Bolečine v trebuhu imajo lahko zelo različne vzroke. Navadno je bolečina tista, ki bolnika privede do zdravnika. Nenadno nastala bolečina v trebuhu je lahko posledica vnetja (tudi slepiča), motnje pretoka vsebine po črevesju, krvavitve v trebuh (zlasti po poškodbah) ali motene prekrvavitve trebušnih organov.
Na kaj najprej pomislimo, je odvisno od tega, v kateri starostni skupini se nenadna bolečina pojavi, kakšna je njena intenziteta, kje je najmočnejša bolečina locirana ter kateri drugi simptomi in znaki še spremljajo bolečino. Na primer pri otrocih nad petim letom starosti in mladostnikih je bolečina v desnem spodnjem delu trebuha, zlasti močna ali pa stalna in stopnjujoča se, lahko sumljiva za akutno vnetje slepiča. Pri ženskah v rodni dobi je taka bolečina lahko posledica mnogih dogajanj, vključno z nosečnostjo, vnetjem rodil. Pri starejši populaciji moramo ob bolečinah v trebuhu izključiti druge vzroke, tudi raka.
Bolečina je navadno prva, ki se pojavi. Pogosto je bolečina najprej v zgornjem delu trebuha, ki jo bolnik pogosto čuti bolj kot nelagodje. Tista ostra bolečina, ki ne popušča, pa je potem kasneje v desnem spodnjem delu trebuha. So pa primeri, kjer je bolečina tudi drugod po trebuhu. Bolečino pogosto spremlja slabost in neješčnost, celo bruhanje. Od bolezenskih znakov je lahko prisotna še povišana telesna temperatura, nad 38 °C.
Vnetje v slepiču nastane zaradi zapore. Najpogostejši vzrok zanjo je zaostalo blato (blatni kamenček ali fekolit) ali povečanje limfatičnega tkiva v lumnu slepiča, ki je glede na preostalo črevo majhen, in do zapore pride dokaj hitro. Drugi vzroki za zaporo so lahko še fitobezoarji (ostanki zlasti rastlinske hrane), paraziti (gliste), redko, vendar pogosteje pri starejši populaciji tudi rakasto tkivo.
Slepič ima v svoji sluznici (tako kot preostalo črevo) žlezne celice, ki izločajo. Če pride do zapore, ta sluz zastaja, kar privede do vnetja. Ob vnetju se najprej zadebeli sluznica, nato celotna stena slepiča, ki lahko v celoti oteče na večkratno debelino. Ob otekanju je sčasoma okrnjena tudi prekrvavitev stene slepiča, zato lahko ta na posameznih mestih odmre in pride do predrtja slepiča in razlitja vsebine v trebušno votlino.
Navadno pri vnetju slepiča ne gre za težavo s katastrofalnim izhodom v nekaj urah. Da se vnetje razvije, navadno traja vsaj 24 ur. Tako imamo od trenutka, ko se bolečina pojavi, pa do preprečitve zapletov, ki so povezane z razlitjem, vseeno dovolj časa, da izvedemo potrebno diagnostiko. Redko se zgodi, da bolniki pomen bolečine, ki je stalna, huda, ne popušča, je zlasti prisotna pri premikanju, zanemarijo, tako da pridejo do nas že z znaki sepse, torej sistemske zastrupitve ob razširitvi vnetja na celotno trebušno votlino.
Bolnika natančno povprašamo o času začetka težav, sami bolečini in spremljajočih simptomih ter znakih. Sledi klinični pregled, ki je ocena bolnikovega splošnega stanja z natančnim pretipanjem trebuha. Navadno bolniku odvzamemo kri za laboratorijske preiskave (parametri vnetja), včasih tudi urin, da izključimo vnetje sečil.
Kadar klinična slika ni povsem značilna ali bolnik zaradi bolečine ni vidno prizadet, opravimo še slikovno diagnostiko, s katero lahko potrdimo ali vsaj do neke mere izključimo akutno vnetje slepiča. Najpogostejša slikovno diagnostična preiskava pri diagnostiki akutnega vnetja slepiča je ultrazvok trebuha. Seveda je mogoče vnetje videti tudi na računalniški tomografiji ali magnetni resonanci, pa prva pomeni neupravičeno obremenitev s sevanjem, druga pa je predolgotrajna in predraga.
