Večino našega časa naj bi preživeli v stanju sproščenosti. Če napetost v telesu traja dolgo časa, pride do izčrpanosti, naš imunski sistem se poruši in zbolimo. Utrujeni smo, saj ne pride do regeneracije, tudi organsko se naše telo spremeni.

Pomembno je, da se svoje telo naučimo opazovati, da mu dovolimo počitek in sprostitev. Pri tem nam lahko pomagajo določene tehnike sprostitve, vendar te ne delujejo vedno. To, ali se zmoremo sprostiti, ni odvisno od boljše ali slabše sprostitvene tehnike, odvisno je od odnosa, ki ga imamo do sebe in do svojega telesa, je prepričana Janja Frelih Gorjanc, psihologinja in zakonska ter družinska terapevtka. Tehnike so po njenem le orodje za doseganje stika s sabo.

Avtor: Maja Korošak; Janja Frelih Gorjanc

Janja Frelih Gorjanc je ustanovila  terapevtski center, a se ji zdi nujno, da ob delu strokovne direktorice opravlja tudi terapevtsko delo, saj je to njen poklic, in tisto, kar rada počne. »Stik z ljudmi in to, da lahko vsaj nekoliko pripomorem k temu, da je svet lepši in da ljudje lažje živijo, se mi zdita najpomembnejša.« Pri svojem psihoterapevtskem delu veliko uporablja sprostitvene tehnike, ki jih je povzela iz različnih pristopov in metod, na primer iz joge, pa tudi iz pevskih tehnik, saj je bila pred tem tudi sama pevka pri različnih vokalnih zasedbah.

Naravni refleksi telesa

Skuša izhajati iz telesa in iz njegovih refleksov. »Že samo dihanje je refleks. Če dolgo časa zadržujemo dih, bo telo hlepelo po tem, da bo na novo vdihnilo. Če doživimo nekaj, kar nas razburi, začnemo dihati plitvo. Tudi tehnike dihanja, ki se uporabljajo pri porodu, torej pri doživljanju izjemne bolečine, so zanimive in jih uporabljam pri svojem delu. Sproščajo nas  tudi kihanje, kašljanje, … Izhajam iz prakse, iz tega, kako se telo odziva, in kaj je naravno stanje telesa. To pa je sproščenost.«

Janja Frelih Gorjanc je prepričana, da so nekatere od sprostitvenih tehnih celo lahko nasilne do našega telesa in do nas. »Na primer izvajamo neko dihalno tehniko s ciljem, da bi se sprostili. Že ta naš cilj je pravzaprav določen pritisk na nas in tako se ujamemo v začarani krog napetosti. Nikakor se ne moremo sprostiti.« Zato pri sproščanju na terapijah ne uporablja velelnika: »Sprostite se!« Namesto tega vedno reče: »Opazuj in glej, kako se tvoje telo sprošča. Dovoli, da se določeni del telesa sprosti.« Telesu ne ukažemo, ampak mu dajemo dovoljenje. »Če je moje telo zakrčeno in mi bo nekdo rekel, naj se sprostim, ne bo šlo. Telo ima namreč nek razlog, zakaj je v določenem delu napeto. Obstaja vzrok in korenina tega, zakaj je ravno ta del mojega telesa napet, saj nam telo pomaga nositi čustveno breme. Če se skušamo sprostiti na silo, lahko pomeni, da bodo na dan prišle čustvene vsebine, s katerimi se še nisem pripravljena soočiti. Zato pri svojem delu dajem prednost opazovanju procesa, in nikakor ne cilju, ter dovoljenju, da se ta proces odvije,« pojasnjuje Janja Frelih Gorjanc.

Dihajte globoko?

