Tako na delovnem mestu kot med preživljanjem prostega časa lahko pride do lažjih ali hujših poškodb skeleta. V tokratnem in v naslednjih prispevkih vas bomo seznanili z nekaterimi najpogostejšimi zlomi, s katerimi se srečuje mlajša in starejša populacija.

Avtor: Maja Vičič

Nekaj splošnega o zlomih

Zlom ali fraktura je poškodba, ki nastane ob delovanju mehanične sile ali ob patološkem dogajanju v telesu. Je delna ali popolna prekinitev kostnega ali hrustančnega tkiva. Zlome lahko delimo glede na obliko zloma (popolni, nepopolni, poševni, spiralni), glede na mesto zloma (epifizni, diafizni, metafizni), glede na položaj kostnih odlomkov (spremembe kota med odlomki) ter glede na povezavo z okolnimi tkivi (odprti, zaprti).

Kako hud zlom boste utrpeli, je odvisno predvsem od načina poškodbe in sil, ki delujejo ob zlomu, ter od vaše starosti in splošnega stanja kosti. Ob pregledu bo zdravnik iskal zanesljive znake zloma, kot so: nenaraven položaj uda, vidno odlomljeni deli kosti, spremenjena gibljivost ter izguba funkcije sklepa. Skoraj vse zlome spremljajo tudi neznačilni znaki, kot so bolečina, oteklina in morebitna izguba krvi. Najpomembnejša diagnostična metoda za ugotavljanje zloma je še vedno rentgensko slikanje v različnih projekcijah, po potrebi pa tudi CT, MR in scintigrafija.

Celjenje kosti

Kost je tkivo, ki se nenehno spreminja, raste in se razgrajuje v vseh življenjskih obdobjih. Zunanji del kosti, ki je trši, je sestavljen iz kolagena in hidroksiapatita, ki vsebuje kalcij, kar daje kosti trdnost. Imenujemo ga kortikalna ali kompaktna kostnina. Del kostnine s številnimi razvejanimi, med seboj povezanimi mostički, imenujemo spongiozna ali gobasta kost. V sredini kosti je mozgovna votlina, kjer se nahajata rdeči kostni mozeg (ustvarja krvne celice) ter rumeni kostni mozeg (predvsem maščobno tkivo) ter številne krvne žilice. Na zunaj pokriva kost močna opna, ki jo imenujemo pokostnica. V njej je veliko krvnih žil in živcev, zaradi katerih ob zlomu občutimo največ bolečin.

Večina kosti nastane iz hrustanca s procesom, imenovanim osifikacija ali zakostenitev. Ker pride do nalaganja mineralnih snovi, še posebej kalcija, se hrustanec postopno spreminja v kost. Zakostenitev poteka vse do zgodnje odrasle dobe, ko rast kosti preneha. To se običajno zgodi okoli 17. leta starosti. Če se v tem času poškodujejo posebna mesta na kosti, ki so potrebna za normalno rast, lahko pride do slabšega razvoja kosti in ovir pri gibanju.

Zlomi se celijo z nastankom nove kostnine, ki zapolni nastalo vrzel med obema deloma kosti. Pri celjenju je najpomembneje, da so kostni odlomki čim bližje in kar se da v naravnem položaju. Celjenje zloma traja najmanj štiri tedne, pri starejših bolnikih je ta čas ponavadi še daljši.

Oskrba zloma

Kost se zlomi, ko sile, ki delujejo nanjo, presežejo njeno trdnost in prožnost. Posledično lahko pride do poškodb mehkih tkiv, mišic, kit ter žil in živcev.

Kosti pri starejših ljudeh so že zaradi fiziološke obrabe manj trdne in prožne in zato prihaja do hujših in bolj kompliciranih zlomov. Mlade kosti so močnejše, ravno zaradi tega pa lahko pride do cepljenja kosti, kar imenujemo zlom »zelene vejice«. Pozorni moramo biti tudi na zlome, ki nastanejo zaradi patološkega dogajanja v telesu. Pri različnih malignih obolenjih, osteoporozi, osteomalaciji, ter nekaterih drugih boleznih, lahko pride do netipičnih zlomov, zato je dobro, da smo nanje pozorni.

