Oko je organ, s katerim iz okolja sprejemamo največ informacij. Če ljudi vprašamo, brez katerega čuta bi najtežje živeli, je odgovor: brez vida. Glavno vlogo za nastanek slike, ki jo vidimo, ima mrežnica. Leži na zadnji steni očesa, njen center pa je rumena pega, ki je, čeprav ima v premeru le pol milimetra, mesto najostrejšega vida, ki ga uporabljamo pri prepoznavanju obrazov, denarja, branju, …

»Starostna degeneracija makule je v razvitem svetu najpogostejši vzrok slepote pri ljudeh, ki so starejši od 50 let. Sledi diabetična retinopatija, pozni zaplet sladkorne bolezni, ki prizadene tretjino bolnikov s sladkorno boleznijo (po dvajsetih letih diabetesa ima določene spremembe na očesnem ozadju že skoraj vsak bolnik). Sledijo zapore mrežničnih žil, ki ponavadi povzročijo nepovratno izgubo vida,« pojasnjuje asist. dr. Petra Popović, specialistka oftalmologije iz UKC Ljubljana in zasebne specialistične ordinacije Oftalma v Ljubljani.

Avtor: Mojca Šimenc

Odstop mrežnice se začne z drobno luknjico

Odstop mrežnice pomeni ločitev mrežnice od podlage: pigmentnega epitela. »Poznamo več oblik odstopa mrežnice, najpogostejši je tako imenovani regmatogeni odstop. V mrežnici nastane drobna luknjica, ponavadi zaradi odstopa steklovine ali degenerativnih sprememb na periferni mrežnici pri rizičnih skupinah: ljudeh z visoko kratkovidnostjo, družinsko obremenjenostjo ali po operacijah, na primer sive mrene, še zlasti, če ta poteka z zapleti. Skozi to luknjico nato vstopi tekočina iz notranjosti očesa in mrežnica odstopi od podlage. Mrežnica namreč na podlago – na pigmentni epitel – ni prilepljena, pač pa je z njo le v stiku.

Če med ta dva sloja vdre tekočina, to povzroči odstop mrežnice. Poznamo tudi trakcijski odstop mrežnice, kjer gre za vlek struktur znotraj očesa na mrežnico, ki se lahko potem tudi »natrga« in odstopi. Pri eksudativnem odstopu mrežnice pa pride zaradi določenih obolenj mrežnice ali žilnice do porušenja bariere med krvjo in mrežnico, zaradi česar se pod mrežnico nabere tekočina in mrežnica odstopi. Pojavijo se izpadi v vidnem polju – bolniki jih opisujejo kot nenaden pojav »zavese« pred očesom, če pa je mrežnica dvignjena, tudi v samem centru vida, poslabša se tudi vidna ostrina,« razloži asist. dr. Petra Popović.

Zdravljenje odvisno od trajanja, tipa in obsega odstopa

Zdravljenje odstopa mrežnice je odvisno od tipa, obsega in trajanja odstopa. Pri majhnih, lokaliziranih odstopih pride v poštev lasersko zdravljenje: z laserskimi pečati omejimo dvignjeno mrežnico in sama operacija niti ni potrebna, pove asist. dr. Popovičeva. »Pri bolj napredovanih oblikah regmatogenega odstopa je zdravljenje kirurško. Pri pnevmatski  retinopeksiji vnesemo mehurček plina v oko. To zatamponira luknjico, pigmentni sloj posrka tekočino in mrežnica se znova naleže na podlago. Kasneje »luknjico« lahko še dodatno omejimo z laserskimi pečati in tako preprečimo, da bi odstop napredoval. Druga kirurška metoda je klasična operacija s plombo.

V oko pristopamo od zunaj: na mestu, kjer je luknjica, naredimo kriopečat (zamrznemo tkivo) in všijemo tanek silikonski trak v beločnico z zunanje strani očesa. S tem mehansko preprečimo vlek steklovine in približamo mrežnico podlagi. Tretja oblika pa je tako imenovana pars plana vitrektomija. S posebnimi inštrumenti gremo v oko, odstranimo steklovino, ki vleče, in mrežnico s posebnimi postopki uležemo nazaj na podlago ter jo zatamponiramo, največkrat s plinom, lahko tudi s silikonom.« Pomembno je omeniti, da vse spremembe na periferni mrežnici niso nevarne. Veliko je tako imenovanih benignih sprememb, ki skoraj nikoli ne napredujejo v odstop in jih tudi ni treba zdraviti. Potreben pa je seveda natančen pregled, da jih ločimo od tistih bolj nevarnih.

Degeneracija makule narašča s starostjo

Starostna degeneracija makule je bolezen rumene pege in je povezana s staranjem. Zaradi starosti, vpliva genetskih dejavnikov in dejavnikov iz okolja pride do sprememb v rumeni pegi, ki vodijo do izgube centralnega vida. Rizični dejavnik za bolezen rumene pege je tudi kajenje (»vpleteno« je v kar 11 odstotkih primerov) ter rasa (pri ljudeh s svetlejšo poltjo se bolezen pojavlja pogosteje).

