Osteoporozni zlom, ki je opredeljen kot netravmatski, kar pomeni, da je zanj dovolj minimalna in za zdravo kost neusodna obremeni­tev, se lahko zgodi kadarkoli in na kateremkoli mestu. Leta 1940 je Fuller Albright prvi slikovito opisal osteoporozo  kot «premalo kosti v kosti«. Bolezen je stara kot človeštvo in je mučila že stare Egipčane.

Osteoporozo je mogoče preprečiti z urav­noteženo prehrano, obogateno s kalci­jem in z vitaminom D, z redno telesno aktivnostjo, z zdravim načinom življenja brez kajenja in čezmernega uživanja alkoholnih pijač, s pravočasnim merjenjem MKG in po potrebi z zdravljenjem. Moderna medicina nam nudi učinkovita zdravila, s katerimi lahko preprečimo nezaželeno izgubo kostnine in številne težave klimakterija.

Avtor: Prim. asist. Miro Čokolič, dr. med., specialist internist endokrinolog

 

Nikoli ni prepozno Zaradi nezdravljene osteoporoze si zlomita kost vsaka tretja ženska in vsak osmi moški do osemdesetega leta starosti. Pomembno je ugotoviti, kdo so bolniki z visokim tveganjern za razvoj osteoporoze. Nikoli ni prepozno, da pričnete varovati kosti. Ustavite osteoporozo, preden ona ustavi vas, saj je to bolezen, ki tiho in zanesljivo napredu­je, zlom kolka pa ubija. Tveganje ženske, da umre zaradi zapletov po zlomu kolka, je enako tveganju kot pri raku na dojki! Zgodnje zdravljenje zelo vpliva na uspeh. Ogromno pa lahko naredimo zase s pravilno prehrano in s telesno aktivnostjo v vseh starostnih obdobjih. Poleti pa izkoristite sončne dni, saj vam sonce ne le pregreje kosti, ampak tudi okrepi kostno zdravje!

Vzroki osteoporoznih zapletov

Vse daljša življenjska doba, telesna neaktivnost in prehrana s premalo kalcija. Zato pri preprečevanju osteoporoze bolnikom svetujemo zmerno telesno aktivnost ob polnovredni prehrani z dovolj kalcija. Uživanje kalcija je pomembno že v mladosti, da organizem zgradi dovolj veliko kostno maso in tako z njo vstopi v kasnejše življenjsko obdobje, ko se prične zmanjševati. Okoli tridesetega leta imamo največjo kostno gostoto, govorimo o maksimalni kostni gostoti. Kolikor večja je, bolj ugodno je za nas in manjša je verjetnost pojava osteoporoze. Kostnina se prične zmanjševati med 35. in 40. letom starosti, pri ženskah je posebno pomembna menopavza, saj se takrat znižajo ženski spolni hormoni, ki so vzrok za pomenopavzalno osteoporozo.

Dejavniki tveganja za osteoporo­zo, na katere ne moremo vplivati, so: spol, dednost, bela rasa, drobna konstitucija, zapoznela puberteta, nekatere bolezni žlez z notranjim izločanjem, bolezni prebavil, predvsem neugodna pa je zgodnja menopavza, vključno s kirurško (posledica operacij rodil). Menopavza je zad­nja menstruacija, kateri nato sledi klimakterij. Dolgotrajno jemanje nekaterih zdravil (kortikosteroidi, heparin, antiepileptiki, ciklosporin, …) tudi zmanjšuje kostno ma­so. Od nas pa so odvisni naslednji dejavniki: pravilna prehrana z dovolj kalcija, telesna aktivnost, zadostno sončenje in opustitev škodljivih navad, kot so kajenje in čezmemo uživanje kave ter alkoholnih pijač. Kot vsak or­gan v telesu tudi kosti potrebujejo energetsko uravnoteženo prehrano z beljakovinami, ogljikovimi hidrati, maščobami, ter vitamini in mi­nerali za normalen razvoj in obstoj oziroma vzdrževanje.

Ključna sta kalcij in vitamin D

Kalcij

Kalcij je glavni strukturni element kostnega tkiva in rezervoar za vzdrževanje nivoja kalcija v krvi. Priporočeni dnevni vnos kalcija se razlikuje od dežele do dežele, SZO in FAO pa priporočata okvirno 500–800 mg na dan v otroštvu, 1.300 mg od 10. do 18. leta starosti, 1.000 mg na dan od 19. do 65. le­ta ter 1.300 do 1.500 mg na dan po menopavzi in po 65. letu starosti. Mleko in mlečni izdelki so glavni vir kalcija v prehrani, vsebuje ga tudi zelenjava (brokoli, ohrovt), konzervirane cele ribe (sardine, sku­še), mandeljni in tofu s kalcijem. V nekaterih deželah so na razpolago tudi s kalcijem obogatena živila (so­kovi, kruh, žitarice, …).

