Ko je življenje prenaporno, ko ni več izhoda, ko se nikjer ne posveti nobena luč, ko so vsa vrata zaprta, takrat je za nekatere znamenje, da je treba dvigniti roko nadse in dokončati fizično bivanje na tem svetu. Vzroki za to, da enak problem nekateri rešujejo konstruktivno – torej tako, da jim ta pomeni izziv, s  katerim se je treba spopasti in iz njega potegniti najboljše, drugi pa pred njim obupajo, so različni.

Z dr. Robertom Oravczem, dr. med., psihiatrom in družinskim terapevtom iz Psihiatrične bolnišnice Ormož smo želeli osvetliti vzroke za to dejanje. Pri svojem vsakdanjem delu se pogosto srečuje s pacienti, ki trpijo zaradi depresije ali za posledicami travmatskih življenjskih izkušenj. Ob tem se ukvarja tudi z znanstveno-raziskovalno dejavnostjo na področju samomorilnosti. Prvi del pogovora objavljamo v tokratni številki, marca pa sledi še nadaljevanje.

Avtor: Saša Vrbančič

Kateri so najpogostejši vzroki za samomorilnost?

Že sto let, od objave znamenite knjige Emila Dürkheima, vemo, da se samomorilnost pripadnikov različnih narodov, verstev, kultur odraža različno. To spoznanje se do danes ni spremenilo. Nekako velja, da je samomorilnost na splošno pogojena z genetskimi dejavniki in tudi z vplivom okolja. Genetska znanost je razkrila, da se dedna zasnova, ki je odgovorna za  nasilnost, lahko uveljavi pod vplivom neugodnih življenjskih okoliščin, pa tudi naravna selekcija lahko prispeva k prenosu nasilnih genov.

Določene izkušnje in tradicija določenega ljudstva se ne prenašajo le preko dednosti, temveč tudi s kulturo, torej s pomeni, ki se prenesejo z uporabo jezika, z rituali, pravljicami, simboli itn. Da bo lažje razumljivo: že ko pomislimo na besedo »samomor«, se v vsakem od nas pojavijo določene predstave, spomini, verovanja. Znali bomo povedati, če je to dejanje sprejemljivo ali nesprejemljivo za nas, zagotovo se bo pojavila tudi predstava o načinu, kako lahko nekdo naredi samomor, in vedeli bomo tudi, v kakšnih situacijah bi odobravali ali zavračali samomorilno dejanje.

Japonec bo imel zagotovo drugačne poglede ne le na samomor ampak tudi na avtoriteto, čast, in pogum. Roko nad sabo bo dvignil na osnovi drugačnih motivov in zagotovo na drugačen način. Tudi njegovi bližnji bodo njegovo dejanje drugače tolmačili in razumeli kot pa bi ga v Evropi. Kultura določa, kdaj in na kakšen način se bo pojavilo razmišljanje o samomoru kot morebitnem izhodu iz določene situacije.

Zaenkrat torej govorimo o samomoru kot sociokulturnem pojavu. Ob tem pa je težko razumeti, zakaj in kako se zgodi, da prav določen posameznik v prav določenem trenutku stori samomor.

Kako je s samomorilnostjo v Sloveniji?

Slovensko prebivalstvo je vedno imelo precej visoke kazalce samomorilnosti. Ti se gibljejo okoli 30 oseb letno na 100.000 prebivalcev. V zadnjih nekaj letih je prišlo do rahlega upada samomorov. Moški trikrat pogosteje dvignejo roko nadse kot ženske, samomorilnost se stopnjuje z leti. Maja in junija je največ samomorov. V severovzhodnem delu Slovenije je precej več samomorov. Tudi vinorodni kraji so okolje, kjer je samomor pogostejši, to pa kaže na povezanost samomorilnosti z zlorabo alkohola oziroma pretiranega pitja. Tudi v mladostniški samomorilnosti je Slovenija v samem svetovnem vrhu.

Preberite tudi prispevek: Misel na samomor – ABCzdravja.si

Kako prepoznamo osebe, nagnjene k samomoru?

V zadnjih treh desetletij je suicidologija, znanost o samomorilnosti, spoznala, da so posamezniki z določenimi značilnostmi bolj samomorilni kot drugi. Na splošno bi veljajo, da moški veliko pogosteje postanejo žrtve samomora. Kot smo že omenili, se samomorilnost veča tudi s starostjo. Resna zloraba alkohola, predvsem žganih pijač, predstavlja pomemben dejavnik tveganja. Uporabniki psihiatrije, predvsem tiste osebe, ki bolehajo za najbolj resnimi duševnimi motnjami, kot sta shizofrenija in depresija, veliko pogosteje storijo samomor kot ostali

Ali lahko govorimo o neposrednem vzroku, ki je odgovoren za samomor?

Večina samomorilcev trpi za trenutno ali dolgoročno resno duševno stisko. Schneidman in Farberow sta izpostavila, da je neznosna psihična bolečina edini neposredni vzrok, ki je odgovoren za samomor. Vprašanje pa je, kaj vse lahko prispeva k razraščanju trpljenja, ki prisili posameznika, da sprejme samomor kot edini možen izhod.

Samomor se smatra kot končna skupna steza, kot sotočje reke, v katero se stekajo različne človeške stiske. Pri tem želim izpostaviti, da je raziskava skrajno neugodnih človeških izkušenj, duševnih travmatskih doživetij pokazala na povezavo med povečano stopnjo samomorilnosti in nasiljem, spolno zlorabo in poniževanjem. Ti podatki so bili precej dolgo prikriti očem znanosti, saj samomorilci niti v svojih poslovilnih pismih ne zmorejo razkriti travmatskih dogodkov iz preteklosti. Za doživljanje teh oseb je namreč velikokrat značilno, da se čutijo odgovorne za te dogodke oz. da jih je sram ali so globoko ponižani.

Na žalost vsa spoznanja o dejavnikih tveganja le delno pomagajo pri prepoznavanju oseb, ki so na poti, da naredijo samomor. Osebe, ki bolehajo za resno obliko depresije, ali tisti, ki so v stanju psihološke krize zaradi nekega neugodnega pripetljaja ali spoznanja, so neposredno ogroženi. Psihiatrična praksa je organizirana tako, da tem ljudem ponudi učinkovito zdravljenje in zaščitno okolje za čas, dokler neposredna ogroženost ne mine. Posameznik, ki je tik pred samomorilnim dejanjem, ne more o sebi in o svojem življenju razmišljati tako kot nekdo, ki ga opazuje z določene razdalje. Posameznik tudi trdno verjame, da je samomor edini izhod iz njegove stiske.