Večina ljudi se okuži z virusom klopnega meningoencefalitisa (KME) z vbodom okuženega klopa, ki ga približno tretjina ljudi ne zazna. Virus se lahko prenese na človeka iz sline okuženega klopa že v nekaj minutah po tem, ko se je klop prisesal. Zato zgodnje odstranjevanje prisesanega klopa ni posebej učinkovit ukrep pri preprečevanju okužbe. Možen način okužbe z virusom KME, čeprav mnogo redkejši, je tudi z uživanjem toplotno neobdelanega mleka oziroma mlečnih izdelkov. Okužene domače živali (ovce, koze, krave), virus lahko izločajo v mleko, kjer lahko preživi tudi teden dni. Virus uniči pasterizacija.
Pri približno dveh tretjinah evropskih bolnikov bolezen poteka v dveh fazah, pri čemer se prizadetost osrednjega živčevja pojavi v drugi fazi bolezni. Prvo bolezensko obdobje se v povprečju pojavi 7 do 14 dni (lahko od 2 do 28 dni) po vbodu okuženega klopa in traja 2 do 7 dni. Kaže se z neznačilnimi bolezenskimi simptomi in znaki, kot so povišana telesna temperatura, utrujenost, slabo počutje, glavobol, bolečine v mišicah in sklepih. Lahko so prisotni blagi prehladni znaki, bolečine v trebuhu, bruhanje in driska.
Druga faza bolezni se pojavi po prehodnem izboljšanju, ki traja v povprečju teden dni (1 do 20 dni); v tem obdobju so nekateri bolniki povsem brez težav. Za drugo fazo bolezni je značilna visoka telesna temperatura (praviloma je višja kot v prvi fazi bolezni), pojavijo se simptomi in znaki prizadetosti osrednjega živčevja; najpogosteje so to glavobol, slabost in bruhanje, relativno pogosto je prisotno tudi tresenje prstov rok in jezika, včasih motnja zavesti in zmedenost. Pri do 10 % bolnikov pride do ohromitev različnih mišičnih skupin (udov in trupa), ki pri polovici njih ostanejo trajne.
V nasprotju z okužbo z borelijami lymske borelioze, kjer se na mestu vboda klopa najpogosteje pojavi značilna kožna sprememba (Erythema migrans), pa pri okužbi z virusom KME na mestu vboda klopa na koži ni opaziti nobenih sprememb.
Slovenija sodi med evropske države z najvišjo obolevnostjo za KME. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje število prijavljenih primerov bolezni iz leta v leto precej niha; v zadnjih petih letih je bilo prijavljenih med 62 (leta 2015) in 309 (leta 2013) primerov bolezni letno. Endemično področje je večji del Slovenije, razen predela tik ob morju. Regiji z največjo obolevnostjo sta Koroška in Gorenjska, visoka pojavnost bolezni je tudi v osrednjeslovenski in celjski zdravstveni regiji. Bolezen se pojavlja sezonsko, z večino primeri med aprilom in novembrom, kar je povezano z biološko aktivnostjo klopov.
Tveganju okužbe so izpostavljeni vsi, ki se veliko zadržujejo v naravi, opravljajo dejavnosti na prostem oziroma je njihov poklic povezan z delom na prostem. Zbolevajo osebe vseh starosti, tudi otroci. Med zbolelimi je vsako leto nekaj več moških kot žensk.
V Sloveniji je cepljenje obvezno za osebe, ki so okužbi izpostavljeni pri svojem delu (gozdni delavci, poklicni vojaki …) ter tudi za dijake in študente, ki so med šolanjem, pri praktičnem pouku, izpostavljeni okužbi. Priporoča pa se vsem osebam od dopolnjenega enega leta starosti naprej, ki se gibljejo ali živijo v območju, kjer je KME endemičen. Za popolno osnovno cepljenje so potrebni trije odmerki cepiva, za ohranjanje imunosti pa so potrebni poživitveni odmerki na tri oziroma pet let.
Da, vendar gre za nespecifične ukrepe, ki so bistveno manj učinkoviti. Med njimi je najpomembnejši izogibanje vbodom klopov. V praksi to pomeni izogibanje listnatim in mešanim gozdovom z bogato podrastjo, kjer se klopi najpogosteje zadržujejo. Ker pa to vedno ni možno, so pomembni še drugi ukrepi. Priporoča se nošenje svetlih oblačil (klopa lažje opazimo) iz gladkih tkanin (klop se jih težje oprime), ki naj pokrivajo čim večji del telesne površine (klopu otežimo dostop do kože), ter uporaba repelentov.
Cepivo je varno in zelo učinkovito (zaščita po cepljenju je vsaj 98 %). Neželeni učinki so redki in kadar se pojavijo, večinoma blagi. Še največ jih je po prvem odmerku cepiva. Najpogosteje se pojavita lokalna bolečina in bolečina na pritisk na mestu aplikacije cepiva, redkeje oteklina in rdečina. Kratkotrajna povišana telesna temperatura se pri odraslih pojavi redko, nekoliko pogosteje pri majhnih otrocih. Nevrološki zapleti so izjemno redki.
Vzročnega zdravljenja nimamo. Pri obravnavi bolnikov smo omejeni zgolj na simptomatsko ukrepanje, kar v večini primerov pomeni lajšanje simptomov z uporabo zdravil proti povišani telesni temperaturi, bolečinam in slabosti. Po potrebi bolnikom, ki so huje prizadeti, nadomeščamo tekočine in urejamo elektrolitsko ravnovesje. Nekateri bolniki s težjo obliko bolezni potrebujejo zdravila za zmanjševanje možganskega edema, redko so potrebna zdravila proti krčem. Zaradi nepredvidljivega poteka bolezni praviloma vse bolnike s KME sprejmemo v bolnišnico. Od 5 do 10 % bolnikov potrebuje podporno zdravljenje v enoti intenzivne terapije.
Glavna razloga za sprejem v enoto intenzivnega zdravljenja sta potreba po umetnem predihavanju zaradi odpovedi dihanja in potreba po nadzoru življenjskih funkcij pri bolnikih s hudo motnjo zavesti. Pri bolnikih, pri katerih se pojavijo ohromitve, je pomembna zgodnja rehabilitacija s pomočjo ustrezne fizioterapije. Pri bolnikih z blago obliko bolezni je bolnišnično zdravljenje praviloma kratkotrajno, nasprotno pa so bolniki s hudo boleznijo v bolnišnici zdravljeni tudi mesec dni ali celo več.
V akutnem obdobju bolezni v Evropi umre slab odstotek obolelih, pri približno 5 % ostanejo trajne ohromitve različnih mišičnih skupin, tretjino bolnikov pa po preboleli bolezni pesti postencefalitisni sindrom. Ta se najpogosteje kaže z glavobolom, utrujenostjo, slabim počutjem, tresenjem, slabšim sluhom in motnjami ravnotežja, težavami z zbranostjo in spominom, z motnjami razpoloženja. Težave lahko trajajo od več mesecev do več let ali celo doživljenjsko; včasih so blage, pogosto pa vplivajo tudi na kakovost življenja ali pa je zaradi njih celo potrebna sprememba oziroma prilagoditev načina življenja.