Uživanje kalcija in vitamina D je pomembno za kostno zdravje pri ljudeh vseh starostnih skupin. Pri starejših osebah z oste­oporozo je zaradi slabšega teka in drugih bolezni s hrano težko zagotoviti povprečno količino 1.300 mg kalcija na dan, zato priporočamo nadomestke kalcija in vitamina D.

Povprečna vsebnost kalcija v živilih

Hrana	količina	kalcij (mg)
mleko	200 ml	240
jogurt	150 g	210
skuta	100 g	126
trdi sir	30 g	220
tofu	100 g	510
brokoii	100 g	40
ohrovt	100 g	150
mandeljni	12 plodov	62
sardine	4 ribe	500
beli kruh	30 g	53
sladoled	100 g	100

Vitamin D

Vitamin D je tudi nujen za razvoj in vzdrževanje kosti. Izboljša presnovo kalcija in fosfatov, obnovo kosti, zmanjšuje pojavnost padcev in izboljša mišično moč. Deluje na razvoj in ohranja mišična vlakna, vpliva na imunski sistem, preprečuje razvoj avtoimunskih bolezni in veča odpornost proti okužbam. Ugodno vpliva na krvni tlak in zmanjšuje pojavnost nekate­rih vrst raka. Tvori se v koži s pomočjo sončnih žarkov, lahko pa ga zaužijemo tudi s hrano.

Sončenje celega telesa brez zaščite tvori poleti v 10–15 minutah v koži do 20.000 IE vitamina D3. V vsakdanji praksi je dovolj izpostavljanja soncu odkritih delov telesa okoli pol ure na dan, UVB-sončni žarki pa so v naših krajih učinkoviti od marca do oktobra. V večini primerov to zadostuje, v zimskih mesecih in severnih krajih ter pri starejših osebah pa ga je treba nadomeščati, priporočen dnevni vnos je 600–1.000 internacionalnih enot. V ZDA so ugotovili pri 36 odstotkih mladih pomanjkanje vitamina D, pri zdra­vih starejših do 60 odstotkov in pri geriatričnih bolnikih 30–90 odstotkov.

Pomanjkanje vitamina D pri starejših poveča tveganje za osteoporozo, padce in zlome. V hra­ni ga najdemo v ribjem olju in mastnih ribah (losos, sardine, skuše) in raznih z vitaminom D obogatenih živilih (margarine, mlečni izdelki in žitarice).

Pomen ustrezne prehrane

Pomembnost pravilne prehrane je dokazana in potrjena v različinih raziskavah vseh starostnih obdobij. Dognano je, da povečanje največje mineralne kostne gostote (MKG) za 10 odstotkov zmanjša tveganje za pojav osteoporoze kar za 50 odstotkov, to pa lahko pridobimo v tretjem desetletju življenja s povečanim vnosom kalcija. Pri starej­ših hrana z dovolj kalcija prepreči izgubo MKG hrbtenice. Kalcij in vi­tamin D sta zmanjšala tveganje za zlom kolka in nevretenčne zlome pri zdravih ženskah v domovih za ostarele in pri moških in ženskah, ki živijo doma.

Osteoporozni zlomi

Osteoporozne zlome delimo na vretenčne in nevretenčne, ki so zaradi pridruženih zapletov še dodatno obremenjujoči za bolnika.

• Posle­dica vretenčnih osteoporoznih zlo­mov ni samo izguba višine in značilna grba, temveč tudi druge težave, denimo slaba prebava in refluks, stresna inkontinenca, teža­ve pri dihanju in napihnjenost trebuha kot posledica izgube prostora pod rebri.
• Posledica nevretenčnega osteoporoznega zloma, na primer pri zlomu zapestja, je nepopolna re­habilitacija in delna funkcionalna neopravilnost.

Še hujše posledice pa lahko sledijo zlomu kolka, ki ga po podatkih doživi vsaka 5. ženska po 50. letu in velja za najnevarnejši zlom.

Zlomi kolka so med vsemi boleznimi in poškodbami mišično-kostnega sistema najpogostejši vzrok smrti in hospitalizacij, zlom kolka vodi tudi pri številu dni bolnišničnega zdravljenja. Vsako leto je hospitaliziranih okoli 2.200 oseb. 79 odstotkov je starejših od 64 let, narašča pa predvsem število hospitalizacij pri ženskah. Skoraj 90 odstotkov padcev se zgodi doma ali v bližnji okolici doma.

V Sloveniji ima osteoporozo vsaka tretja ženska po 60. letu, za zdravljenje pa je potrebna diagnoza, ki je prepogosto prepozna, zato so učinki zdravljenje slabši, kot bi bili ob pravočasnem zdravljenju. Osteopo­roza je predvsem bolezen starejših žensk, do sedemdesetega leta je zlom vretenc šestkrat pogostejši pri ženskah, po sedemdesetem pa prizadene tudi moške.

