je domena specialistov – internistov endokrinologov. Naloga družinskega zdravnika je, da ob natančnem pogovoru s pacientom in po pregledu, ki sledi osnovni preiskavi krvi (ali slikovni diagnostiki), pravočasno posumi na tovrstno bolezen in bolnika ustrezno napoti k specialistu.

Nenazadne velja poudariti še vlogo samega bolnika, ki mora ob obisku svojega zdravnika opisati vse spremembe, ki jih je opazil na svojem telesu. Te vključujejo tako spremembo telesne teže, apetit, odvajanje vode/ blata, nespečnost, psihične težave, potenje, spremembe na koži, vključno s poraščenostjo, spremembe spolnih funkcij, oteklin, srčnega bitja, krvnega tlaka, napade rdečice, …

Najpogostejše bolezni, ki so povezane z motenim delovanje nadledvične žleze

Addisonova bolezen

Pri tej bolezni gre za premajhno tvorbo hormona kortizola in neredko tudi aldosterona. Bolezen nastaja postopno, več mesecev. Na oslabljeno delovanje mora zdravnik pomisliti ob bolniku z zmanjšano telesno težo, mišično šibkostjo, močno utrujenostjo, ki je brez apetita, z znižanim krvnim tlakom in s prisotnimi kožnimi spremembami (hiperpigmentirana koža), s slabostjo, z drisko, bruhanjem, razdražljivostjo ali depresivnim razpoloženjem. Pojavi se lahko v vseh starostnih skupinah, a najpogosteje med 30. in 50. letom. Bolezen je lahko smrtno nevarna.

Med glavnimi vzroki so avtoimunske bolezni (protitelesa »napadejo« lastno tkivo, v tem primeru celice skorje nadledvične žleze), tuberkuloza, okužbe nadledvične žleze, krvavitev v žlezi, vraščanje raka iz okolice v žlezo, … Zdravljenje vključuje nadomeščanje manjkajočih hormonov kortizola in aldosterona. Ponavadi je zdravljenje v obliki tablet, ki se jih jemlje dnevno. Z zdravili poskušamo ob vnosu hormonov narediti čim manj škode, zato se skušamo čim bolj približati »normalni količini hormona«, ki bi ga sicer proizvedlo telo bolnika, če ne bi zbolelo. Ob hudi slabosti in bruhanju predpišemo zdravilo v obliki injekcij. Ob večjem stresu, akutni bolezni ali operativnem posegu je treba odmerek zdravila oz. hormona začasno zvečati!

Cushingov sindrom

 je stanje/bolezen, povezana z dolgotrajnejšo povečano ravnjo hormona kortizola (ali ostalih kortikoidov). Nastane zaradi povečane tvorbe kortizola v telesu ali zaradi vnešenih kortikoidov s tabletami zaradi zdravljenja druge bolezni. Na Cushingov sindrom pomislimo ob povečanju telesne teže, utrudljivosti, mišični šibkosti, kopičenju maščob na »posebnem mestu«, npr. okoli trupa, vratu (bivolji vrat) in na obrazu (lunasti obraz), ob pojavu kožnih strij na koži trebuha, stegen, dojk in rok (so rdečkaste barve, ne bele), ob stanjšanju kože, ob hudem pojavu aken, večji poraščenosti »moškega tipa«, pogostih okužbah, počasnemu celjenju ran, depresivnem razpoloženju, tesnobi, zmanjšani želji po spolnosti ali ob motnjah erekcije, glavobolih, novonastali ali poslabšani arterijski hipertenziji, moteni toleranci za krvni sladkor, lomljivosti kosti, …

Pri zdravljenju težje astme, hujše oblike artritisa, vnetne črevesne bolezni in nekaterih rakavih obolenj predstavlja zdravljenje s kortikoidi pomemben del. Zatorej bodite vsi, ki ste izpostavljeni tovrstnemu zdravljenju, še posebej pozorni na prej naštete znake (npr. po  methylprednisolonu, medrolu).

Seveda pa ob določenih boleznih človeško telo tvori povečane količine kortizola (temu pravimo endogeni Cushingov sindrom), npr. pri tumorju skorje nadledvične žleze.

Zdravljenje je odvisno od vzroka in je usmerjenju k znižanju ravni kortizola v telesu.

Feokromocitom

 je tumor, ki izloča kateholamine, vznikne pa iz t.i. kromafinih celic na skorji nadledvičnice. Vzroka ne poznamo (normalno se tvorijo kateholamini – noradrenalin in adrenalin – v sredici žleze). Hormonov je torej mnogo preveč in posledično se zveča krvni tlak in poveča srčna frekvenca. Običajno se pojavlja v srednjih letih življenja. Tumor je lahko benigen, čeprav se lahko pri 30 % spremeni v malignega (ter se razširi v možgane, pljuča in kosti).

Na feokromocitom posumimo ob «napadih« nenadnega zvečanja krvnega tlaka, s hitro frekvenco in z močnim bitjem srca – Obenem ga lahko spremlja še potenje, izguba teže, bolečine v trebuhu in močni glavoboli, tresenje rok, motnje vida, napadi, ki so podobni epilepsiji, … Bolnik občuti tudi tesnobo in strah, ki ju spremlja huda bledica. Vsi ti klinični znaki so posledica prekomernega delovanja adrenalina in noradrenalina (Spomnite se, kako je, ko se nenadoma ustrašite in bežite čez drn in strn … Tako se počuti tudi bolnik s feokromocitomom, a žal, stanje ne poneha.)

K zdravniku pojdite takoj, ko začutite (in si izmerite!) nenaden in močan porast krvnega tlaka oziroma če imate težave z nadzorom krvnega tlaka ob že utečenem zdravljenju. Seveda se morate javiti zdravniku ob pojavu prej naštetih kliničnih znakov ali če je imel kdo v družini feokromocitom (lahko tudi pridružen drugi bolezni, npr. nevrofibromatozi). Nevaren zaplet bolezni je hipertenzivna kriza, ki se lahko pojavi ob nepričakovanem, zelo zvišanem sproščanju hormonov iz tumorja. Zdravimo predvsem zvečan krvni tlak. Za bolnika veljajo enaka priporočila kot za vse z zvečanim krvnim tlakom. Običajno je operativna odstranitev tumorja najboljša terapija.

Opazujte svoje telo, psihično in fizično. Ob »čudnih« spremembah se posvetujte s svojim osebnim zdravnikom. Naj vas ne čudi dejstvo, da je narava velikokrat največja v najmanjšem …