Običajno si predstavljamo, da k sproščanju nujno spada globoko in počasno dihanje. Vendar po besedah naše sogovornice to ni vedno tako. »V stanju, ko sta čustvena in telesna bolečina zelo veliki, si z globokim dihanjem ne moremo pomagati. Če nas na primer stiska v želodcu od strahu ali od besa, če nas stiska pri srcu od žalosti ali imamo stisnjeno grlo, bomo morda lahko globoko dihali, vendar bo telo čedalje bolj prestrašeno. Resnično pomagala nam bo tehnika hitrega dihanja, kot pri porodu. Začnem hitro dihati in hitrost dihanja stopnjujem. Ko začutim, da sem prišla v stik s svojo bolečino, da je ta moja bolečina dobila nekaj zraka, da se je nekoliko razrahljala, se sprostim in lahko naredim nekaj globokih vdihov. Ponavadi se ta bolečina čez čas spet vrne nazaj. Takrat spet ponovim hitro dihanje: začnem počasi in potem stopnjujem ritem. To stopnjevanje traja približno minuto, pri čemer na koncu že zelo plitvo in zelo hitro diham. Ob tem poslušam svoje telo, kako se odziva, kaj mu ustreza, po čem hrepeni – če na primer zahrepeni po globokem dihanju, mu dam globok vdih.«

Odrezani šok

Pri tovrstnem sproščanju pa moramo biti zelo pozorni: če začutimo, da se vzbujajo vsebine, s katerimi se še nismo pripravljeni srečati, si to priznajmo in dopustimo, da vsega ne moremo naenkrat rešiti. Spoštujmo proces postopnega odpiranja notranjih vsebin in ne skušajmo na silo nekaj doseči. Če namreč nekaj prehitro odpremo, lahko pride do preplavljanja telesa s to vsebino in nimamo več nadzora.

Kaj pa so te vsebine? »Doživeli smo na primer nek travmatični dogodek. Kot dveletnega otroka nas je napadel pes. Takrat našim staršem ni uspelo, da bi nas povsem pomirili in potolažili, saj so skrbeli bolj za to, da so nas čim prej pripeljali do zdravnika in nas oskrbeli. Čustvom niso posvečali pozornosti. Ko se zdaj ozremo nazaj, ugotovimo, da so nekatere čustvene vsebine preprosto odrezane od našega telesa. Otroško telo je bilo takrat premajhno, nepripravljeno, da bi tako močne vsebine sprejelo in treba se je bilo odrezati od njih, da bi preživeli. Od velikega šoka, ki ga doživimo, namreč lahko tudi umremo. Ko odrastemo in postanemo dovolj močni, se te čustvene vsebine začnejo vračati, lahko v obliki depresije, anksioznosti, paničnih napadov, za katere ne vemo, od kod in zakaj. Na terapiji skušamo poiskati korenine teh občutij. To doživljanje je zelo boleče, saj je povsem enako, kot je bilo takrat.«

V dialogu s telesom

Na prvem mestu je prijaznost do sebe, nenasilje do sebe. Dialog s telesom naj bo vedno prisoten. Ne izvajajmo sprostitvene tehnike zato, da bomo svoje telo spravili pod kontrolo, da bo začelo normalno delovati … V tem se namreč čuti veliko jeze na svoje telo, ker ne deluje tako, kot bi mi želeli. V takšnih primerih je dobro, da dihalne tehnike dopolnimo z dialogom s telesom. Opazujmo, kaj nam sporoča naše telo, kaj nam govori, razlaga naša sogovornica, in hkrati izpostavlja še eno pomembno stvar.

»Večina sprostitvenih tehnik vsebuje navodilo o globokem vdihu in nato izdihu. Toda če je naše telo zelo zakrčeno, nimamo kam vdihniti. Globok vdih na vso prenapolnjenost telesa bi pomenil še eno nasilje nad telesom.« Janja Frelih Gorjanc uporablja tehnike izdihavanja. Pa tudi druge. Kaj narediti, ko se po službi vrnemo domov popolnoma izčrpani? »Po stresnem dnevu najprej poskusimo začutiti svoje telo. Kje telo nosi težo dneva? Na osnovi rekfleksnih odzivov telesa se skušamo sprostiti. Ena takšnih tehnik sproščanja je stresanje telesa – s tem s sebe preprosto stresemo stres. Lahko se tudi pretegnemo – zgledujmo se po mačkah.

