»V resni zvezi s fantom sem že nekaj let. Sprva je bil najin odnos resnično lep, še vedno je, imava se rada, vendar pa naju vedno bolj obremenjuje moja težava. V vseh teh letih namreč še vedno nisva imela resnega spolnega odnosa. Pomagava si tako, da se zadovoljiva na druge načine, kljub temu pa se zavedam, da bi morala svojo težavo odpraviti. Problem je v tem, da naj bi imela vaginizem,« je zgodba ene izmed žensk, ki ne zmore spolnega odnosa. Zakaj pride do tega stanja in kako se zdravi, smo govorili z Ireno Rahne Otorepec, psihiatrinjo in klinično seksologinjo.

Kaj je vaginizem in koliko žensk v Sloveniji se sooča s to težavo?

Za vaginizem so značilne trajajoče težave pri poskusu vstopa oziroma penetracije v nožnico kljub želji ženske. Značilne trajajoče težave se pojavljajo pri enem oziroma več od petih načinov vstopa v nožnico: s prstom, tamponom, aplikatorjem zdravila pri vnetju, ginekološkim instrumentom pri pregledu, z moškim spolnim udom ali podobnim spolnim pripomočkom (dildo). Prisotna so nehotna (brez zavestne kontrole) krčenja medeničnih mišic, povečan mišični tonus, izogibanje nadaljnjim izkušnjam zgoraj opisanih načinov penetracije zaradi ponavljajoče ali kronične izrazite bolečine v predelu spolovila, nožnice ali medenice ter vnaprejšnji strah pred ponovno izkušnjo bolečine. Obolele ženske imajo večinoma vidno in funkcionalno zdrava spolovila. Obolela razvije še močno tesnobo, ki se lahko stopnjuje do paničnega napada. Ob tem so lahko prisotni tudi občutki sramu, gnusa. Tako se vzpostavi značilen krog vaginizma. Glede pojavnosti vaginizma pri ženskah v Sloveniji nimamo statističnih podatkov. Iz raziskav po svetu se predvideva, da za vaginizmom trpi od 1 do 5 odstotkov žensk v plodnem obdobju.

Kdo izloči vse fiziološke vzroke za nezmožnost spolnega odnosa in kdaj ženske napotijo k vam?

Diagnozo vaginizem postavimo, ko izključimo vsa bolezenska stanja, ki povzročajo spolno bolečino. Primarni vaginizem je, kadar ženska še nikoli ni imela vaginalne penetracije, sekundarni pa, če je obolela kasneje izgubila to zmožnost. Velikokrat je vzrok spolna zloraba.

Večinoma pridejo v ambulanto za spolno zdravje pari, ko si želijo ustvariti družino in trpijo že vrsto let. Pogosto ženske še niso uspele imeti dovršenega spolnega odnosa s penetracijo.

Je vaginizem odraz neke vrste »dvojnosti« v ženski duševnosti? Po eni strani si želi spolnih odnosov s partnerjem, po drugi ne?

Ženske z vaginizmom ob poskusu penetracije navajajo občutek »zaprte ali blokirane« nožnice, »pregrade oz. stene« v nožnici, čeprav anatomsko s spolovili ni nič narobe.

Pogosto tudi rečejo: »Nisem prava ženska. Čutim se ujeta v svojem telesu. Samo jaz nisem normalna. Nožnica se mi zdi grda, krhka, lahko se poškoduje. Ne vem, zakaj me partner že ni zapustil.« Iz raziskav je znano, da so osebnostno nagnjene k doživljanju tesnobe in imajo nizek prag za doživljanje bolečine. Dodatno se pogosto diagnosticira anksiozna motnja v obliki paničnih napadov ali fobične reakcije. Lahko bi uporabili izraz »nožnica v paniki«. Ženske vnaprej pričakujejo bolečino, ki se ob poskusih penetracije res pojavi in ojačuje. Posledica vsega opisanega je, da se začno izogibati spolnim odnosom. Ženske imajo tudi slabo samopodobo in telesno podobo, občutke krivde in sramu. Pogosto niso zmožne odkloniti spolnega odnosa, ki si ga ne želijo. Običajno so partnerji razumevajoči, ne silijo v spolne odnose. Ne smemo pozabiti tudi na verske ali kulturološke prepovedi in tabuje.

