Oko je zelo pomembno čutilo. Dobro zavarovano leži v lobanji. Pred zunanjimi tresljaji ga varuje plast maščobnega tkiva, ki omogoča tudi mehko polzenje med obračanjem. Mišice obračajo zrklo, zaščito pa nudijo tudi veke s trepalnicami, obrvi in solzila, ki izločajo solze, če vanj zaide tujek.

Občutek, ko nam «nekaj pade v oko«, je dobro znan. Ponavadi so to prašni delci, mrčes, delci tkanine. Neprijetno zbadanje in solzenje sta pravzaprav obramba pred vsiljivcem. Večino povrhnjih tujkov solze avtomatično izperejo, ponavadi zadošča še nekaj naših potrpežljivih in neagresivnih gibov in zdravniška pomoč ni potrebna.

Večji problem pa nastane, če se tujek zapiči v oko, točneje v roženico, prozorni del očesa, skozi katerega gledamo. Za njim vidimo šarenico in zenico. Roženica deluje kot nekakšna leča in pravzaprav je res najmočnejša leča v očesnem optičnem sistemu. Že majhna sprememba na roženici nam lahko poslabša vid. Ta postane moten in bolniki pravijo, da je občutek podoben, kot če bi gledali skozi motno steklo. Če se vid poslabša za 10 odstotkov, je potrebno roženico presaditi, saj jo je skoraj nemogoče pozdraviti. Neprozornost roženice lahko povzročijo različne poškodbe, operacija na očeh, bolezen, predvsem kakšno vnetje, motnja pa je lahko tudi prirojena.

Nevarnost predstavljajo zlasti ostri delci, ki se zapičijo v oko, točneje v roženico. Takšni tujki so domena okulista, ki s posebnim instrumentom – lanceto ali brusilcem odstrani tujek iz roženice. Tudi brizg jedke tekočine, na primer luga, kisline ali živega apna zahteva takojšen zdravniški ukrep.

Najpogostejše poškodbe in bolezni roženice

Erozija roženice

Erozija nastane zaradi delovanja ostrih predmetov ob površino roženice. Tovrstne poškodbe lahko povzročijo mehanske poškodbe – bodisi z nohtom, vejo, papirjem ali pa so posledica povrhnjih tujkov, ki so lahko locirani na sami roženici ali v žlebastem predelu na zgornji veki. Bolečino, ki je ponavadi hujša kot pri tujku, spremlja še bleščanje, rdečina in solzenje. Očesa ne smemo mencati, potrebno je obiskati očesnega zdravnika, ki nam bo po vsej verjetnosti predpisal antibiotik.

Keratokonus

Je degenerativno obolenje roženice, pri katerem se le-ta postopno tanjša in postaja vedno bolj izbočena. Prva težava, ki jo opazijo tudi pacienti, je običajno slabši vid, ki se ga z uporabo očal ne da izboljšati. Bolezen je dedna v približno 10 odstotkih in je prisotna tudi pri katerem od družinskih članov. Pogosto prizadene obe očesi – odstotek je zelo visok, saj prizadene kar 90 od stotih obolelih. Običajno se pojavi v najstniškem obdobju, hitrost napredovanja pa je različna in ga je v začetnih fazah pravzaprav težko prepoznati.

Keratitis

Bakterijske in virusne okužbe, poškodbe roženice ter različna sistemska obolenja, kot npr. avtoimunske bolezni, so vzroki za tovrstna vnetna dogajanja v roženici. Paciente moti svetloba, imajo bolečine, tudi vid se poslabša. Ustrezno ter čim hitrejše zdravljenje je bistvenega pomena.

Roženična razjeda ali ulkus

Omejena okužba roženice, ki je najpogosteje posledica bakterijske okužbe, povezane s predhodno poškodbo roženice na tem mestu, je vzrok za roženično razjedo. Zelo pogosto se pojavlja pri poškodbah površine roženice zaradi nošenja kontaktnih leč. Okužba je lahko tudi glivična. Plavalci, ki nosijo kontaktne leče, so še posebej izpostavljeni tovrstni okužbi. Med virusnimi povzročitelji se najpogosteje pojavlja virus herpesa.

Brazgotina roženice ali macula

Macula lahko nastane kot posledica raznovrstnih poškodb roženice – npr. odrgnin, opeklin in vnetij. Vid variira glede na stopnjo brazgotinjenja in obsežnosti sprememb od nekoliko zmanjšane vidne ostrine do popolne slepote. V primeru obsežne brazgotine, ki ima za posledico močno prizadetost vida, je edina učinkovita terapija transplantacija roženice. Pri tovrstnem operativnem posegu obolelo roženico nadomestijo z roženico umrlega darovalca. Do zavrnitve pride le redko, zato so takšni posegi praviloma zelo uspešni.