Prav tako se se lahko sprostimo z zehanjem in s tem odpremo telo, da lahko sprejme zrak. Že če samo pomislimo na zehanje, se telo lahko sprosti. »Kadar nekje v telesu čutimo zakrčenost, jo lahko sprostimo tako, da skozi tisti del telesa »zehamo« oziroma si to predstavljamo. S pomočjo predstavnosti, vizualizacije lahko zazehamo tudi z možgani, kadar čutimo, da so preutrujeni. Zehamo z grlom ali pa na primer z nogami, s stegni, … Pomembno je, da delamo na vseh treh ravneh: na ravni telesa, čutenja in misli.«

Mežikanje, ihtenje, kašljanje

Lahko se tudi sami vprašamo, kaj je še tisto, kar nas sprošča. Povsem običajne, vsakdanje stvari. »To je lahko tudi presenečenje. Zaigramo pozitivno presenečenje in začutili bomo, da nas je to sprostilo. Telo se lahko globoko odpre tudi z ihtenjem. Kadar smo zelo žalostni ali potrti, se ne moremo razveseliti. V takšnih trenutkih pa nam lahko pomaga tehnika ihtenja.« Kadar se sproščamo, imamo navadno zaprte oči. Vendar pa so naše oči kdaj tako nemirne, da jih ne moremo »sproščeno« držati zaprtih. Takrat pomaga mežikanje. Pomaga tudi močnejše pačenje obraza. Sproščamo se s kihanjem, kašljanjem (to lahko počnemo tudi na delovnem mestu, v trenutku, ko nas neka stvar močno vrže iz tira) ali pa s kričanjem, z vzdihovanjem, jamranjem, jadikovanjem – vse to lahko učinkovito počnemo v avtomobilu.

Naša sogovornica je prepričana, da za sproščanje v vsakdanjem življenju ne potrebujemo velikih priprav in oltarja.

Toda kaj bi svetovala  tistim, ki pravijo, da se ne morejo sprostiti?

»Pri tistih verjetno obstaja neka čustvena ali miselna zapora. Telo nekaj drži v sebi, neko vsebino, s katero se bojim srečati. Morda je to jeza na lastno mamo, ki mi kot otroku ni mogla dati tistega, kar sem potrebovala. Nekdo je morda že v otroštvu skrbel za svojo mamo in si je kot otrok želel, da bi mama poskrbela za njega. Pa se to ni nikdar zgodilo. In zdaj v odrasli dobi še vedno skrbi zanjo, ker je nemočna in bolna. Treba si je priznati to jezo, ta občutek v sebi, kako smo si nečesa želeli, kako smo nekaj potrebovali, pa tistega nismo nikoli dobili. In tudi jezo v sebi zaradi tega, kar se nam je dogajalo. Za večino od nas je to zelo boleče spoznanje in jeze na lastno mamo nekateri od nas ne zmoremo začutiti. To bi namreč pomenilo, da smo do nje,  ki je že tako uboga, krivični. Takoj občutimo krivdo. Vendar nekje ta naša jeza je, nekje je tudi hrepenenje po tem, da bi nas mama vzela v naročje in nas potolažila. Da bi nas slišala, da bi nam znala svetovati, da bi nas objela. Sprostiti se ne moremo ravno zato: če se bomo, bodo ta jeza in ti občutki, ki si jih ne dovolimo, prišli na dan. V takšnih primerih je dobro, če se s temi vsebinami soočimo na kakšni terapiji. Povsem sami se bomo namreč zelo težko.«

Februar, 2012