Življenje s sladkorno boleznijo je zelo zahtevno. Bolezen pogosto preseneča pacienta z nepričakovano hipoglikemijo ali nerazložljivo visokim nivojem glukoze v krvi. Vpliva tudi na spolno življenje, čeprav o tem le redki spregovorijo. V ambulanti jazindiabetes v Ljubljani, ki jo vodi Karin Kanc, bolniki niso samo številke, temveč ljudje, ki si upajo povedati svojo osebno zgodbo. Karin Kanc, dr. med., ni samo zdravnica, doktorica znanosti in mednarodno priznana diabetologinja, temveč tudi psihoterapevtka s certifikatom integrativne smeri (IIPA).

Avtorica: Vesna Vilčnik

Bolnik s sladkorno boleznijo najbrž potrebuje mnoge informacije. Ne samo tistih najbolj splošnih, ampak tudi širše, vezane recimo tudi na spolno zdravje …

Če želiš zmagovati, moraš dobro poznati svojega nasprotnika. To je vedel že Napoleon. Poznati moraš osnovne principe bolezni in še mnogo več. Hkrati pa se moraš zavedati, da se ne da spremeniti vsega naenkrat. Da je potreben čas in da se stvari ne zgodijo z danes na jutri. Pomembne so majhne spremembe v življenjskem slogu, ki na dolgi rok naredijo dobre in dramatične spremembe na boljše. Profesor Anderson, s katerim se 1000-odstotno strinjam, je rekel, da pri zdravljenju sodelujeta dva strokovnjaka: eden za sladkorno bolezen, drugi pa je strokovnjak zase in svoje življenje, torej oboleli. Zdravnik mora človeka spoznati. Potrebno je vedeti, kaj rad je, čemu se lahko odpove, čemu ne, kakšne so njegove navade – če teh stvari ne veš, pride do klasične medicinske obravnave, da je isti čevelj dober za vse, to pa gotovo ne drži. Prav to je srž individualne obravnave. Da znaš postaviti prava vprašanja in biti na trenutke čisto tiho, če je to potrebno. Človek včasih potrebuje čas, da v miru in tišini razmisli, formulira stavek in pove svoje. Najslabše je, če daš človeka v neki predalček in ga določiš. To je nevarno. Vedno je treba preverjati, ali človeka prav razumeš.

Lahko poveste primer?

Imela sem pacienta, ki je šel na inzulinsko terapijo, skozi našo šolo in izobraževanje, potem pa se je zgodilo čez leto, dve, tri, da sladkorna bolezen ni bila več dobro urejena. Takrat ga spet povprašam po njegovih navadah in načinu življenja in ga pozorno poslušam. In je začel pripovedovati, da zjutraj vstane, si izmeri krvni sladkor, poje zajtrk, si da inzulin … In postanem pozorna. Inzulin si vendar mora dati že pred zajtrkom, ampak takrat ne posežem vanj, temveč poslušam do konca, da pove vse. Šele na koncu predlagam, da naj si da inzulin pred jedjo. Včasih ljudje tudi pozabijo, da si ga sploh morajo dati. Ampak to je človeško.

Pri komunikaciji z bolnikom vam očitno zelo pomaga znanje iz psihoterapije. Ali na področju spolnega zdravja sladkornih bolnikov delate po kakšnem posebnem modelu?

Za psihoterapijo sem se odločila zato, ker sem ugotovila, da kot zdravnica preprosto nimam dovolj znanja in veščin. Pri delu s pacienti uporabljam štiristopenjski model PLISSIT. PLISSIT je kratica koncepta, pri katerem gre najprej za dovoljenje (Permission), da se o tej temi sploh pogovarjamo. Sledi podajanje informacij pacientu (Limited Information) o diabetesu in tem, kakšne težave v spolnosti se pri tej bolezni običajno pojavijo. Pomembno je ljudi ozavestiti o tem, da niso edini, ki se soočajo z določeno težavo na področju spolnosti.  Da je njim podobnih mnogo in da zato niso »čudaki«. V nadaljevanju svetujem še bolj podrobno (Specific Suggestions), v primeru dodatnih težav pa predlagam še intenzivno terapijo (Intensive Therapy). Slednja stopnja je, ko pacientova težava preseže raven mojega znanja in izkušenj ter ga oziroma jo napotim k seksologu. Redno sodelujem z dr. Ireno Rahne-Otorepec iz Ambulante za spolno zdravje v Ljubljani.

Kako pa ljudje z vami spregovorijo o težavah v spolnosti?

Če jih o tem nič ne vprašam, sploh ne bodo prišli s to temo na dan. Odgovornost nas zdravstvenih delavcev je, da sami načnemo to temo. Udeležila sem se mnogih seminarjev v tujini in spoznala, da imamo zdravstveni delavci sami veliko lastnih preprek, da načnemo temo spolnosti. Izgovor, da teme ni treba načenjati, če človek sam nič ne vpraša, ni dovolj. Treba ga je vprašati. Včasih sem bila tudi sama taka, da sem o težavah na spolnem področju vprašala samo na prvem pregledu, na podlagi vprašalnika in še to samo moškega. Omenila sem sicer, naj povedo, če se bo kaj spremenilo na tem področju, potem pa nisem več spraševala. Zdaj mi je jasno, da moram jaz spraševati. Za to temo je med zdravstvenimi delavci tako malo zanimanja, da se je neki sponzor odločil, da bo za seminar prispeval manj, kot smo si želeli, ker je naredil anketo med zdravniki in so samo trije od desetih rekli, da jih to zanima. Ampak že dejstvo, da se teme spolnosti v povezavi s sladkorno boleznijo sploh odpira, je velika stvar.

