2.del Kakšni so akutni zapleti pri sladkorni bolezni?

default image

O akutnih zapletih govorimo, kadar se sladkorna bolezen nenadoma hudo poslabša in bolnika privede v življenjsko nevarno stanje. Ponavadi se pojavi pri novoodkriti sladkorni bolezni, še posebej pri tipu 1, ali pa nastanejo kot hujša okužba pri že zdravljeni bolezni. V širšem smislu štejemo med akutne zaplete tudi neželene pojave zdravljenja. Npr. hipoglikemija z motnjo zavesti, ki nastane zaradi zelo nizke ravni glukoze v krvi oziroma največkrat zaradi prevelikega odmerka inzulina.

Avtor: Katja Mohorič

Neželene posledice zdravljenja

Druga velika skupina akutnih zapletov nastopi zaradi neželenih posledic zdravljenja. »Daleč v ospredju je hipoglikemija, stanje močno znižanega krvnega sladkorja s tipičnimi simptomi oziroma klinično sliko,« pojasnjuje dr. Medvešček. »Krvni sladkor se zniža v razmerah, ko delovanje inzulina močno presega trenutno potrebo po njem v organizmu. Inzulina v krvi mora biti glede na vnos hrane in telesno dejavnost ravno prav, da je tudi raven glukoze v krvi prava. Če pade sladkor sorazmerno hitro in ne preveč, ima človek še vedno ohranjeno zavest, pojavijo pa se mu opozorilni znaki, ki izhajajo iz stimulacije hormonov, ki krvni sladkor zvišajo. Med njimi sta najbolj izrazita adrenalin in glukagon. Zaradi adrenalina se na primer pojavijo znojenje, tresenje rok, hitro bitje srca in splošna vznemirjenost. Te simptome spremlja tudi občutek lakote, sporočilo pa je, da je potrebno nekaj pojesti, da se stanje popravi. Pri blagi stopnji hipoglikemije človek hitro poje ali popije nekaj, kar vsebuje ogljikove hidrate, in stanje se kmalu uravna.«

Ravnovesje med zdravili, prehrano in telesno dejavnostjo

Če se ne upošteva nekega ravnotežja med učinki zdravil, prehrane in telesne dejavnosti, se lahko raven krvnega sladkorja hudo zniža. Zdravila, predvsem sam inzulin, pa tudi tablete, ki pomagajo izločati inzulin, krvni sladkor znižujejo, prehrana z uživanjem ogljikovih hidratov pa ga zveča, telesna dejavnost pa zopet zniža. »Pri zdravljenju morajo biti vsi ti dejavniki v ravnotežju, da je krvni sladkor v čim bolj normalnih mejah. Ne sme biti niti preveč visok niti preveč nizek, ampak v normalnih mejah,« poudarja dr. Medvešček: »Če pride do tega, da si človek da inzulin in ob tem ne je, bo krvni sladkor padel. Če zelo pade, se odzove adrenalin, ki bolnika opozori na prenizek krvni sladkor. Pri hujši glikemiji se pojavi druga oblika simptomov, in sicer na ravni možganov.«

Najbolj nevarna je motnja zavesti

Možgani živijo od kisika in glukoze. Če je dotok kateregakoli od teh virov prekinjen, prenehajo delovati. Če pade krvni sladkor na 2 milimola na liter, je delovanje možganov že ogroženo, če pade na približno 1 milimol, postane človek nezavesten. Tedaj si sam ne more pomagati in je pomoč drugih nujna. Vendar ne v obliki hrane, saj je ne more požirati, ampak v obliki intervenozne glukoze ali hormona glukagona, ki ju dobi z zdravniško pomočjo. »Pomoč lahko nudi zdravnik, glukagon pa lahko uporabi vsak, ki s tem človekom živi in je poučen, kako se ga uporabi,« poudarja dr. Medvešček. »Čez deset, petnajst minut se človeku praviloma povrne zavest. Izjemoma se to nezgodi, če je delovanje možganov že tako okvarjeno, da jih ni mogoče obuditi naenkrat s korekcijo glukoze v krvi. Ponavadi se to zgodi, kadar nezavest traja dlje časa. Kadar je krvni sladkor izredno nizek, potrebujejo možgani več časa da si opomorejo. V taki situaciji je teoretično možna tudi smrt, vendar so možgani izredno trdoživi in se to zelo redko zgodi. Pravo nezavest zaradi hipoglikemije k sreči danes doživi sorazmerno malo ljudi. Če so ljudje, ki si vbrizgavajo inzulin, o tem poučeni, je veliko lažje,« zaključuje dr. Medvešček.

 

 

REKLAMNO SPOROČILO

REKLAMNO SPOROČILO

Skip to content