»Imamo dve obliki degeneracije makule. Suha oziroma atrofična oblika nastopi v 90 odstotkih primerov, slabšanje vida pa je postopno in v končni fazi manj hudo. Laično rečeno se pri tej obliki fotoreceptorji v rumeni pegi sušijo. Pri vlažni oziroma eksudativni obliki pa gre za rast novih žil, ki prihajajo v oko iz globine – iz žilnice, in se razrastejo v samem centru vida. Te žile so nezaželene, so krhke, rade krvavijo in uničujejo celice čutnice, ki ležijo nad njimi. Izguba vida je pri tej obliki hujša,« razlaga asist. dr. Popovičeva.

»Pri suhi obliki starostne degeneracije makule učinkovitega zdravljenja še ni. Zelo pomembna je nespecifična podporna terapija z vitamini, minerali in antioksidanti: zlasti prehrana, bogata z zeleno, rumeno in rdečo zelenjavo, ki vsebuje veliko makularnih pigmentov, in ti naj bi zmanjšali verjetnost za prehod iz suhe v vlažno obliko degeneracije makule. Pri vlažni obliki pa zadnja leta uporabljamo tako imenovane protirastne faktorje, ki jih v obliki injekcij apliciramo direktno v oko, najprej vsake štiri do šest tednov, kasneje pa redkeje – odvisno od aktivnosti bolezni. Protirastni faktorji povzročajo propad in umik novonastalih žil.«

Bliskanje, temne pike in zverižena slika je znak za alarm

Pri odstopu mrežnice in degeneraciji makule je pomembno zgodnje odkrivanje bolezni. »Eden od bolezenskih simptomov, da se z mrežnico nekaj dogaja, je nenaden pojav bliskanja, še posebno, če se pojavlja na istem mestu. Nevarne so tudi temne pike, če se pojavijo nenadoma in v velikem številu. Lahko so znak krvavitve v steklovino. Tudi pri topih poškodbah z udarci v predel očesa je treba oko zelo natančno pregledati, saj lahko pride na periferni mrežnici do majhnih sprememb, ki lahko kasneje, celo po daljšem času, privedejo do odstopa mrežnice. Če pride do odstopa mrežnice na enem očesu, je treba zelo natančno pregledati tudi drugo oko. V primeru, da je mrežnica odstopila tudi v centru vida, je po operaciji vidna ostrina le redko tako dobra, kot je bila pred boleznijo, zato je pomembno, da ob navedenih simptomih bolniki čim prej obiščejo očesnega zdravnika.

Pri degeneraciji makule je pogosto prvi bolezenski znak metamorfopsija (zverižena slika): ravne črte postanejo ukrivljene, center postane meglen ali celo izgineva – nadomesti ga temna lisa. Rizičnim bolnikom damo za domov test, na katerega pa včasih kar pozabijo. Ta test, imenujemo ga Amslerjev test, je zelo občutljiv za odkrivanje zgodnjih sprememb v centru vida. Gre za narisano mrežo s piko v sredini. Če bolniki redno preverjajo, kako vidijo to mrežo, in pomembno je, da testirajo vsako oko posebej, spremembe sami hitro opazijo,« še pove asist. dr. Petra Popović.

Nova zdravila za zdravljenje suhe oblike degeneracije makule

»Pri zdravljenju suhe oblike degeneracije makule razvijajo nova zdravila, ki so še v fazi raziskav. Gre za zdravila, ki bi preprečila prehod iz suhe v vlažno obliko, ki bi preprečila poškodbo fotoreceptorjev zaradi oksidativnega stresa, ki bi preprečila kopičenje škodljivih metabolitov v mrežnici in ki bi preprečila sproščanje določenih mediatorjev vnetja. Novosti so tudi na področju mikrokirurških posegov.

Gre za poskuse, kako uničeno tkivo nadomestiti s funkcionalnim iz drugih delov mrežnice ali od drugod, še razloži asist. dr. Popovićeva »Pri vlažni obliki, kjer je porušeno ravnotežje med stimulatornimi (spodbujajo rast) in inhibitornimi (zavirajo rast) proteini v mrežnici, kar vodi v rast novih žil, razvijajo nove protirastne faktorje in protivnetna zdravila, ugotavljajo, kateri so bolj optimalni režimi zdravljenja, iščejo nove kombinacije zdravil in nove načine aplikacij: na primer uporaba virusov kot vektorjev prenosa zdravila v oko, mrežnični implantati, injekcije zdravila pod veznico ali v obliki kapljic, kar bi bilo najbolj idealno. Omeniti velja tudi genetske študije. Z raziskavami na dvojčkih so ugotovili, da imajo ljudje z določeno genetsko sestavo večjo verjetnost, da razvijejo starostno degeneracijo makule – pri belcih so pomembne variacije na kromosomih 1 in 10. Sedaj razvijajo genetske teste za komercialno rabo, s katerimi bi ugotavljali, kdo je tisti, pri katerem je tveganje za razvoj bolezni večje.«

Maj, 2009