Avtor: Robert Kmetec
Kraniosakralna terapija se je razvila iz osteopatske medicine oz. natančneje iz kranialne osteopatije. Oče osteopatske medicine je A. Still. Koncept KST je osnoval pred več kot petdesetimi leti dr. W. G. Sutherland, osteopat, ki je odkril, da naši možgani niso obdani s fiksno »čelado« – lobanjo, pač pa je ta kostno-vezivna zaščita sestavljena iz kosti, ki so med seboj povezane s kostnimi šivi (suturami), znotraj katerih je mogoče minimalno gibanje. Odkril je tudi povezanost tega sistema s sistemom žilja možganov, sistemom možganskih open, likvorja ter mehkih tkiv v telesu. Delo Sutherlanda je nadaljeval drug ameriški zdravnik in osteopat dr. Upledger, ki je s pomočjo strokovnjakov z različnih področij znanstveno dokazal funkcijo kraniosakralnega sistema na oddelku za biomehaniko na Michigan State University (ZDA). Kasneje so se po svetu izoblikovale številne različice, ki v svojih šolah poudarjajo svoje lastne izkušnje in vrednote.
Kraniosakralna terapija uporablja zelo mehke manualne prijeme, ki redko presežejo silo 5 g. Terapija se izvaja z rahlimi ročnimi dotiki, ki jih usmerjamo na hidravlični sistem, ki ga omejujejo kostni deli v lobanji (kranium) in križnici (sakrum). Med izvajanjem terapije terapevtov dotik potuje po bolnikovem vezivnem tkivu. Kjer terapevt začuti oviro, se ustavi in čaka na sprostitev. Terapevt kraniosakralne terapije je praviloma zelo senzibilen in podpira bolnika tam, kamor ga usmeri dobro razvit notranji občutek. Pozitiven učinek terapije se kaže v zvišani sposobnosti naravnega samozdravljenja organizma. KST terapija temelji na načelu, da je človek celota in tako tudi funkcionira, človek je »sistem«, ki je zmožen samozdravljenja in samoregulacije, telesne funkcije so odvisne od strukture in te so v nenehnem gibanju.
Med terapijo leži pacient oblečen na terapevtski mizi. Terapevt se med terapijo rahlo dotika posameznih delov telesa in se usmerja na zaznavanje ritma gibanja struktur pod dlanmi. Cilj terapije je vzpostavitev ravnovesja med strukturami, tako da se sprostijo blokade in spodbudi naravno gibanje struktur. Terapija traja 30–45 minut. Terapija nima neželenih učinkov.
Lahko bi rekli, da jo je smiselno uporabiti, kadar je v ospredju podpora samo zdravilnim mehanizmom v človeku. KST deluje na zelo širok spekter težav z zdravjem, na primer: glavoboli, bolečine v vratnem in ledvenem delu hrbtenice, težave s čeljustnim sklepom, kronična utrujenost, pri težavah z ravnotežjem, pri težavah z očmi, endogeni depresiji, hiperaktivnosti in motnjah v delovanju centralnega živčnega sistema, avtizmu, pomanjkanju koncentracije, zaostajanju v razvoju, pomanjkanju energije, po težkih porodih, …
KST uporablja izredno varne ročne premike, ki ne presegajo sile teže 5 g, zato je metoda primerna za obravnavo bolečine v križu pri ženskah tudi v pozni nosečnosti. Poleg tega obstajajo v KST posebni ročni prijemi, namenjeni sproščanju medeničnega dna in medenično-križničnih sklepov. Telo nosečnic se mora ves čas prilagajati nenehnim spremembam, ki jih narekujeta rast in razvoj otroka v maternici. S KST je mogoče zagotoviti skladno in harmonično prilagoditev na spreminjajoče se biomehanske razmere v telesu nosečnice. Prav tako med terapijo izvajamo blago kompresijo 4. cervikalnega ventrikla, ki med drugim aktivira limfni sistem oz. limfno drenažo.
Februar, 2010