Avtor: Saša V.
Prvo merilo, na osnovi katerega lahko zdravnik potrdi sindrom, je, da prizadeti čuti potrebo oziroma nujo po premikanju nog. To bolnik počne zato, ker v nogah čuti neprijetne občutke. Te opiše kot napetost, mravljinčenje, pretakanje ali trganje in vse to ustvari potrebo po premikanju nog. Ponavadi se neprijetni občutki pojavijo pred nočnim počitkom, ni pa nujno. Bolniki jih doživljajo tudi med daljšim sedenjem, na primer med vožnjo z letalom. Gibanje omili težavo ali jo začasno celo odpravi in to je tretje merilo, ki prispeva k natančni diagnostiki.
Pri večini bolnikov vzroki za sindrom še niso jasni. Zdravnik opravi dodatne preiskave, da izključi morebitne druge bolezni, ki jih lahko spremljajo podobne težave. Med njimi so lahko tudi hujše ledvične bolezni, zlasti ogroženi so dializni bolniki, slabokrvne osebe ter bolniki z nekaterimi boleznimi živcev in ožilja v spodnjih udih. Sindrom nemirnih nog se lahko pojavi tudi pri jemanju nekaterih zdravil. Tudi nosečnice niso imune pred temi težavami, še zlasti proti koncu nosečnosti. Nekatere raziskave govorijo tudi o vplivu dedne nagnjenosti k tej bolezni. Če ima nekdo simptome nemirnih nog, ima pogosto podobne težave tudi kdo od njegovih sorodnikov.
Preden se določi zdravljenje, je treba ugotoviti, ali gre morda za katero od zgoraj naštetih bolezni, ki tudi povzročajo te simptome. Ukrepi so odvisni od izrazitosti sindroma. Blage težave prizadetega ne motijo zelo, izrazitejše pa lahko občutno motijo spanje. V hujših primerih so potrebne usmerjene preiskave. Z njimi ugotavljajo, kaj vse moti bolnikovo spanje.
Zdravniki poudarjajo, da je pri vseh resnih motnjah potrebno zdravljenje. Poleg tega si mora prizadeti zagotoviti normalno spanje v urejenem in prijetnem okolju. Odsvetovana so tudi določena zdravila in poživila. Nespečnost je treba preprečevati. Ko je to urejeno, pa vseeno ne pomaga dovolj, da bi odpravilo težave, je treba razmisliti o jemanju zdravil.
Praksa kaže, da je za omilitev teh težav primerno jemanje zdravil, ki so sicer v rabi za zdravljenje Parkinsonove bolezni, vendar v precej manjših odmerkih. Vendar bi bilo zmotno sklepati, da je sindrom nemirnih nog začetek Parkinsonove bolezni. Seveda so na voljo še druga zdravila, ki lahko delno pomagajo.
Prepoznavanje znakov je ključnega pomena. Pravilna diagnostika je nadvse pomembna zato, ker zdravila omilijo in izboljšajo simptome le v primeru, če gre v resnici za sindrom nemirnih nog. Zdravila v nasprotnem primeru nimajo želenega učinka. Velikokrat pa lahko tudi z razmeroma preprostimi ukrepi in zdravljenjem občutno izboljšamo kakovost bolnikovega življenja.