»Kraniosakralna resonanca je uporabna metoda pri ugotavljanju in odpravljanju različnih težav z zdravjem našega telesa. Je terapija, ki pomaga prisluhniti notranji življenjski energiji, da sproži procese samozdravljenja v telesu. Upošteva celovitost človeškega telesa ter medsebojni vpliv telesnih, mentalnih in čustvenih procesov,« uvodoma povesta sogovornika, mednarodno priznani kraniosakralni terapevt Chintan Veet in njegova učenka Karima – Valentina Hočevar.

Avtor: Klavdija Škrbo Karabegović

Kaj je kraniosakralna resonanca (KSR)?

»KSR je biodinamični pristop h kraniosakralni terapiji. KSR prisluhne življenjski sili, ki vzdržuje in povezuje vse življenjske funkcije v človeškem telesu. To življenjsko silo imenujemo »dih življenja«. Ta ustvarja subtilno-ritmični utrip, ki ga imenujemo tudi primarno dihanje in ga lahko čutimo kjerkoli v telesu. Utrip je prisoten skozi vse življenje. Plimi podoben pojav je neposreden izraz notranjega zdravja človeškega telesa. Namen KSR je omogočiti jasnejši izraz diha življenja, našega prirojenega zdravja,« pove Veet. Hočevarjeva pa doda: »Z nežnim, natančno določenim dotikom terapevt posluša in podpira to življenjsko silo in tako omogoča telesu dostop do lastnih virov za ozdravljenje. Na ta način omogoča telesu zdravljenje od znotraj.«

Zgodovina

Začetke različnih pristopov h kraniosakralni terapiji lahko najdemo v delu dr. Andrewa Taylorja Stilla (1828–1917), ki se je že zelo zgodaj začel zanimati za anatomijo in ta strast ga je kot zdravnika vodila k raziskovanju odnosa med obliko in njeno funkcijo. Ugotovil je, da je človeško telo skupek funkcij in da obstaja močna vez med vsemi njegovimi deli. Preko svojih raziskav je prišel tudi do spoznanja, da ima človeško telo sposobnost lastnega vodenja in lastne ozdravitve. Prav tako pa, da se neravnovesja v kostno-mišičnem sistemu lahko popravijo in da se bolezni lahko pozdravijo s ponovno vzpostavitvijo ravnovesja v pretoku krvi in živčnem sistemu. Odkrival je novo področje medicine, ki vključuje moč rok in ne zdravil. Njegove metode zdravljenja s polaganjem rok, ki temeljijo na naravi ter naravnih zakonih, so sčasoma postale priznane in sprejete. Postavile so temelje za nov sistem v zdravstvu, ki je postal znan pod imenom osteopatija.

William Garner Sutherland, dr. ost., je poznan kot oče osteopatije v kranialnem področju, ki se imenuje kraniosakralna terapija. Leta 1899, ko je bil še študent v Kirksvillu, ga je prevzela ideja o povezavi med formo in funkcijo, ki jo je uvedel A. T. Still. Prišel je do pomembnega odkritja, ki je spremenil tok njegovega življenja. Dr. Sutherland je osnoval idejo, da so kranialne strukture temporalnih kosti, kjer se srečajo s sfenoidnimi kostmi, »prirezane kot ribje škrge, kar nakazuje sklepno mobilnost za respiratorni mehanizem«.

»Po dolgotrajnih raziskavah, ki jih je izvedel na sebi, je prišel do zaključka, da se kosti lobanje resnično premikajo. Opazil je, da je to premikanje dobro organizirano ritmično gibanje, ki je podobno dihanju, vendar pa ga poganjajo globlje sile. To notranje dihanje je poimenoval primarna respiracija. V nadaljevanju svojih raziskav je dr. Sutherland ugotovil, da te sile prežemajo in poganjajo celotno telo in da se telo odziva na primarno respiracijo. Razvil je vrsto spretnosti, kako z dotikom zaznati in podpreti primarno respiracijo, in sicer z namenom, da se odstrani omejitve in zastoj v celotnem telesu,« o začetkih in razvijanju KR pove Chintan Veet.

Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je John Upledger, dr. ost., prvič pričel poučevati ročno terapijo neodvisno od osteopatije. Razvil je lasten slog zdravljenja, ga poimenoval kraniosakralna terapija ter leta 1985 ustanovil inštitut, ki se imenuje The Upledger Institute. Dr. Upledger je odigral bistveno vlogo pri ustanavljanju in osamosvajanju kraniosakralne terapije kot samostojne terapevtske modalitete.

Komu je KSR namenjena?

»KSR je primerna za vse tiste, ki čutijo, da njihove težave povzročajo notranje neravnovesje, slabo počutje ali bolečine. KSR je tako nežna, da je primerna tudi za dojenčke, otroke, starejše, pa tudi za odrasle, ki zaradi močnih bolečin niso sposobni prejemati intenzivnih terapij,« odgovori Hočevarjeva.

Veet pa doda: »Terapija vpliva na čustveno in duhovno sfero človeka ter spodbuja strukturalne spremembe telesa. Razvija dobro počutje, zdravje in vitalnost. Učinkovita je pri fizičnih bolečinah in težavah, pri akutnih in kroničnih boleznih, čustvenih in psiholoških motnjah. Prav tako izboljšuje imunski sistem.«

V nadaljevanju sogovornika naštejeta, pri katerih težav lahko KSR pomaga. Kot pravita, med drugim uravnava delovanje notranjih organov, pospeši rehabilitacijo po poškodbah kosti, veziva in mišičevja, pomaga pri vrtoglavicah, glavobolih, motnjah v ravnotežju, pri težavah v hrbtenici, križu in sklepih, olajša obolenja vegetativnega živčevja (izčrpanost, nespečnost, depresija, hiperaktivnost, prebavne motnje, menstrualne težave, …), odpravlja psihofizične napetosti, pomaga pri različnih travmatskih dogodkih, pomaga po bolečih ali neprijetnih stomatoloških posegih, učinkovito pripravi na porod (uravnavanje položaja kolkov in okoliških struktur), lajša posledice težkih porodov pri dojenčkih (deformacije, ki so posledice težkih porodov, npr. nepravilne oblike glave, zvite okončine), pomaga novopečeni mamici, da se lažje sooči z novo vlogo ter sprejme in ponotranji svojo porodno izkušnjo na fizični in čustveni ravni itd.

Chintan Veet in Karima – Valentina Hočevar pravita, da KSR še posebej pomaga pri migrenah, nepravilnem delovanju čeljusti, uravnavanju krvnega tlaka, stresu, depresiji, motnjah zbranosti, hiperaktivnosti in pri sindromu kronične utrujenosti.

»Veliko ljudi ugotavlja, da KSR vpliva na njihovo boljše počutje in da bolj uživajo v življenju. Njihova raven energije se izboljša in na bolj pozitiven način so se sposobni spopadati z vsakdanjim stresom. Poleg tega ugotavljajo, da so bolj odporni na različne nalezljive bolezni. KSR je namreč tudi preventivna terapija, ki krepi odpornost telesa pred različnimi boleznimi, njeni učinki pa spodbujajo naravne mehanizme, ki vodijo k samozdravljenju,« poudari Hočevarjeva tudi preventivno vlogo terapije.

Februar, 2012