Ljubljanski študenti so, če se izrazim kratko in jasno, zdravi. Vsem študentom, ki študirajo na  Univerzi v Ljubljani, omogočamo v zdravstvenem domu za študente sistematski pregled, ki ga morajo opraviti v 1. in 4. letniku študija. Opravljen sistematski pregled predstavlja tudi pogoj za vpis v višji letnik. V lanskem šolskem letu je bilo v Ljubljani v prvi in četrti letnik vpisanih 15.700 študentov, od tega smo jih sistematsko pregledali 12.520. Sam sistematski pregled obsega anketo, klinični pregled, pregled pri zobozdravniku, osnovne laboratorijske preiskave in zdravstveno vzgojo.

Avtor: asist. Mojca Miholič, dr. med., specialistka družinske medicine

Najpogostejša klinična diagnoza pri študentski populaciji je še vedno motnja vida, saj jo opažamo pri eni tretjini študentov. Na drugem mestu so bolezni žlez z notranjim izločanjem, t.i. endokrinološke bolezni (med katere štejemo bolezni ščitnice in prekomerno telesno težo/debelost), tem pa sledijo bolezni mišic in veziv (slaba drža, skolioza). 13 % ima kožne bolezni in 9 % študentov opisuje težave zaradi alergij ter posledično tudi dihal. Ob pregledu ugotavljamo tudi pridružene dejavnike tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni in kar pri 44 % smo že zaznali vsaj en dejavnik tveganja (npr. kajenje, tvegano pitje alkoholnih pijač, zvečano telesno težo, telesno nedejavnost, …).

Med študenti je kar ena petina kadilcev, ki večinoma pokadijo do 10 cigaret dnevno.

Samo 12,5 % študentov nikoli ne pije alkohola. Ugotavljamo, da kar velik delež študentov že pije tvegano. Najpogosteje posegajo po pivu.

Vprašalnik na sistematskem pregledu ni anonimen, zato pri vprašanju o izkušnjah z drogo menimo, da rezultat ni verodostojen. Samo 12 % študentov je pritrdilo, da so že imeli izkušnjo z drogo. Ta rezultat ni v skladu z ocenami za Slovenijo, saj naj bi danes imela večina mladih vsaj eno izkušnjo z drogo.

Pričakovali bi, da bo študentska populacija, ki se šteje med najbolj zdravo populacijo, veliko bolj izražala pozitiven odnos do fizične aktivnosti. Ob pogovoru s študenti velikokrat zaznavam željo po športnem udejstvovanju, a brez prave motivacije za začetek rednega, zdravega gibanja. Velikokrat se pritožujejo zaradi pomanjkanju prostega časa, saj kazalci dejansko kažejo, da 56 % študentov ob študiju še občasno dela, kar 16 % pa jih dela po več kot 10 ur tedensko. Verjamem, da jim ob študijskih obremenitvah in delu ne ostane prav veliko časa za redno telesno vadbo, čeprav se mi to ne zdi popolnoma opravičljivo in sprejemljivo. Samo ena četrtina študentov je telesno dejavna večkrat na teden. Zdi se mi, da študenti še nimajo pravega uvida, da jim telesna dejavnost lahko koristi tudi in predvsem ko so v časovni stiski (izpiti, delo). Vemo, da fizična aktivnost že sama po sebi deluje antistresno in ne krepi samo telesa, pač pa nam daje tudi mentalno moč!

Tri četrtine študentov ima dnevno vsaj tri obroke in kar 70 % jih dnevno uživa mleko in mlečne izdelke, približno enak podatek opisuje tudi uživanje sadja in zelenjave, polovica jih je mesne izdelke vsaj enkrat na dan. Povečuje se število vegetarijancev. Ne morem potrditi teze, da je zgolj zaradi napačnega prehranjevanja več obiskov pri zdravniku. 75 % študentov ima telesno težo v mejah normale, 10 % jih je prelahkih in 15 % z zvečano telesno težo. Motnje prehranjevanja in motnje hranjenja (kar ni eno in isto!) so poseben, specifičen problem, pri katerem je treba razširiti »polje zdravniškega delovanja« in se s takim študentom podrobneje pogovoriti, vendar ne samo na sistematskem pregledu. Tistim, ki izrazijo željo po pomoči glede motenj hranjenja, svetujem obisk pri psihologu, psihiatru ali v skupinah, ki so posebej namenjene tovrstni problematiki.

Ob pregledu ankete sem opazila, da se približno ena petina študentov prehranjuje preko študentskih bonov

Na pobudo ŠOU-a so pred dvema letoma ustanovili posebno Komisijo za prehrano, v kateri so študenti inšpektorji. Spremenil se je režim prehrane v restavracijah, saj mora po novem vsaka restavracija omogočiti študentu z bonom vsaj tri različne jedi (predjed, glavno jed in sadje ali sladico), razen če naročijo pico ali fast food, ko predjed ni potrebna. Tudi kozarec vode ali brezalkoholna pijača (po nižji ceni) sta jim ob obroku na voljo. Licenca za restavracije ni večna in se obnavlja. Sama politika prehranjevanja z boni bi se mi zdela idealna, če le niso študentove prehrambne želje preveč enolične in kalorično preobilne in če ne bi vladala glede določenih podrobnosti prava stihija! Ob pogovoru s študenti, so le-ti omenili nenaden razmah bonov za hitro prehrano in obenem pomanjkanje restavracij z normalnim kosilom. Npr. v okolici enega od ljubljanskih študentskih domov so ukinili pravico do prodaje kosil v dveh odličnih restavracijah, obenem pa odprli številne dostope za hitro prehrano; marsikje nudijo sladico v obliki čokolade, za predjed pa pogreto sirovo štručko! Študenti se pritožujejo tudi glede dostopnosti prodaje bonov, saj so v Ljubljani samo tri prodajna mesta in na teh točkah vlada velika gneča. Zgodi se, da študenti čakajo na bone v vrsti tudi do dve uri. Tudi cenovno postajajo boni predragi (en bon stane povprečno 3–4 evre) in če jesta dva, lahko plačata skupaj 8 evrov – za ta denar si lahko par sam skuha že kar konkreten obrok!