Kadar se srečamo s poškodovanci, moramo vedno preveriti okolico ter sebe in udeležence odmakniti pred grozečimi dejavniki. Ker je posledica zloma navadno huda bolečina, lahko poškodovancu, ki je utrpel jasno poškodbo kosti in nima pridruženih poškodb, ponudimo katero izmed zdravil za lajšanje bolečine. Navadno se poslužujemo paracetamola in se izogibamo acetilsalicilni kislini (aspirin), ker povzroča motnje v strjevanju krvi. Odprte zlome, kjer krvavečo rano največkrat lahko vidimo, sterilno pokrijemo, da preprečimo dodatno okužbo. V primeru večje krvavitve je potrebna kompresijska obveza. Pametno je, da je tudi laik seznanjen z osnovnimi načini imobilizacije, saj z njimi doseže zmanjšanje bolečin in prepreči dodatne poškodbe. Pomembno je, da imobiliziramo dva sosednja sklepa, saj s tem ukrepom dosežemo, da ne pride do premikanja poškodovanega dela kosti. Ko smo poškodovanca oskrbeli, je potreben prevoz v bolnišnico, kjer bodo poskrbeli za nadaljnjo pravilno oskrbo zloma.

Zdravljenje

Je odvisno od prizadetosti in narave poškodbe. Najpomembneje je, da se z zdravljenjem doseže stabilnost in čvrstost ter funkcionalnost, kakršna je bila pred poškodbo. Kadar so kosti zamaknjene, jih je najprej treba naravnati v naraven položaj. Če pri tem ni potreben operativni poseg, govorimo o konzervativnem zdravljenju. Ko je kost uspešno naravnana v pravilen položaj, je le-tega treba z različnimi ukrepi tudi vzdrževati. To običajno dosežejo s pomočjo opornic ali mavca, pri nekaterih tipih zlomov pa se uporablja tudi skeletni vlek. Kadar z omenjenimi ukrepi ni možno zagotoviti dobrega celjenja kosti, je potreben operativni poseg.

Kirurgi se poslužujejo zunanjih in notranjih utrditev. Pri zunanji fiksaciji skozi kožo vstavijo kovinske vijake, ki kost držijo v pravilnem položaju. Ko se kost zaceli, vijake in pripadajoči okvir odstranijo. Pri hujšem zlomu je potrebna notranja fiksacija. V večini primerov je potreben rez kože in podkožja, nato pa operater s kovinskim osteosintetičnim materialom (z vijaki, s palicami, ploščicami ali z žicami) pričvrsti zlomljene konce kosti. Po končanem zdravljenju pride na vrsto rehabilitacija, ki pripomore h krepitvi mišic ter hitrejšemu in manj bolečemu gibalnemu napredku.

Zapleti po zlomih

Najhujši zaplet, ki lahko nastane zaradi zloma, je maščobna embolija, kjer delci maščobe, ki uidejo iz kosti ob poškodbi, zaprejo pljučne žile in s tem ohromijo delovanje pljuč. Kot pozni zaplet lahko pride tudi do nastanka vnetja kosti ali osteitisa, kar vodi do velikih strukturnih sprememb in odmiranja kostnine. Kot zaplet lahko pride tudi do nepravilnega zaraščanja kosti in do nastanka nepravih sklepov ali psevdoartroz. Nekateri ljudje občutijo bolečine in težave zaradi fiksatorjev, pride pa lahko tudi do prikrajšav udov in zatrdelosti sklepov.

Zlomi kosti v predelu zapestja

Zapestje je sklep, sestavljen iz končnega dela podlahtnice in koželjnice, ter dveh vrst zapestnih kosti, povezanih z dlančnicami.

