Kako lepo se je pripeljati na čisto in pospravljeno dvorišče, pogledati vrt cvetočih rastlin, ki jim družbe ne dela plevel, in se sprehoditi po nežni trati, kjer ni niti sledi nesnage. In čist zrak, v katerem veje le vonj cvetočih vrtnic … Pravljično in idealno. A za čistočo se je treba truditi in rezultat čistoče ni samo prijetno dojemanje okolice, temveč se odraža tudi v našem zdravju. Pa je čisto res tako čisto?

Avtor: Damijana Škrlj

Ob misli na okolico naših stavb, cest in ostalega pomislimo tudi na vse tiste pozabljene odpadke, ki nas spremljajo tudi na poteh v hribe, pomislimo na fekalije, ki plavajo po potočkih, pasje iztrebke na pločniku, kurjenje plastike in drugih škodljivih snovi. Pomislimo tudi na nadležne žuželke, ki redčijo naš pridelek ali pa ogrožajo naše zdravje, pa naj bodo to bramorji, gosenice raznih metuljev, strune, klopi, komarji in podobno. S takimi ali drugačnimi nadlogami so se borili že naši predniki, ki sicer niso poznali odpadkov v takšnem pomenu, kot jih poznamo danes, prav gotovo pa so se tudi oni srečevali z nadležnimi zajedavci, ki so si utrli pot do njihovih zalog hrane. Proti mišim, podganam, mravljam in ostalim nadlogam, ki so poleg prenašanja najrazličnejših bolezni povzročale tudi materialno in gospodarsko škodo, so se na bolj ali manj uspešen način borili z najrazličnejšimi pastmi in pripravami. Danes se najraje poslužujemo kemičnih sredstev, ki so običajno zdravju škodljiva, ne glede na to, ali jih vdihnemo, se jih dotaknemo ali po pomoti zaužijemo. Škodljivosti zdravju se običajno izognemo, če po uporabi teh sredstev prostor temeljito prezračimo, površine, na katerih se nahajajo sledi kemičnih sredstev, pa temeljito očistimo. Žal smo pri večjih težavah z zajedavci in mrčesom prisiljeni poiskati pomoč strokovnjakov, saj lahko le oni učinkovito opravijo deratizacijo in dezinfekcijo.

Zakaj nam predstavljajo zajedavci in mrčes tako grožnjo?

Predvsem zaradi možnosti prenašanja nalezljivih bolezni. Pred omenjenimi škodljivci se najučinkoviteje zaščitimo s kar največjo stopnjo higiene in tako, da jim preprečimo vstop v naše prostore, poskrbimo, da so prostori naših bivališč čisti, namestimo rešetke in pokrove na jaške in odtoke, zagotovimo dobro tesnitev vrat in oken ter poskrbimo, da so vse odprtine okrog cevi dobro zaprte. Na okna namestimo mreže proti mrčesu. Posode in zabojniki za odpadke morajo biti dobro zaprti, treba pa jih je tudi redno prazniti.

Okolica teh zbiralnikov mora biti vedno čista. Higiena in zdrav odnos do okolja sta temelj našega zdravja. Poleg grožnje glodavcev, mravelj, ščurkov in še česa si lahko z nečistočo in neupoštevanjem okoljskih normativov »pridelamo« tudi onesnaženo pitno vodo, nekakovosten zrak, zastrupljeno zelenjavo in sadje. Ko smo že pri pridelkih: poskusimo kar največ škodljivcev odpraviti fizično. Če odkrijemo na vrtnicah uši, jih preprosto strimo z rokavico.

Ali ste vedeli, da se strune lovi s krompirjem? Če ste ugotovili, da vam strune na vrtu odžirajo pridelek, preprosto prerežite krompir na polovico in ga s prerezano stranjo navzdol, kakšen centimeter pod vrhom, zakopljite v zemljo. Ne pozabite ga označiti. Dnevno preverjajte, če so se strune ujele in jih redno pobirajte. Če se strune ne ujamejo, vam mogoče delajo škodo drugi vrtni škodljivci. Strune poberite v posodo in jih enostavno polijte z vrelo vodo. Na enak način uničimo tudi škodljive gosenice, koloradske hrošče in ostale male škodljivce. Tako jih boste popolnoma neškodljivo odstranili, vaš vrt pa ne bo »bogat« še za eno kemično terapijo.

Kurjenje

Danes smo ekološko vse bolj ozaveščeni, zato se zavedamo, da se odpadkov ne meče kjerkoli, da je hrup mnogokrat nepotreben in da kurjenje na prostem ni ravno zdravju in okolju prijazno dejanje, še posebej, če želimo na ta način odstraniti predmete, ki so okolju škodljivi že sami po sebi. Po zakonu je prepovedano vsako kurjenje snovi, ki pri gorenju sproščajo pline, saje, dim in drugo. Med te snovi spadajo umetne snovi, katran, kemikalije, strešna lepenka, avtomobilske snovi, laki, tekstil, gume in še kaj. Teh snovi se ne sme kuriti niti na kresovih. Sicer pa se lahko v suhem stanju na prostem kurijo odpadki, kot je listje, seno, veje in podobno.