Veliko bolnikov umre zaradi komplikacij zloma kolka že v prvem mesecu (5–25 odstotkov), po enem letu pa se jih popolnoma rehabilitira 20–50 odstotkov. Veliko je nepo­kretnih in odvisnih od tuje nege in pomoči, ostanejo trajni invalidi in večinoma ostanek življenja preživijo v domovih za ostarele s hudimi bolečinami.

Pomembno je zgodnje odkritje 

Pogoj za pravočasno zdravljenje je zgodnje odkritje nizanja kostne gostote. V diagnostičnem postopku je najprej treba ugotoviti obstoj osteo­poroze in izključiti morebitne druge bolezni presnove, nato pa ugotoviti vzrok osteoporoze. Diagnoza in zdravljenje naj bi temeljila na oceni tveganja in ne zgolj na meritvah, katere naj interpretirajo le usposobljeni zdravniki, po možnosti z izpitom iz klinične denzitometrije (CCD pri ISCD), ne pa vsak, ki premore aparat. Pred začetkom zdravljenjaje je treba obvezno izključiti sekundarno osteoporozo. Če je potrebno, uvedemo pri bolnikih in bolnicah z diagnosticirano osteoporozo še zdravljenje z zdravili.

Namen zdravljenja je zmanjšati tveganje osteoporoznega zloma, z zdravili pa želimo ponovno vzpostaviti ravnovesje med razgradnjo in izgradnjo kostnine ter ohraniti kostnino čvrstost.

Tudi v Sloveniji imamo na vo­ljo več vrst zdravil, katerih izbiro pa je smiselno prepustiti zdravniku. Na izbiro ustreznega zdravila namreč vpliva več dejavnikov, ti so: starost, tveganje osteoporoznega zloma, kako huda je osteoporoza in nenazadnje podatki o klinični učinkovitosti posameznih zdravil. Izbiro zdravila torej prepustite zdravniku, sami pa lahko prispevate k zmanjšanju tveganja osteoporoznih zlomov z rizično aktivnostjo in z zadostnim vnosom kalcija ter vitamina D.

S hormonskim nadomestnim zdravljenjem (HNZ) vzročno zdravimo posledice menopavze, med katere sodi tudi sam začetek osteoporoze. Nadzorovano in usmerjeno HNZ omogoča lažji prehod v starost in omili slovo od mladosti. Danes velja, da je hormonsko zdravljenje umestno tedaj, ko so težave zelo izrazite in je pomanjkanje hormonov ob odsotnosti drugih bolezni, ki lahko povzročajo težave, podobne klimakteriju, doka­zano. Bistvo HNZ je dodajanje estrogenov, ki pa po novih smernicah naj ne bo daljše kot 5 let.

Pri bolnicah, pri katerih (HNZ) zdravljenje ni zaželeno, pa lahko zdravimo osteoporozo s selektivnimi oblikovalci estrogenskih receptorjev (SERMs), z bisfosfonati (risedronat, alendronat, ibandronat, …), s kalcitoninom, stroncijevim ranelatom in z rekombinantnim parathormonom. Novejše zdravilo je stroncijev ranelat, ki ponovno uravnovesi premeno kosti v korist tvorjenja. Uporabljamo tudi teriparatid (rekombinanlni paralhormon), ki poveča količino trabekularne kosti in je namenjen zdravljenju najhuje bolnih. Zdravila imajo dokazane različne učinkovitosti znotraj posameznih skupin zdravil, to je za bisfosfonate pokazala raziskava REAL, v kateri se je najbolje odrezal risedronat.

Kako preprečiti padce?

Kljub številnim zdravilom je izredno pomembno tudi preprečevanje padcev. Predvsem je treba imeti ustrezno obutev in v stanovanju odstraniti nepotrebno navlako s tal (kable, preproge, časopise, …).

Ne smemo pozabiti na redno telesno dejavnost, ki krepi mišice in posredno utrjuje telo ter ga krepi. Vaje izboljšajo koordinacijo gibov in zmanjšajo ter omilijo izredno nevarne padce, ki so lahko usodni. Koristne so aktivnosti, pri katerih kosti in mišice delujejo proti težnosti, to so tek, hoja, ples igre z žogo in lažji fitnes, pri že izraženi osteoporozi pa se je treba izogibati sunkovitih gibov oz. dejavnosti. Glede na velike težave in ogromne stroške v zvezi z osteoporozo in njenimi posledicami je vsekakor pametno ugotoviti, kako trdne so naše kosti.

Preverite, kakšno je vaše tveganje

Test tveganja za osteoporozo