Obolevnost med spoloma se ne razlikuje bistveno; ženske imajo več ginekoloških težav, moški več poškodb, pa vendar to ne predstavlja dramatične razlike.

Čas študija je med drugim tudi čas iskanja lastne spolne identitete, čas burnih čustev in nenazadnje tudi čas razmišljanja o prihodnosti, v smislu ustvarjanja družine in sloga življenja. O spolnosti študenti govorijo večinoma takrat, ko jih konkretno vprašamo o njihovem spolnem življenju. Ne moremo kar pričakovati, da bo študent, če nima resnih težav, o tem kar sam govoril in razlagal. Prav natančnih podatkov o spolnih navadah, spolni usmeritvi, nagnjenosti, deviacijah, žal nimam. Sama se s svojimi pacienti študenti o tem pogovarjam brez zadržkov. Zanimivo je, da nekateri študenti sami zelo radi o tem spregovorijo, nekateri pa le plaho zardijo.

51 % študentov pri spolnih odnosih uporablja kontracepcijo, ženske večinoma tabletke, moški kondom. Moti me, da študenti še vedno premalo poznajo spolno prenosljive okužbe in so, če obolijo, zelo presenečeni, razočarani in prestrašeni. Premalo se zavedajo dejstva, da zgolj  zaščita pred nezaželeno nosečnostjo ne ubrani študenta tudi pred spolno prenosljivo okužbo! Mediji so polni svaril o porastu okužb s hepatitisom C, hepatitisom B, klamidijskimi okužbami, sifilisom, … Kot da zanje predstavlja strah samo okužba z virusom HIV. Na tem področju moramo še veliko narediti!

Odnos do zdravja, telesa in osveščenost niso toliko odvisni od vrste fakultete, ki jo obiskuje študent, pač pa je bolj pomembno lastno prepričanje in zdravstvena vzgoja iz primarne družine. Vse to skupaj opredeljuje študentov poznejši odnos do zdravja. Seveda veljajo določene razlike med fakultetami (težave z nespečnostjo, depresivnostjo, …). Preko naše statistične obdelave podatkov s sistematskih pregledov bi lahko natančno opredelili, katere bolezni se pogosteje pojavljajo med študenti določene fakultete. S tem se trenutno še nismo ukvarjali, bilo bi pa zanimivo.

Ustanovitelj ZD za študente v Ljubljani je ministrstvo za zdravje. Menim, da bi morali na nek način poglobiti svoje delovanje, ki se pri velikem številu študentov konča že s sistematskim pregledom. S pomočjo sistematskih pregledov pridobimo neko informacijo o zdravstvenem stanju študentov, nek »posnetek stanja« in kaj zdaj? Za konkretnejše ukrepanje, npr. če pri določenem študentu odkrijemo prekomerno telesno težo, nimamo izdelanih aktivnih programov ali delavnic za ukrepanje. Za vse to nam primanjkuje tako infrastruktura kot tudi kader in sredstva. Med kolegicami se veliko pogovarjamo o tem in morda bomo v prihodnje razvili tudi kakšno aktivnejšo obliko pomoči študentom. Seveda pa bi morala priti pobuda tudi s strani študentov.

Na mednarodnem srečanju zdravnikov šolske in študentske medicine smo med aktivnim pogovorom in predstavitvami problematike ugotovili, da slovenski študenti ne izstopajo od evropskega povprečja. Primerjalna študija med našimi in EU študenti še ni bila objavljena. Pozitivno pa izstopa skandinavska študentska medicina, v smislu zelo razvite skrbi za študentsko mentalno zdravje, ki se ne konča zgolj s pogovorom pri psihiatru. Študenti so že v svojem bistvu ranljiva populacija in so nekako na prepihu me otroštvom in odraslostjo. Velikokrat nastopijo težave prav zaradi adaptacije, prilagajanja novemu načinu (samostojnejšemu) življenja, novim medosebnim odnosom, ljubezenskim težavam in strahu pred neuspehom. Vse to lahko s primerno podporo tako zdravnika kot študentove socialne mreže prav hitro izzveni in ni vse tako črno, kot se zdi (študentu) na prvi pogled. Menim, da bi študenti nujno potrebovali še dodatno možnost za pomoč s hitrim ukrepanjem v kriznih situacijah, pogovore v skupinah s podobnimi težavami, s psihologom, …

Najbolj pogosta vprašanja, ki jih študentje zastavljajo v ambulanti izhajajo zaradi zaskrbljenosti glede bolezni svojcev. Obenem jih zanima, kako se lahko in če se, bolezni starih staršev in staršev prenašajo iz roda v rod (rakave bolezni, duševne bolezni, bolezni kože, …). Prisluhnejo tudi razlagi o preventivi pred potovalnimi boleznimi, spolnimi boleznimi, alkoholu. V glavnem želijo svoje akutne, nenadne težave čim prej rešiti, zato jih ne zanimajo samo strogo medicinski vidiki, ampak tudi moje mnenje o komplementarnih metodah zdravljenja, nenazadnje tudi o obisku plastičnega kirurga in lepotnih salonov.

Delo s študenti me bogati, razširja moj lastni pogled na svet in me osrečuje!

Februar, 2010