Iščite po prispevkih
Avtorica: Saša Vrbančič
Vse raziskave s tega področja kažejo, da je redna telesna dejavnost pomemben varovalni dejavnik zdravja. Krepi obrambne sposobnosti organizma, zmanjšuje stres in depresijo. Ugodno vpliva na številne, že prisotne dejavnike tveganja in že razvite bolezni. Za zdravje populacije je tako izrednega pomena, da se čim več ljudi čim pogosteje zmerno giblje.
Če se osredotočimo na srčno-žilnega bolnika: po končanem bolnišničnem zdravljenju mora ponovno vzpostaviti telesno, duševno in socialno ravnovesje ter se kar najhitreje spet zadovoljivo vključiti v družinsko in delovno okolje.
Zato se za srčno-žilnega bolnika začne naporno delo, ko pride v domače okolje. Poleg tega, da je treba poskrbeti za ustrezno prehrano, je pomembna tudi redna, vsakodnevna aerobna dejavnost in metode, s katerimi uspešno obvladujemo stres. Vse našteto bo prispevalo k pomembnemu zmanjšanju možnosti razvoja ali poslabšanja srčno-žilnih bolezni in povečalo kakovost življenja.
Telesna vadba dobro vpliva na krvni obtok, predvsem pa zaradi vpliva na dejavnike tveganja zmanjšuje možnost nadaljnjega razvoja aterosklerotičnih sprememb. Znižuje krvni tlak, pozitivno vpliva na presnovo maščob in sladkorja, zmanjšuje telesno težo in je odličen antistresni dejavnik. Kadilcem oslabi oziroma zmanjša potrebo po kajenju. Število bolnikov s ponovnim srčnim infarktom se zmanjša, manj pa je tudi zapletov, ki so posledica srčno-žilnih bolezni. Telesne zmogljivosti se povečajo, bolnik postane psihično stabilnejši in motiviran, zato lažje in hitreje vzpostavi socialno življenje.
Pred začetkom vadbe je dobro, da vsak bolnik opravi ustrezen obremenitveni test. Zdravnik z njim ugotovi, koliko napora prenese bolnikovo srce. Na podlagi rezultata določi intenzivnost nadaljnje vadbe, in sicer na stopnji 60–75 odstotkov maksimalne obremenitve ali 70–85 odstotkov maksimalnega srčnega utripa. Tako vsak bolnik dobi svojo natančno opredeljeno obremenitev, ki jo brez večjega tveganja za poslabšanje bolezni zmore pri redni telesni vadbi.
Ko bolnik redno vadi, je dobro, da nadzoruje delovanje srca. V ta namen obdobno izvaja EKG, ki zdravniku omogoča aktivno opazovanje in ustrezno prilagajanje stopnje obremenitve glede na spremembe.
Telesna vadba naj bo skrbno načrtovana in nadzorovana. Začne se z ogrevalnimi vajami, ki naj trajajo 10–15 minut, nato se nadaljuje z individualno prilagojeno intervalno vadbo, konča pa s sprostitvenimi vajami.
To je ena najbolj enostavnih in za vsakdanje življenje najprimernejših oblik telesne vadbe. Hoja naj bo hitrejša od 60 korakov na minuto po ravnem – torej najmanj korak na sekundo. Priporoča se počasen začetek, hitrost naj se stopnjuje postopoma, do stopnje bolnikove obremenitve, opredeljene z obremenitvenim testom. Bolnik naj obremenitev poskuša obdržati čim dlje v območju »varnega srčnega utripa« (70–85 odstotkov maksimalnega srčnega utripa, doseženega pri obremenitvenem testu). Ob pojavu utrujenosti ali drugih težav mora počivati, ne glede na število srčnih utripov. Ko je dosežen bolnikov maksimalni varni srčni utrip, obremenitev prekinemo za 2–3 minute.
Pravila so podobna kot pri hoji, potrebna je previdnost na cesti.
Ta oblika vadbe zahteva nekoliko več previdnosti. Primerna temperatura vode za srčno-žilne bolnike je 28–34 °C. Pozitiven vpliv na sprostitev mišic je pri teh temperaturah največji. Temperature, višje od 35 °C, niso primerne, saj obremenilno vplivajo na zvišanje bolnikovega srčnega utripa.
Ateroskleroza je eden od osnovnih vzrokov nastanka bolezni srčnih in drugih krvnih žil. Zvišane vrednosti maščob v krvi (holesterol, trigliceridi) so posledica neprimerne prehrane, zato je poleg redne vadbe potrebno tudi pozorno vsakodnevno načrtovanje ustrezne varovalne prehrane. Ta naj vsebuje čim manj maščob – zlasti nasičenih maščob živalskega izvora, sladkorja in soli. Dodati je treba več zaščitnih snovi: vlaknin, vitaminov, rudnin, ki jih najdemo v sadju, zelenjavi in žitih brez umetnih dodatkov. Izogibati pa se je treba mastnim jedem in čezmernemu pitju alkohola, saj ga telo presnavlja podobno kot maščobe.
Pri kroničnih boleznih se rehabilitacija nikoli ne konča, ampak traja do konca življenja. Življenjski slog je treba ustrezno prilagoditi bolezni in opustiti številne nezdrave navade, ki so privedle do bolezni. Navzeti se je treba novih navad, kar pa ni vedno enostavno.