Verjetno ste vprašanje tako zastavili v želji, da bi si bralec lažje predstavljal, kako poteka psihoterapija in kaj ga čaka, če bo kdaj tudi sam potreboval in poiskal psihoterapevtsko pomoč. Kratkega opisa psihoterapije ni mogoče dati. Ko je Freud pisal o tehniki psihoterapije, jo je v enem od svojih spisov primerjal s partijo šaha, kjer je mogoče razmeroma jasno določiti pravila, otvoritve in končnice, vmes pa je neskončen niz potez, ki se izmikajo sistematičnemu opisu. Pa je pri tem govoril le o eni metodi, izraz psihoterapija pa danes pokriva široko paleto različnih postopkov zdravljenja psihičnih motenj in bolezni.
Opis številnih metod in tehnik bi bil za tale razgovor predolg. Lahko pa rečem, da mora biti oseba, ki se vključi v takšno zdravljenje, pripravljena tudi na to, da razišče svoje življenje in se v iskanju in razumevanju vzrokov za svoje težave temeljito poglobi v lastna doživljanja in ravnanja in se ob tem sooči tudi s stvarmi, ki mu vzbujajo nelagodje, bojazni ali kakšna druga neprijetna čustva.
Pa tudi na to, da bo postopek zdravljenja najverjetneje dolgotrajen. Povedano velja v primerih, ko gre resnično za zdravljenje psihičnih motenj ali bolezni. V primerih, ko gre zgolj za prehodne psihične stiske, ki ne izvirajo iz globljih in ukoreninjenih bolezenskih izvorov, je pomoč lahko tudi preprostejša in krajša. Glede vprašanja, kakšno je mesto psihoterapije med ostalimi vrstami zdravljenja, bi poenostavljeno rekel, da je psihične motnje seveda mogoče zdraviti tudi medikamentozno, je pa od vrste motnje odvisno, katera metoda je v posameznem primeru ustreznejša in kdaj je primerna kombinacija psihoterapije in zdravljenja z zdravili.
Najlažje odgovorim, če rečem, da gre pri psihoterapiji za zdravljenje s psihološkimi sredstvi. To sredstvo je največkrat pogovor – »na štiri oči«, včasih pogovor para ali družine s terapevtom, lahko tudi pogovor v terapevtski skupini, pri otrocih pogosto v kombinaciji z igro ali kakšno drugo aktivnostjo, pri nekaterih metodah pa pacienti tudi izvajajo določene aktivnosti ali vadijo tehnike, ki jim pomagajo lajšati ali odpraviti simptome.
Trditev drži le deloma. Če govorimo o globinski oz. psihoanalitični psihoterapiji, samo odkritje vzrokov še ničesar ne spremeni. Temu mora slediti še dolgotrajen in naporen proces ponovnega integriranja izrinjenih in v konflikte ujetih psihičnih vsebin v zrele in zavesti dostopne dele duševnosti, kar šele omogoči, da oseba prejšnje kompulzivne oblike vedenja, ki se odvijajo mimo njene volje, ponovno dobi pod svoj nadzor, kar ji potem omogoča večjo svobodo presoje, odločanja in ravnanja oz. možnost, da zavestno uravnava svoje delovanje na tistih področjih, kjer prej to ni bilo mogoče.
Za psihoterapijo lahko rečemo, da je potrebna in primerna takrat, ko oseba sama ne zmore rešiti določenih psihičnih težav in kadar je pripravljena in zmožna takšno obliko zdravljenja sprejeti in v njej aktivno sodelovati. Paciente napoti na zdravljenje večinoma zdravnik, natančnejšo naravo težav pa nato presodi še primerno usposobljen strokovnjak s temeljitim znanjem o duševnih dogajanjih in psihopatoloških fenomenih.
