Novinarka: Andreja Hergula
Mogoče je. Simptomi pri možganskem tumorju trajajo različno dolgo, navadno nekaj tednov do v večini primerov nekaj mesecev, preden se postavi diagnoza. Simptomi lahko trajajo tudi leta, npr. ponavljajoči se epileptični napadi.
Težava pa lahko nastane nenadoma, predvsem v primerih, ko določeni tumorji zakrvavijo, takrat se tumor nenadoma poveča, nastane nenaden pritisk v glavi in posledično pride do nevroloških motenj, kot so motenje zavesti, nenadni nevrološki izpadi, oslabelost okončin, motnje vida … Postavi se sum na možgansko kap, oseba navadno obišče nevrološko kliniko, kjer opravi slikanje možganov in tako se lahko tumor odkrije.
Včasih gre pri tumorju za lokalizirane nevrološke znake, pojavijo se tudi generalizirani simptomi, ki jih je mogoče zamenjati s psihiatričnimi boleznimi. To so kognitivni upad, motnje razpoloženja, anksioznost, depresija, ki ne reagira na zdravljenje z antidepresivi.
Na zunaj jih navadno ni, razen na primer pri meningiomih, tumorjih, ki nastanejo iz možganskih ovojnic. Zgodi se, da tumorji prebijejo lobanjsko kost in rastejo pod kožo, zato pride do otekline, ki jih običajno odkrijemo prej.
Glavobol je najpogostejši znak tumorja, saj se z njim sooča okrog 80–85 odstotkov pacientov s tumorjem v glavi. Pri različnih tumorjih je tudi žarišče glavobola različno. Dostikrat je pri pacientih s tumorjem glavobol spremljajoča naključna najdba, ki ni vezana na tumor. Glavobol, ki je tumorskega izvora, se navadno pojavi zjutraj, med naporom, se med samo hojo počasi zmanjša ali ga spremljata slabost in bruhanje. Glavobol se zmanjša zaradi hiperventilacije med slabostjo in bruhanjem.
Glavobol, ki se okrepi med kihanjem, kašljanjem, napetostjo, telesno aktivnostjo, sklanjanjem, je zelo sumljiv. Včasih se lahko glavoboli, ki jih prej ni bilo, začnejo pojavljati na novo, na primer šele v 60. ali 70. letu starosti. V vseh teh primerih gre lahko za nevarno obliko glavobola.
Navadno se najprej naredi CT, saj je preiskava hitra in se z njo izkaže, ali obstaja sum na bolezen. Potem se naredi magnetna resonanca (MR), ki je zlati standard za diagnozo tumorjev. Ta preiskava zelo lepo pokaže mehka tkiva, pokaže, kakšna je oteklina, kam se tumor vrašča. MR je vsekakor najoptimalnejša preiskava.
T. i. primarni tumorji nastanejo iz celic, ki sestavljajo možgansko tkivo in ovojnice. T. i. sekundarni tumorji pa so zasevki iz drugih organov. Možganski tumorji sami le redko zasevajo v druge organe, kar ne moremo reči za pljučne, ledvične, ginekološke in druge vrste raka. Gre za to, da tumorska celica pride v kri, se razseje po organizmu in v določenih organih, kjer so okoliščine ugodne za njeno rast, zaseva v možgane v obliki manjših metastaz, ki se sčasoma večajo. Navadno je prisotna več kot ena metastaza.
Raziskave so pokazale, da na nastanek možganskih tumorjev lahko vplivata dva vzroka, ionizirajoče sevanje in imunosupresija.
Sumimo, da so med vzroki tudi onesnaženo ozračje, petrokemična industrija, čistilna sredstva, poškodbe glave, hormoni, vendar natančnih znanstvenih dokazov glede tega še nimamo.
Res je, vseeno pa doseže dva vrhova, prvega v otroštvu, nekje pri drugem letu starosti (pri otrocih je tumor pogosto maligni) in drugega med 30. in 60. letom.
Zagotovo je zgodnje odkrivanje pomemben dejavnik. Težavno je to, da je tumor lahko benigen, lokacija pa maligna. Kljub temu da je tumor sam po sebi neškodljiv, raste, se širi in s tem pritiska na določene strukture (možganske živce, možgansko deblo, druge možganske centre) ter tako povzroča težave. Ker se vrašča v okolico, ga je nadvse težko odstraniti. Pri operaciji namreč lahko pride do poškodbe določenih vitalnih struktur. V glavi nimamo veliko rezerve, kot jo imamo na primer v mišici, okrog katere zarežemo in je rezultat operacije brez večjih težav optimalen.
Če ima bolnik sekundarne tumorje s številnimi metastazami v glavi, jih običajno ne zdravimo kirurško. Glede na to, da je tumor napredoval, kirurgija ne bi pripomogla k ozdravitvi, zato v teh primerih priporočamo nadaljnjo onkološko terapijo.
Če pa se pacient sooča z malignim tumorjem v zelo zgodnji fazi, ga operiramo in ga skušamo reducirati v takšni meri, da je to varno za bolnika. Na osnovi histološkega izvida nadaljujemo z onkološkim zdravljenjem.
Da, obstaja verjetnost, da se tumor ne ponovi, vse je odvisno od malignosti tumorja. Če gre za benigni tumor, se ga odstrani in pacient je navadno odrešen bolezni. Pri določenih tumorjih, ki so manj maligni, je preživetje zelo dolgo. Na žalost pa velja, da je najbolj maligen tumor glioblastom za zdaj neozdravljiv.
Prva faza je klasično obdobje okrevanja, ki je podobno kot po drugih operativnih posegih. Predvidevamo, da nekdo, ki je imel benigni tumor na »ugodni« lokaciji in ni imel posledic v motoriki, senzoriki, kognitivnih funkcijah, delovanju možganskih živcev, ki nima nevroloških motenj po operacijah, lahko normalno funkcionira in dela. Rana pa se mora seveda optimalno zaceliti.
Dostikrat se stanje po operaciji izboljša. Tisti pa, ki so imeli nevrološke motnje že prej ali se te po operaciji poslabšajo, živijo z določeno oviranostjo.