Avtor: Klavdija Škrbo Karabegović
Azbest je naraven vlaknat material, ki je kemično odporen in tudi negorljiv. »Te lastnosti so povzročile, da se je v zadnjih 100 letih zelo razmahnila predelava azbesta in dosegla višek v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. S spoznanjem o njegovih zdravju škodljivih učinkih, ki so postali splošno strokovno medicinsko sprejeti v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, se je uporaba azbesta v razvitem svetu, zlasti v ZDA, že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pričela zmanjševati oziroma pretežno ukinila, medtem ko se je v razvijajočih deželah nadaljevala. Med njimi se je nadaljevala tudi pri nas vse do leta 1996, ko smo priznali obstoj epidemije azbestne bolezni v Sloveniji in sprejeli z dvajsetletno zakasnitvijo azbestni zakon, ki je prepovedal oziroma predpisal varno uporabo azbesta.« (vir: www.klinika-golnik.si)
Azbestna vlakna sprožijo v tkivu vnetje, le-ta pa brazgotinjenje. Z azbestom se še zlasti povezuje vznik raka rebrne mrene. Njegovi bolezenski učinki se pokažejo šele čez dvajset in več let.
»Prav zaradi tako dolge latentne dobe se je v preteklosti njegove škodljive zdravstvene učinke podcenjevalo in se ni preprečevalo izpostavljanja vdihavanju azbestnega prahu, do katerega je prihajalo zlasti v nekaterih delovnih okoljih, kot so bila pri nas tovarna azbest-cementnih izdelkov v Anhovem, Donit v Medvodah, Centralne delavnice slovenskih železnic,« razloži dr. Zlata Remškar.
Azbest postane škodljiv, če se pri uporabi ali obdelavi sprošča v okolje ter smo izpostavljeni njegovemu vdihavanju. Z izrazom azbestna bolezen se poskuša zajeti brazgotinsko in rakotvorno učinkovanje azbesta. V tkivu sta oba učinka azbesta vedno prisotna, ni pa nujno, da se oba izrazita. Najpogosteje se pokaže brazgotinjenje na rebrni mreni. Lahko pride do brazgotinjenja tudi v pljučih, lahko pa vznikne rak, še zlasti na rebrni mreni. Brazgotinsko učinkovanje azbesta se povečuje s količino azbesta v pljučih, medtem ko rakotvorno učinkovanje azbesta ni odvisno od količinske obremenitve pljuč z azbestom in je lahko teoretično ob obstoječi dispoziciji organizma nevarno že eno samo vdihano vlakno. Vendar vsakdo, ki je bil izpostavljen vdihavanju azbestnega prahu, ne zboli. To je odvisno od bioloških lastnosti organizma, ki pogojujejo, da je nekdo bolj ali manj dovzeten za učinkovanje azbesta.
»Bolniki z brazgotinami na rebrni mreni, imenovanimi plaki, nimajo niti simptomov niti okvare pljučne funkcije. Bolniki z brazgotinjenjem pljuč pa občutijo vse manjšo fizično zmogljivost in suho kašljajo, pljučna funkcija pa je prizadeta. Brazgotinjenja ne znamo zdraviti, zato počasi napreduje. Torej nastaja v dihalih vse več brazgotin. Raki zaradi azbesta se kažejo z enakimi simptomi kot raki sicer in jih tudi enako zdravimo. Azbestno bolezen je treba torej predvsem preprečevati,« o simptomih bolezni in velikem pomenu preprečevanja azbestne bolezni pove dr. Remškarjeva.
Dr. Remškarjeva na vprašanje o pogostosti azbestne bolezni v Sloveniji odgovori, da danes odkrivajo brazgotinjenje zaradi azbesta manjkrat, kot so ga takoj v prvih letih po sprejetju azbestnega zakona leta 1996, ki je predpisal varno uporabo azbesta, vedno pogosteje pa odkrivajo rak rebrne mrene, katerega prognoza je praviloma zelo slaba, saj ga še ne znamo dovolj učinkovito zdraviti.
»Azbest postane škodljiv šele, če se njegova vlakna sproščajo v okolje, mi pa jih vdihavamo. Varno delo z azbestom pomeni, da moramo preprečevati njegovo sproščanje v okolje in s tem vstopanje v človeški organizem,« poudari dr. Zlata Remškar.
Azbest, ki je odporen na kisline, lužila in visoke temperature, so v preteklosti zelo pogosto uporabljali v industriji in gradbeništvu, in nemalo teh izdelkov je še vedno prisotnih v našem okolju. Ene takih so denimo vodovodne cevi iz azbestnega materiala, zato se postavlja vprašanje, ali je voda iz takih cevi nevarna ali ne. Dr. Remškarjeva odgovarja: »Praviloma se notranja površina azbest-cementnih vodovodnih cevi postopoma obloži s karbonatnimi naplastitvami, ki preprečujejo sproščanje azbesta iz njihovih sten v vodovodno vodo, poškodba takih cevi in njihovo popravljanje pa lahko sprosti azbestna vlakna v pitno vodo. Vsekakor pa je vdihan azbest za organizem nevarnejši, kot tisti, ki ga popijemo. Pljuča so namreč zaprt sistem. Vlakno, ki vstopi v pljuča, v pljučih doživljenjsko ostane, popita vlakna pa večinoma izločimo z blatom in samo v manjši meri ostanejo v organizmu.«
Naslednji primer so kritine iz azbest-cementnega materiala. Omeniti velja, da so s tako kritino pokrite še številne šole in vrtci v Sloveniji, marsikateri med njimi imajo tudi omete iz azbestnega materiala. Ali smo potemtakem mi ali, še bolj pomembno, naši otroci izpostavljeni nevarnostim azbesta? »V normalnih pogojih ne, razen če se zaradi preperelosti materialov ali popravljanja fasad in kritine takih objektov azbestna vlakna sproščajo v okolje, v katerem so otroci, ki ga zato lahko vdihavajo!Torej moramo pri obnovi še zlasti teh in tudi drugih objektov upoštevati predpise, ki preprečujejo nenadzorovano sproščanje azbestnega prahu v naše bivalno okolje, katerega vdihavanje je potencialno nevarno tudi v manjših količinah,« zaključi dr. Zlata Remškar.
»Varno delo z azbestom pomeni, da moramo preprečevati njegovo sproščanje v okolje ter vstopanje v človeški organizem.«
»Vdihan azbest je za organizem nevarnejši, kot tisti, ki ga popijemo. Pljuča so namreč zaprt sistem. Vlakno, ki vstopi v pljuča, tam doživljenjsko ostane. Popita vlakna pa večinoma izločimo z blatom in samo v manjši meri ostanejo v organizmu.«
December, 2009