V našem zdravstvu je to zdravnik, psihiater ali psiholog, specialist klinične psihologije. Psihoterapevtsko zdravljenje izvaja psihiater ali psiholog, ki je za takšno zdravljenje praviloma dodatno usposobljen. Osebni, intimni odnos do lastnih težav in morebitnega obiska pri psihoterapevtu je praviloma zapleten in prežet s številnimi dvomi, ki jih posameznik tehta v odnosu do namišljenih predstav, da ima menda v razvitem svetu že kar vsak svojega psihoterapevta, in do bojazni, da bo že obisk strokovnjaka njemu in okolici pokazal, da je z njegovim duševnim zdravjem gotovo nekaj hudo narobe.
Realnost je drugačna. Res je, da večina obiska pri psihologu ali psihiatru danes ne doživlja več kot stigme, vseeno pa je to korak, ki ga človek ne naredi tako zlahka, v primerjavi z obiskom somatskega zdravnika. Odločitev zahteva nekaj poguma in tudi osebne zrelosti.
V tem je verjetno eden od razlogov, da se nekateri lažje obrnejo na terapevte, ki ne delujejo znotraj zdravstva, pri čemer obstaja tudi nevarnost, da bodo pomoč poiskali pri nekom, ki v resnici ni primerno usposobljen. Zato je prav, da se v takšnih primerih pacient pozanima o poklicni usposobljenosti terapevta. Ker psihoterapevt ni osnovni samostojni poklic, ampak nadgradnja psihološke, medicinske ali katere od humanističnih izobrazb, naj se pri tem ne zadovolji s podatkom, da se je nekdo usposabljal v okviru kakšne zasebne domače ali tuje ustanove, pa čeprav večkrat z imenitno zvenečimi naslovi najrazličnejših »inštitutov«, ampak naj preveri tudi formalno izobrazbo in izkušnje v ustanovah, kjer se resnično izvaja zdravljenje psihičnih motenj.
Glede učinkovitosti psihoterapije. Še največ se da narediti v primerih nevrotičnih motenj, ki se največkrat kažejo z nejasno tesnobo ali razpoloženjskimi motnjami, z različnimi strahovi, ki v realnosti nimajo prave osnove, s ponavljajočimi se vsiljivimi mislimi, skrbmi ali prisilnimi dejanji, lahko pa tudi kot telesne težave, za katere ni mogoče odkriti bolezenskega vzroka. V takih primerih lahko ustrezna psihoterapija tudi povsem odpravi vzroke in je realno pričakovati, da se težave v taki obliki ne bodo ponavljale. Pri resnejših duševnih boleznih, kot so različne psihoze, osnovno zdravljenje praviloma ni psihoterapevtsko, lahko pa se psihoterapijo uporablja kot dodatno pomoč ob medikamentoznem zdravljenju.
Odgovor sem nakazal že pri prejšnjem vprašanju. O uspehu psihoterapije lahko govorimo, če so ob zaključku doseženi cilji zdravljenja, ki morajo biti zastavljeni realno glede na naravo motnje in uporabljeno metodo. V nekaterih primerih si smemo zastaviti ambiciozen cilj prave ozdravitve z odpravo vzrokov motnje, včasih pa bomo za uspešno smatrali tudi terapijo, ki privede do zmanjšanja ali ublažitve simptomov ali delno izboljšanega funkcioniranja v osebnem ali poklicnem življenju pacienta. Prav glede slednjega naj poudarim, da duševna motnja, poleg neprijetnosti, ki so povezane s simptomi, praviloma prizadene tudi kakovost življenja in je zato eden od ciljev psihoterapije vedno tudi dvig kakovosti pacientovega življenja. In posredno tudi njegovih svojcev.
Če bi hotel odgovoriti na to vprašanje, bi konkretni opisi poteka psihoterapije, čeprav brez imen in določenih informacij o pacientih, lahko razkrili identiteto oseb in vsebino terapevtskih pogovorov, ki so in morajo ostati zaupni.
Psihoanalitični kavč je še v uporabi in ima svoje mesto v okviru tako imenovane klasične psihoanalitične tehnike, ki pa se zaradi zahtevnosti v praksi zelo redko izvaja.