Zlomi koželjnice

Pri starejših ljudeh so zlomi dela koželjnice, ki meji na zapestje, eni najpogostejših zlomov. Najznačilnejši so t.i. Collesovi zlomi, pri katerih je končni del koželjnice odmaknjen navzad. Do teh zlomov največkrat pride ob padcu na roko, predvsem kadar se želimo ujeti na odprto dlan. Ravno zaradi tega so ti zlomi značilni za zgodnje otroško obdobje in obdobje staranja.  Pri padcu na hrbtišče roke pride do nastanka Smithovega zloma, pri katerem je končni del koželjnice pomaknjen navzpred. Ob zlomu je prisotna oteklina v zapestju ter boleča in zavrta gibljivost. Zlom največkrat naravnajo v splošni anesteziji in ga nato zamavčijo z dokomolčnim mavcem, pri katerem palec ni imobiliziran. Pogost zaplet je slabša gibljivost in bolečine.

Zlom čolnička

Prva kost v zgornji vrsti zapestnih kosti se imenuje čolniček. Tudi zlom te majhne koščice lahko pripelje do velikih bolečin. Je najpogosteje poškodovana zapestna kost. Do zloma pride največkrat pri padcih na iztegnjeno roko. Ti zlomi so najpogostejši pri mladih moških, še posebej izpostavljeni so deskarji in rolkarji. Uporaba zaščite za zapestje dokazano zmanjšuje tveganje za poškodbe zapestja.

Za poškodbo je značilna majhna oteklina na hrbtni strani zapestja, omejena gibljivost ter bolečina pri potisku palca v zapestje. Pogosto je zmanjšana sama moč stiska dlani.

Zdravljenje nepremaknjenih zlomov je konzervativno z mavcev, ki je podaljšan do medčlenčnega sklepa na palcu. Če je zlom težji, je potrebna operacija in učvrstitev s fiksaterji. Ker se čolniček prehranjuje le po eni žili, lahko kot popoškodbeni zaplet pride do nastanka motenj zaraščanja, kar posledično vodi do aseptične nekroze oz. do odmiranja kosti.

Zlomi dlančnic

Do zloma dlančnic lahko pride ob padcih na roko ter ob neposrednih udarcih ob trd predmet. Dlančnice delimo na tri dele, tako ločimo poškodbe vratu, diafize in baz dlančnic. Zlom vratu dlančnice imenujemo tudi »boksarska poškodba«, saj najpogosteje nastane ob udarcu s pestjo.

Ob zlomu je prisotna oteklina na hrbtni strani roke, bolečnost ob dotiku in omejena gibljivost. Pogosto je opazna prikrajšava prsta, ki mu pripada poškodovana dlančnica. Največkrat je potrebna naravnava in nato tritedenska imobilizacija. Zlomi baz dlančnic so praviloma stabilni, imobilizacija z mavcem traja približno dva tedna.

Zlomi členkov

Najpogostejši zlomi na roki so ravno zlomi členkov. Največkrat so prizadeti končni členki, predvsem palca in sredinca. Poškodbam členkov so velikokrat pridružene poškodbe nohta in njegovega nastavka, poškodbe mišic in kit ter poškodbe obsklepnih vezi in sklepov. Do zloma pride ob padcih ter ob udarcih ob trd predmet. Poškodbe pogosto nastanejo na delovnem mestu, kjer pride do stisnjenja prsta med trda predmeta. Tudi pri tej vrsti zloma je opazna oteklina, bolečina in zmanjšana gibljivost. Ker lahko pride do zloma na različnih delih členkov, je tudi zdravljenje različno in odvisno od mesta poškodbe.

Prva pomoč

Kadar se poškodujete sami ali se srečate s človekom, ki si je poškodoval zapestje, čim prej odstranite nakit na prizadeti roki. Kasnejše otekanje prstov lahko zaradi zmanjšane in ovirane prekrvavitve pripomore k večji poškodbi tkiv. Zapestje položite na tršo podlago (npr. manjšo desko) oz. opornico ter roko, pokrčeno v komolcu, imobilizirajte od prstov do komolca. Zlome členkov lahko imobilizirate s krajšo opornico, ki sega do zapestja.