Kadar na osnovi bolnikovih težav, klinične slike in po potrebi dodatnih diagnostičnih preiskav ugotovimo, da gre pri bolniku za akutno vnetje slepiča, je na mestu operativno zdravljenje. Možno je sicer tudi zdravljenje brez operacije, z antibiotiki, ki pa praviloma močno podaljša zdravljenje v bolnišnici. Tako zdravljenje lahko ‘pozdravi’ ta akutni zagon vnetja slepiča, ki se seveda lahko ponovi.
Doktrina še vedno kot zlati standard zdravljenja akutnega vnetja slepiča šteje operativno zdravljenje. To je danes najpogosteje laparoskopska odstranitev slepiča, ki je lahko enostaven poseg, kadar je vnetje začetno. Lahko pa gre za precej zapleten poseg ob napredovalih oblikah vnetja, ko je vnetje izraženo v okolnem tkivu, zato pa preglednost pri operaciji slabša. Včasih so tudi anatomske razmere posameznika take, da laparoskopske operacije niso varno izvedljive. Takrat se odločimo za klasično odprto operacijo.
Okrevanje po laparoskopski operaciji je dokaj kratko. Pri nezapletenem začetnem vnetju pomeni dva dni v bolnišnici, nato še približno teden dni doma do odstranitve šivov. Normalne dejavnosti s športom vred pa so mogoče po treh do štirih tednih po operaciji, ko se dokončno zaceli trebušna stena. Odprta operacija čas hospitalizacije podaljša za povprečno en dan, večje je tveganje za okužbo operativne rane, nekoliko manj estetska je brazgotina, čas okrevanja pa se ne podaljša bistveno.
Ob napredovalem vnetju, kjer stena slepiča popusti zaradi odmrtja, lahko pride do izlitja gnojne vsebine v trebušno votlino. Ob tem lahko okolna tkiva vnetje omejijo in nastane ognojek v trebušni votlini. Lahko pa ob razlitju pride do bolj ali manj razširjenega vnetja po celotni trebušni votlini. Bolnikovo stanje se ob razlitju praviloma poslabša, trebuh je močno boleč, lahko trd, aktivirajo se tudi mehanizmi sistemskega vnetnega odgovora, tako da je lahko bolnik vidno splošno prizadet, celo življenjsko ogrožen.
Bolnika moramo v takih primerih ustrezno pripraviti na operacijo z nadomeščanjem tekočin in po potrebi druge podporne terapije, sledi operacija, katere razsežnost je odvisna od razširjenosti vnetja. Praviloma taki bolniki potrebujejo zdravljenje z antibiotikom. Po taki operaciji je okrevanje nekoliko daljše, nekako pet do sedem dni v bolnišnici, nato vsaj še toliko časa doma. Je pa sam potek okrevanja precej odvisen od bolnika samega, ali gre za sicer zdravega človeka ali za starostnika s pridruženimi boleznimi. Žal so pogostejša napredovala vnetja z razlitjem slepiča tudi pri zelo majhnih otrocih (mlajših od treh let), ker je vnetje slepiča pri tej populaciji dokaj redko in zato na to diagnozo pomislimo prepozno in otroci niti niso napoteni h kirurgu.
Akutno vnetje slepiča je med najpogostejšimi stanji v trebuhu, zaradi katerih je potrebna nujna operacija. Tveganje, da človek zboli za akutnim vnetjem slepiča, če gledamo celotno življenjsko obdobje, je nekako med 7 do 8 odstotki. Pogosteje zbolimo v obdobju od zgodnjih najstniških let do nekako 40. leta, z viškom med 10. in 17. letom, kjer je incidenca nekako 25 primerov na 10.000/leto. Pri moških je tveganje za vnetje nekoliko večje. Glede na statistiko naše bolnišnice, ki pokriva gorenjsko regijo, pri nas na leto v povprečju operiramo med 200 in 250 bolnikov z akutnim vnetjem slepiča. Verjetno je podobno tudi v ostalih bolnišnicah.