Ni čudno, da je potem sladkornim bolnikom, ki se na primer srečujejo z erektilno disfunkcijo, o tem težko spregovoriti?

To je večplasten problem. Pacientu lahko pomagamo na specialistični ravni, ampak ljudje s to težavo »nekako padejo skozi«. Mi imamo idealno možnost, da poskušamo težavo identificirati in pacientu razložiti, da se bo v primeru, ko je sladkorna bolezen neurejena, to poznalo tudi na erektilni disfunkciji in če se uredi, se bo tudi erekcija izboljšala. Je pa za to potreben čas. Pri tem problemu so vpleteni živci, žile in za regeneracijo živcev so potrebni meseci. V vmesnem času, če je urejen sladkor in ni drugih preprek, recimo po infarktu kardiologi ne priporočajo dejavnega spolnega življenja, lahko pacienti poskusijo tudi s tabletami.

O katerih tabletah govorite?

O viagri in njenih inačicah. V Sloveniji je to zdravilo še vedno samoplačniško, tudi če imaš sladkorno bolezen, kjer je velika možnost, da imaš motnje v spolnosti prav zaradi sladkorne bolezni. Medtem ko v Angliji, če imaš diabetes, to zdravilo plača država v odmerkih, kot da bi imel vsak dan spolni odnos, to je vsaj 28 tablet na mesec. To bi lahko bila naša naslednja kampanja v Sloveniji. A za tem mora trdno stati vsa stroka.

Kako pa ljudje reagirajo, ko jim predlagate obisk pri seksologinji?

Različno. Za tiste, ki se odločijo, da gredo, pa je pot do tja precej preprosta. Čakalna doba v ambulanti za spolno zdravje je en teden. Ali poznate še kakšno drugo ambulanto v Sloveniji, kjer je tako kratka čakalna doba? Spolnosti se lotevamo preveč z medicinske strani in se pri tem osredotočamo predvsem na moške. Marsikomu ni jasno, da je čas do vzburjenja pri ženski z diabetesom veliko daljši kot pri zdravi ženski. Da pride do vzburjenja, lahko traja tudi 40 minut in več. Že mlada dekleta bi potrebovala lubrikante zaradi težav s suho nožnico. To je povsem običajno še posebno v primeru, če je diabetes slabo urejen, pri dehidraciji, kjer so taka tudi vsa tkiva v telesu.

Vsi lubrikanti najbrž niso primerni?

Drži. Primerni so samo tisti na vodni in silikonski osnovi. Vsi, ki vsebujejo sladkor, odpadejo! Pomembno je poznati vire, od kod črpati vse te informacije. Žalostno dejstvo je, da za ženske, ki imajo diabetes, celo v Ameriki obstaja samo ena knjiga. Pa še tiste se pri nas žal ne dobi, razen po naročilu po spletu. Jo pa zelo priporočam, napisali sta jo dve avtorici, ki imata tudi sami sladkorno bolezen – zdravnica in sociologinja. O teh stvareh je treba govoriti.

Pri ženskah s sladkorno boleznijo so tudi bakterijske okužbe pogostejše. Drži?

Ženske so resnično na udaru pri tej bolezni, saj se pri njih včasih odkrije diabetes prav zato, ker so imele pogoste uroinfekte in vnetja v nožnici. Glivice odlično brstijo v sladkem okolju in se v njem zelo širijo. Lahko preizkušaš najboljša zdravila, pa ti ne bodo koristila, ker nisi rešil vzroka problema. Takoj ko pade sladkor, pa se tudi te stvari v veliki meri rešijo. Žal pa zelo malo pacientk pride od ginekologinje s sumom na sladkorno bolezen; mogoče ena na leto.

Torej gre za problem, pri katerem bi moralo sodelovati več strokovnjakov na različnih področjih?

Seveda. Omenjena težava vključuje tako urologa kot ginekologa, psihoterapevta in seveda psihiatra, če je to potrebno. Vsekakor so ob medikamentnih zdravljenjih pri tej težavi pomembni tudi nemedikamentni pristopi in zdravljenja.

Ali na spolno disfunkcijo vpliva tudi depresija?

Med ljudmi, ki imajo diabetes, je petkrat več takih, ki imajo tudi depresijo. Težko je reči, kaj je bilo prej, »kura ali jajce«. Depresija ali sladkorna bolezen. Vemo pa, da nekateri antidepresivi povzročajo erektilno disfunkcijo. Še posebno pri ženskah so stvari še precej neraziskane. Vsekakor so na tem področju stvari med seboj zelo prepletene in povezane, da jih bomo pravilno razumeli, nas čaka še veliko dela.

Najbrž pa se najde tudi kakšen, ki prav zaradi bolezni spremeni življenjski slog in vidi v tem svojo priložnost?

Drži. Vsi se učimo. Jaz se od pacientov naučim toliko življenjskih modrosti. Od starih do mladih. Nekoč mi je nekdo rekel, da bi bil najbrž čisto drug človek, če ne bi imel sladkorne bolezni. Opazil je, da so imeli na obletnici mature skoraj vsi njegovi sošolci pivske trebuščke, on pa je vrhunski maratonec. Priznal je, da je bila prav sladkorna bolezen sprožilec, da je vsak dan prehodil tistih magičnih deset tisoč korakov in začel teči. Za mnoge je to mejnik v življenju, ko si rečejo, a sem moral dobiti sladkorno, da sem se spomnil nase!