Pomembno je, da se z obolelim ne prerekamo, da se ne kregamo. Povišani toni in nasprotovanje bolnika samo zmede in potisne v izgubljenost, da se krčevito oklepa svojega prav. Na nenavadne pripovedi se je smiselno odzvati z rahlim začudenjem, s kimanjem, morda kakšnim: »A tako? Tega pa nisem vedela. Misliš? Hm.« V nadaljevanju pa poskušamo temo neopazno spremeniti in preusmeriti bolnikovo pozornost.
Ko bolezen napreduje, ne iztrgajmo svojca iz njegovega sveta, časa in prostora, ampak mu pridimo nasproti v njegovem miselnem svetu. Mi še nekako lahko vstopimo v njegov svet, on ne more več v našega. Naj vas tudi povsem jasni in zbrani trenutki in nenavadno logični odgovori ne zmedejo. Teh trenutkov se razveselimo, saj nas blagodejno pobožajo, ampak zavedati se moramo, da bolezen nezadržno napreduje. Naj si še tako želimo, spomin se ne bo več povrnil.
Pogostnost demence narašča s starostjo. Pri starosti 65 let so prizadeti 3 % ljudi, nato se število bolnikov vsakih pet let podvoji in po 80. letu ima demenco do 50 % prebivalcev. Število bolnikov z demenco narašča zaradi več razlogov. Najpomembnejši je prav gotovo ta, da je pričakovana življenjska doba vse daljša. Drugi razlog za naraščajoče število bolnikov pa je dejstvo, da ljudje prepoznajo bolezen vse bolj zgodaj in bolnika napotijo k zdravniku.
Pri nekaterih demencah je vzrok genetski, pri nekaterih vzrok ostaja nejasen (primarne demence), spet tretjo skupino demenc povzročajo druge bolezni, zdravila in poškodbe (sekundarne demence). Pri primarnih oblikah demenc se v možganih iz še vedno neznanega vzroka nabirajo beljakovine, ki uničujejo možgansko tkivo, pri sekundarnih demencah pa živčne celice propadajo zaradi vnetja, tumorja, poškodbe ali učinka različnih zdravil.
Pri demencah prihaja v možganih tudi do biokemičnih sprememb – predvsem se močno zniža vsebnost acetilholina, snovi, ki služi kot prenašalec signalov med živčnimi celicami. Obenem imajo bolniki tudi zmanjšano število določenih receptorjev, na katere se veže acetilholin in ostali prenašalci v osrednjem živčevju. Pri približno 5–10 odstotkih bolnikov je vzrok dedna motnja, zaradi česar pri otrocih obstaja 50-odstotna verjetnost, da bodo zboleli. Ljudje z dednimi oblikami demence zbolijo bolj zgodaj, običajno pred 50. letom.
Od dejavnikov tveganja jih je le nekaj zanesljivih, še več je takih, za katere zdravniki še vedno niso povsem prepričani. Zanesljiv dejavnik tveganja je višja starost, saj po 65. letu možnost za razvoj bolezni skokovito naraste. Pomembna je tudi družinska obremenjenost in prisotnost alela za določen lipoprotein (apolipoprotein E4). Ostali dejavniki kot so bolezni ščitnice, pomanjkanje vitamina B12 in folne kisline v serumu, bolezni srca in ožilja, ženski spol, povišan holesterol, kajenje in nižja izobrazba so še vedno nasprotujoči.
Pregled v zgodnjem stadiju je zelo pomemben. Pri bolniku lahko odkrijemo obliko demence, ki je morda ozdravljiva in ga rešimo krute usode, bolniku in skrbnikom pa lahko z zgodnjo diagnozo bistveno olajšamo urejanje družinskih, pravnih in finančnih zadev. V zgodnjem obdobju bolezni diagnostičen postopek ni preprost. Velikokrat bolniki potožijo svojemu izbranemu zdravniku, da imajo težave s spominom, koncentracijo, čustveno uravnoteženostjo, svojci pa opisujejo različne spremembe.
Pomembno je, da svojci poiščejo bolniku primerne dejavnosti, s pomočjo katerih ohranja miselne, telesne in socialne sposobnosti. Tako bo ostal občutek sposobnosti ter zadovoljstva, čeprav bo morda hitro pozabil, kaj in kako je počel. Vendar ga k dejavnostim ne silimo, potrebuje predvsem spodbudo.
Januar, 2012