Skoraj vsak med nami se je že soočil z bolečim zobom, mnogi že kot otroci. Beseda trpljenje je tista, ki lepo opiše občutke ob tem. Zato vsekakor velja, da je bolečine bolje preprečiti kot zdraviti, pri tem pa je še kako pomembno izobraževanje in vedenje, kako pravilno čistiti naše zobe in kako nanje vpliva prehrana. Odgovore nam je pomagala izpostaviti Vilma Šifrar Eniko, dr. dent. med.

Avtorica: Katja Štucin

V uvodu omenjena preventiva je za zdrave zobe še kako pomembna. Tako velja za začetek še enkrat več izpostaviti, kako pravilno čistimo zobe.

Naš cilj mora biti,  da obdržimo svoje zobe vse življenje. Vseh motoričnih spretnosti v življenju se moramo naučiti. Če hočemo plesati, nam mora učitelj pokazati plesne korake, ki jih je treba ponavljati, dokler si jih ne zapomnimo. Če si hočemo sami zavezati kravato, nam mora to nekdo pokazati. Tudi  športniki potrebujejo trenerja, ki jim je v pomoč pri nenehnem izpolnjevanju tehnike in vzdrževanju kondicije. Ščetkanje zob zahteva nežnost in vajo. To nas bo naučila naša zobozdravnica (-nik) ali higieničarka. In spet bo treba vajo ponavljati. Z zobno ščetko čistimo od dlesni proti zobu. Pritiskamo s silo, kot bi s svinčnikom pisali po papirju. Nič več. Nitko držimo v obliki črke »c« ovito okrog zoba in se z žagajočimi gibi pomikamo proti grizni ploskvi zoba (stran od dlesni). Kadar nitka ob potegu zaškripa, vemo, da smo ploskev očistili. Ne pozabimo na ustrezne medzobne ščetke. Nepravilno čiščenje pomeni trajno poškodbo zob in obzobnih tkiv, zato moramo biti pri čiščenju dosledni.

Vemo, da so sladkorji tisti, ki med drugim resnično škodijo tudi našim zobem. Morda je prav, da na tem mestu opozoriva, kaj se zgodi ob zaužitju sladkorjev, če zob po tem ne očistimo.

Sladkor kariogenim bakterijam v zobnih oblogah predstavlja hrano. Bakterije začnejo izločati kislino, ki raztaplja zobno sklenino. Zelo škodljivi so denimo sladko-kisli bonboni. Škodljiv učinek je dvojen, saj raztapljajo sklenino že ob stiku z njo. Lepljive sladkarije se prilepijo na zobe in tam ostajajo dolgo časa, v nasprotju z nelepljivimi, ki jih slina hitro odnese. Bakterije se z lepljivimi sladkarijami dolgo hranijo in dodatno škodujejo zobem. Kisline pa so dodane tudi vsem osvežilnim, gaziranim pijačam, vodam z okusom, raznim sokovom … Če že pijemo take pijače, jih pijmo po slamici, da se zmanjša stik z zobmi. Sladkarije je sicer bolje zaužiti takoj po glavnem obroku, ko je sladkorju onemogočen dostop do zobnih oblog in ko se še vedno izloča več sline. Najslabša razvada je sladkanje pred spanjem, ko je pretok sline zmanjšan. Pa še to, bolje je, da pojemo naenkrat vse, kar smo se že namenili, in damo potem ta dan (ali še bolje več dni) mir, kot da cel dan po malem nekaj žvečimo. Čas zadrževanja sladkarij v ustih naj bo čim krajši.

Kolikokrat dnevno pa je dobro oziroma priporočljivo poskrbeti za higieno zob?

Dovolj je že dvakrat dnevno, pogostost pa je bolje zamenjati s temeljitostjo. Pomemben je tudi ustrezen čas čiščenja. Najbolje si je zobe umiti zjutraj in zvečer po jedi, toda nikoli takoj po pitju kislinastih sadnih pijač. Sklenina namreč potrebuje od pol do ene ure, da spet postane trdna. Po zaužitju teh najprej dobro splaknimo usta  z vodo.