Sicer pa: zakaj bi kurili, če lahko biološke odpadke kompostiramo in imamo od tega večjo korist? Sežiganje vlažnih bioloških odpadkov (listja, vejevja, ostankov rastlin) je zaradi preprečevanja onesnaževanja zraka prepovedano in kaznivo dejanje tako v Sloveniji kot tudi v EU, saj se na ta način poleg nekontroliranih emisij sprošča tudi dim, ki je neprijeten za bližnjo in daljno okolico. Kurjenje plastike, umetnih mas, različnih gospodinjskih in drugih odpadkov, časopisnega papirja, ilustriranih revij in iverk je slabo in nepriporočljivo. Poleg slabega izgorevanja snovi v teh odpadkih lahko dodatno mašijo naše kurilne sisteme. Taki odpadki vsebujejo tudi težke kovine in kisline, ki se ob zgorevanju v obliki formaldehidov, fenolov, dioksinov, … nalagajo v naše notranje prostore in zunanje okolje. Tovrstne odpadke torej raje odložimo pri pooblaščenih podjetjih, ki skrbijo za ločeno zbiranje odpadkov.

Kaj lahko sami storimo za čistejše okolje?

Za čistočo in zdravje okolja poskrbimo z naslednjimi ukrepi:

• Ne mečemo, ne odlagamo in ne spuščamo različnih tekočih in trdih odpadkov v okolje. Okolje so travniki, potoki, reke, pločniki, ceste, ulice, dvorišča, gozdovi in drugo.
• Ne spuščamo najrazličnejših odplak, fekalij, gnojnice in ne peremo avtomobilov, delovnih strojev in drugih motornih vozil v vodah, ki so namenjene pitju ali napajanju živali. Mnogi si prilaščajo pravico, da umazanijo spuščajo v jezera, potoke, stare opuščene vodnjake, v odkrite cestne jaške, ki so namenjeni zgolj deževnici, ali pa celo onesnažujejo bregove in struge vodotokov ter področja zbirnih in zaščitenih območij vodnih virov. Poleg tekočih nesnag je v kanalizacijske naprave prepovedano vsakršno odlaganje predmetov, ki lahko povzročijo zamašitev.
• Ne polivamo makadamskih poti z odpadnimi olji in drugimi škodljivimi ali celo s strupenimi snovmi (npr. čiščenje škropilnic, namenjenih škropljenju sadnega drevja proti zajedavcem).
• Ne puščamo greznic in odtočnih kanalov odprtih ter ne spuščamo odplak iz greznic ali iz objektov po površinah, ki niso namenjene odlaganju tovrstnih odpadkov.
• Sipke materiale (na primer žagovino) prevažamo na način, ki ne dopušča raztresanja snovi po cestišču in okolici in bi lahko na kakršenkoli način škodil zdravju. Cestišče in okolico je treba po vsakem delu očistiti.
• Avtomobilov in delovnih strojev ter ostalih motornih vozil ne puščamo v prostem teku ter jih uporabljamo racionalno (se torej ne vozimo z njimi, kadar to ni potrebno in racionaliziramo poti). Pešačenje in kolesarjenje sta zdravi obliki premikanja, s katerima lahko premagamo krajše razdalje, pa še koristno je.
• Uporabljajmo vodo iz pipe, saj je le-ta v 90 % boljša od ustekleničene vode, predvsem pa je sveža in bogata s kisikom, česar za ustekleničeno ne moremo trditi. Za ustekleničeno vodo se porabi kar četrt litra nafte, kar ni zanemarljiv podatek. Pomislimo tudi na vso odvrženo embalažo in onesnažen zrak.
• Ne povzročajmo nepotrebnega hrupa, saj s tem motimo okolico.
• Ločujemo odpadke in se odločamo za racionalnejše rokovanje s potencialnimi odpadki: to pomeni, da nakupujemo z vrečkami iz blaga ali s košarami, ker imajo daljšo življenjsko dobo, izbiramo ustekleničene izdelke, da lahko embalažo zamenjamo, kupujemo izdelke, ki imajo manj embalaže.
• Vrtove redno kosimo, da zmanjšamo osemenjevanje plevelov. Redno odstranjujemo odmrle sadeže in rastline, s čimer preprečujemo nastajanje in širjenje bolezni ter razmnoževanje škodljivcev.

Ne pozabim, da je od našega odnosa do stvari in okolja odvisno, kakšen bo naš jutrišnji svet, kajti današnjega že živimo …

November, 2009