Kako poteka zdravljenje vaginizma?

Z razširjeno anamnezo se najprej išče morebitne biološke, psihološke in socio-kulturološke vzroke za težavo. Začetni del spolne terapije je poglobljena psihoseksualna edukacija o anatomiji spolovila in fiziologiji spolnega odgovora ter krepitev pozitivnih stališč o spolnosti. Najprej je treba odstraniti mišični krč preko učenja relaksacijskih tehnik (npr. progresivne mišične relaksacije) ter kasneje uporabe posebnih pripomočkov različne debeline (dilatatorji), ki jih ženska postopoma uporabi, ko je predhodno že zmogla vstaviti v nožnico prst in tampon. Vaje se dela počasi, najprej sama nato v paru. Naslednji nivo je psihoseksualna terapija, usmerjena v odpravo strahu pred bolečino, katastrofičnih misli, negativne telesne ali genitalne podobe. Partnerska terapija je namenjena tudi izboljšanju komunikacije, zaupanja in razumevanja. S specifičnimi vajami postopnega osredotočanja na občutke pri nepenetrativnih spolnih dejavnosti naj bi prišlo do dokončanega spolnega občevanja. Ker je terapija kompleksna, večinoma sodelujem z ginekologinjo seksologinjo Gabrijelo Simetinger.

Ali med zdravljenjem svetujete spolno abstinenco?

Kot sem že zgoraj opisala, se mora ženska najprej sama naučiti uporabljati več načinov penetracije, da si »dovoli« spolni odnos. Vaje osredotočanja, ki jih izvaja s partnerjem, so na začetku razširjena predigra, oziroma bolje rečeno tehnike ljubljena brez penetracije.

Je dovolj, da se zdravi ženska ali priporočate psihoterapijo za oba partnerja?

Terapija je pretežno individualna in osredotočena na žensko. Če obstaja partnerski odnos, je bistveno, da se med individualno terapijo vključi tudi partner.

Kako uspešno je zdravljenje in kaj je pogoj za uspešno zdravljenje?

Zdravljenje je večinoma uspešno, če je ženska vztrajna pri izvajanju specifičnih tehnik ter je vključen v terapijo tudi partner. Pri izkušnji spolne zlorabe je potrebna intenzivna in poglobljena individualna psihoseksualna terapija.

Vaginizem je najbrž povezan tudi s pomanjkanjem spolne sle. Kako jo v tem primeru prebuditi?

Pomanjkanje želje po spolnih odnosih je običajno posledica dolgotrajnega vaginizma. Če ženska v terapiji dobro sodeluje, ji uspešno opravljene terapevtske naloge obudijo željo po spolnosti in spolnih odnosih.

Ženske, ki imajo diagnosticiran vaginizem, tudi zanosijo. Običajno jih je zelo strah poroda. Ali obstajajo kakšne tehnike za sproščanje ali morda pri tem pomaga hipnoza?

Ženske večinoma pridejo v obravnavo – h ginekologinji asist. dr. Simetinger, ker si želijo zanositi, a še niso imele dokončanega spolnega odnosa s penetracijo. Kolegica jim razloži specifične sprostitvene tehnike, ki omogočajo postopoma vseh pet načinov penetracije. Pomembno je celostno sproščanje telesa – kot je npr. avtogeni trening, zelo koristna je tudi joga. Zadnje čase se uveljavljajo tudi tehnike čuječnosti (mindfulness).

Laiki pomislijo na vaginizem, v ozadju pa so morda drugačne težave. Katere so najpogostejše (prepričanje, da je spolnost grešna, krivda zaradi varanja partnerja, strah pred nosečnostjo, itd.)?

Večinoma je pojem vaginizma neznanka tako v laičnih krogih kot tudi med zdravstvenimi delavci, zato je osveščanje zelo pomembno. Vedno so »na delu« neustrezna prepričanja, večinoma o nujnosti bolečine pri seksu. Poleg tega je veliko neznanja glede anatomije spolovila ter fiziologije spolnega odgovora.