Koliko časa moramo ščetkati zobe? Tri minute, pet, deset …?

Odvisno od števila zob oz. dokler niso čisti. Kdor to nalogo opravi tako hitro, da sam sebe srečuje med vrati v kopalnici, se je odločil za protezo. Naredimo test z jezikom: gladka površina pomeni »dobro opravljeno delo«, hrapava pa »ponovi vajo«. Če zobe čistimo samo s ščetko, očistimo tri od petih ploskev. Ostanejo nam še vmesne ploskve, kar pomeni 40 odstotkov umazane zobne površine. Če  20, 30 let ostanejo obloge na teh mestih nedotaknjene, se tam nekaj zgodi! V tem je vsa skrivnost.

Tudi v sodobnem času je eden glavnih razlogov, da otroci dobijo splošno narkozo prav puljenje gnilih zob. Se glede na vaše izkušnje tudi pri nas pogosto dogaja, da se zaradi kariesa v splošni narkozi odstranjujejo že mlečni zobje? 

Zakaj otrokom »zgnijejo« zobje? Sladka hrana, sladke pijače, pri pogosto bolnih še sladki sirupi. Pa čiščenje, ki ga sploh ni ali pa je zelo površno. In kdo da otrokom prve sladkarije? Saj jih ne morejo vzeti sami! Tisti, ki za njih skrbijo: starši, stari straši, skrbniki … Naša pacientka, ki se je preselila na Norveško in tam zdaj dela kot vodja socialne službe, pravi, da v primeru, ko imajo njihovi otroci tri ali več karioznih mlečnih zob, takoj nastopi socialna služba. V smislu izobraževanja staršev. Pa ne gre samo za eno uro monotonega pridiganja, ki ga lahko prespijo. Gre za program spreminjanja prehranjevalnih in sploh življenjskih navad. Dokler ne razumejo bistva problema. Pri nas na Stomatološki kliniki v Ljubljani pulijo zobe pod narkozo. Tudi predšolskim otrokom, ki so pravzaprav komaj živeti začeli. Če bi bil samo en tak primer  letno, bi bil še ta preveč. Ker se da s pravilnim osveščanjem tudi tega pravočasno preprečiti. Pa jih je žal več kot samo eden!

Ali v Sloveniji po vašem mnenju obstaja dovolj kakovostno in razvito izobraževanje staršev in vseh, ki skrbijo in se ukvarjajo z varstvom, vzgojo, učenjem in prehranjevanjem otrok?

Vseh priporočil in programov ne poznam. Gotovo so obstoječi skrbno napisani in to z najboljšim namenom, če vzamemo kot primer »Smernice zdravega prehranjevanja«. Koliko staršev jih pozna in doma v resnici upošteva? Kako si jih razlagajo in v kakšni meri upoštevajo šole in vrtci pri pripravi obrokov za otroke? Nekaj je teorija, spet drugo praksa.

Za konec bodiva nekoliko optimistični. Zagotovo namreč tudi v Sloveniji obstajajo primeri dobre prakse. Nam morda lahko na kratko orišete kakšnega, ki je lahko vsem dober zgled?

Vrtec Krško je fenomen. Otroci pijejo vodo in nesladkan čaj že več kot 30 let pa nihče med tem še ni umrl od žeje! Surovo zelenjavo hrustajo kot za šalo, rojstne dneve praznujejo ob tortah iz kartona in sadju, sladkarije v ta vrtec že davno ne sodijo. K sreči je tudi v naši okolici vse več takih vrtcev in tudi osnovnih šol. Ena takšnih je Osnovna šola Pirniče, ki je pravzaprav razred zase. Z vključitvijo v program »Voda zmaga« pred petimi leti je zdrav življenjski slog začela uvajati ne samo v svoji šoli, pač pa posredno tudi v družine, iz katerih prihajajo učenci. Skratka, vse je pravzaprav zelo preprosto. Potrebni sta le dobra volja in motivacija, ki pa sta zagotovilo za uspeh pri reševanju vsakršnih  problemov.