Že ob sami besedni zvezi avtoimunska bolezen se zdi, da ne more prinašati nič kaj posebej dobrega. Laično bi lahko rekli, da gre za napad na telo. Posledica je seveda nepravilno delovanje posameznikove notranjosti. Kako? Zakaj? Vse skupaj zveni nekoliko nerazumljivo in zato najbrž potrebujemo dodatna pojasnila, ki jih je prijazno izpostavil prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., spec. klinične mikrobiologije, redni profesor ter predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

V uvodu sem nakazala splošno razumevanje obravnavane teme. Prav je, da že takoj na začetku pojasnite, kdaj za določeno bolezen rečemo, da je avtoimunska?

Imunski sistem sestavljajo imunske celice, ki so specializirane za napadanje in uničevanje telesu tujih celic – zlasti mikroorganizmov, pa tudi škodljivih lastnih celic, na primer okuženih in tumorskih celic. Pri avtoimunski bolezni pa se zgodi napačna »akcija« imunskega sistema, ki napade lastne celice in tkiva, kot bi šlo za tujek. Posledica je uničevanje lastnih tkiv in organov, te poškodbe na zunaj vidimo kot vnetje.

Dolgoročno pa se zaradi okvare določenih lastnih tkiv in organov pojavijo težave zaradi neopravljenih nalog, ki bi jih taka tkiva ali organi morali sicer v organizmu izvajati. Če je, na primer, zaradi avtoimunske bolezni uničena trebušna slinavka, potem človek nima več dovolj hormona insulina, ki ga trebušna slinavka sicer proizvaja, in posledica je sladkorna bolezen. Če je uničen del živčevja, kot pri multipli sklerozi, potem bolniku izpadejo nekatere živčne funkcije in postane denimo ohromel ali ima okvarjen vid.

Za še lažje razumevanje nanizajva nekaj konkretnih bolezni, ki sodijo v ta okvir!

Najbolj razširjene so avtoimunska bolezen ščitnice, revmatoidni artritis, sistemska lupusna bolezen, multipla skleroza, avtoimunski diabetes, celiakija, chronova bolezen, avtoimunske bolezni ledvic in psoriaza.

Kakšen delež prebivalstva prizadenejo avtoimunske bolezni?

Tiste resnejše, ki jih dovolj jasno diagnosticiramo in tudi zdravimo kot avtoimunske bolezni, prizadenejo okoli 5 % ljudi, primer so multipla skleroza, sistemski lupus, revmatoidni artritis, celiakija. Še več pa je bolezni, pri katerih se o avtoimunskem vzroku sicer sklepa, a zaenkrat še ni jasno potrjen. Primer so kronična vnetja mehurja, endometrioza, sarkoidoza, shizofrenija.

Kakšne posledice na splošno prinašajo avtoimunske bolezni?

Pri avtoimunosti gre za kronično vnetje, ki navadno poteka v zagonih. Ob tem se postopoma okvarja funkcija napadenega organa in zato organizem obremeni izpad funkcije, ki bi jo napadeni organ moral opravljati. Kot omenjeno, trebušna slinavka, na primer, ne proizvaja več insulina in posledica je sladkorna bolezen. Po drugi strani pa ima tudi kronično vnetje samo po sebi veliko škodljivih vplivov na organizem in zdravje – od slabega počutja, bolečin, delovne nezmožnosti, okvar imunskega sistema, padca odpornosti proti okužbam pa do nevzdržnih psihosocialnih obremenitev, ki jih prinese taka bolezen.

Verjamem, da je večina zdravljenj, še posebej pa avtoimunskih boleznih, individualno, glede na stanje, potrebe, možnosti vsakega posameznega bolnika. Pa vendarle vas prosim za neko splošno pojasnilo, kako poteka zdravljenje in ali so te bolezni pravzaprav lahko tudi povsem ozdravljive?

Res je, vsak bolnik z avtoimunsko boleznijo je zgodba zase, kajti pri bolezni gre lahko za blage zagone avtoimunosti, ki jih ustavijo že mehanizmi kontrole vnetja lastnega telesa (predvsem stresni hormoni) in čisto mogoče je, da taki valovi avtoimunosti samo enkrat ali le nekajkrat v življenju zanihajo do mere, ko to človek občuti kot bolezensko težavo. Druga skrajnost so hudi napadi, ki brez intenzivne terapije in tudi dolgotrajne terapije v smislu zaviranja imunskega sistema, ne pojenjajo. Seveda pa ima taka terapija praviloma tudi stranske učinke, zavora imunskega sistema, na primer, zavre avtoimunost, vsekakor pa hkrati prinese tveganje za okužbe, to sta dve plati iste medalje.

Lahko pa tudi v tem oziru govorimo o napredku, novih načinih zdravljenja, zdravilih, kajne?

Pri zdravljenju zagonov avtoimunosti so v primerjavi s širokimi zaviralci imunskega sistema (kortikosteroidi), ki imajo veliko stranskih učinkov, velik napredek prinesla biološka zdravila. Nekatera biološka zdravila delujejo ožje na proces vnetja, ki je vzrok okvar pri avtoimunski bolezni, in s tem nadomeščajo streljanje po celotnem imunskem sistemu, kot to delajo klasična zdravila za avtoimunske bolezni, kot so kortikosteroidi in citostatiki. To pomeni, da ima zdravljenje manj stranskih učinkov. Če pa je način zaviranja vnetja z določenim biološkim zdravilom še zelo blizu kritični motnji, ki je značilna za določeno avtoimunsko bolezen, je tako zdravilo lahko skoraj »čudežno« učinkovito v primerjavi s klasičnimi protivnetnimi zdravili – lep primer je, na primer, zdravljenje crohnove bolezni z biološkimi zdravili, ki zavirajo molekulo TNF.

Velja izpostaviti preventivo, se pravi pomembnost že predhodne krepitve imunskega sistema? Ali kot tak težje, kasneje kolapsira ali se da celo preprečiti kakšen izbruh bolezni?

Vsekakor okužbe močno vplivajo na imunski sistem in logično tudi na pojavljanje bolezni imunskega sistema. Nekatere okužbe lahko pripomorejo tudi k sprožitvi avtoimunske bolezni, zlasti takrat, ko so molekule mikroba zelo podobne človeškim, in zato imunski sistem ob napadu na mikrob napade tudi podobne človeške molekule, to so na primer nekatere črevesne bakterije, virus hepatitisa C in virus EBV. Tudi nekatera zdravila se vežejo na naše lastne molekule in jih s tem v nekaterih primerih naredijo za tarče imunskemu sistemu. Gotovo pa je z nastankom avtoimunosti povezano kajenje. Prva taka bolezen je Goodpasture sindrom, pri katerem pride do tvorbe protiteles proti bazalni membrani pljuč in ledvic, ki imata podobno strukturo. Poleg tega je kajenje povezano še z avtoimunsko boleznijo, ki napade ščitnico – tirotoksikozo.

Tudi revmatoidni artritis je pri kadilcih pogostejši in se pojavlja v hujši obliki. V vseh teh primerih nastanek avtoimunske bolezni pri kadilcih povezujemo z reaktivnimi molekulami v cigaretnem dimu, te se vežejo na človekove lastne molekule in tkiva in jih spremenijo toliko, da jih imunski sistem prepozna kot tujke.