Shizofrenija je duševna motnja, ki je po besedah prim. Andreja Žmitka, dr. med., psihiatra iz Psihiatrične bolnišnice Begunje na Gorenjskem, v veliki meri dedna bolezen, stresi in obremenitve pa lahko pomembno prispevajo k izbruhu bolezni. Testov za postavljanje diagnoze ni, ampak se glede na simptome, ki trajajo dovolj dolgo, ugotovi, ali gre za shizofrenijo, pri čemer je pomembno pričevanje pacienta in svojcev. Zdravljenje je napredovalo, tako da je medikamentozna terapija zelo spremenila kakovost življenja pacientov.

Avtorica: Katja Štucin 

Dokaj velika težava je, da bolniki s shizofreno psihozo pogosto, ne pa nujno, odklanjajo obisk pri psihiatru. Prepričani so lahko, da težave, ki jih imajo, niso zaradi bolezni, ampak mogoče zaradi sorodnikov, sosedov, medijev, itd., zaradi tistih, ki jih bolnik v svojem bolezenskem konceptu doživlja kot njemu nenaklonjene. Bolniki tako pogosto ne opažajo spremembe pri sebi, če jih, pa ne verjamejo, da gre za bolezen in zato ne razumejo, zakaj bi morali k psihiatru.

Je pa dejstvo, da shizofrenija povzroči težave v vsakodnevnem življenju posameznika, saj ta ne zmore več uspešno opravljati svojih obveznosti – delati, študirati, izvajati dnevnih opravil. Postane asocialen, še več, lahko je celo ogroženo njegovo telesno zdravje oziroma življenje. Zato imajo zelo pomembno vlogo svojci, ki lahko v tem oziru pomagajo pomoči potrebni ljubljeni osebi. Žal se zdravljenje včasih začne šele, ko je zaradi težkega zdravstvenega stanja, hudega zanemarjanja, agresije do sebe ali drugih potrebna intervenca urgentnih zdravstvenih služb na domu, tudi ob pomoči policije. Zdravniška pomoč pa je nujna.

Simptomi, ki jih ne smemo prezreti

Shizofrenija ima pestro paleto bolezenskih simptomov. Eden prvih znakov se kaže skozi govor, ki postane osiromašen, slabše povezan, včasih kar nerazumljiv ali pa bolnik sploh ne govori. Vsekakor pa so najznačilnejši halucinacije, glasne misli, vsiljevanje ter odtegovanje misli in občutki vplivanja ali nadzorovanja, blodnje, pomanjkanje volje, spremembe v čustvovanju. Najpogosteje je pacient prepričan, da ga opazujejo, zasledujejo, da ga snemajo, o njem govorijo po medijih, da je vse, kar se dogaja okoli njega, nekako povezano z njim. Običajno vse to v slabem smislu, se pravi, da se mu posmehujejo, da mu želijo kaj slabega storiti, da mu nastavljajo stvari, zastrupljajo hrano.

Včasih pa so blodnje tudi veličavske, da imajo posebna velika poslanstva, da so povezani in dobivajo energije ter moči. Vsa ta doživljanja in prepričanja spremenijo vedenje pacientov. Pogosto se zaprejo vase, ne zaupajo, postanejo zelo previdni v stikih z ljudmi, previdni pri hrani, ki jo lahko tudi močno spremenijo. Nimajo volje za nujne stvari v običajnem življenju, kot je skrb za higieno, težko zmorejo službo ali šolo. Posamezniki imajo lahko razne psevdofilozofske ideje ali telesne težave, bolečine, brez jasnega vzroka. Ob vsem tem velja izpostaviti dejstvo, da je shizofrenija v posameznih elementih lahko različna med posamezniki in pri posamezniku v teku let. Bolezen je lahko fazična, torej s ponovitvami psihoze in zazdravitvami.

Zdravljenje je lahko zelo uspešno!

K sreči se medicina zelo razvija, tako da se je v drugi polovici 20. stoletja začela uporaba medikamentozne terapije, ki je zelo spremenila življenje pacientov. Zdravila proti psihozi oziroma antipsihotiki simptome bolezni lahko v celoti ali vsaj deloma odpravijo, tako da je posameznik spet sposoben opravljati vse ali vsaj nekatere od dejavnosti, ki jih je opravljal prej.

Zdravila seveda bolezni ne pozdravijo za vedno, ampak zmanjšajo simptome oziroma jih lahko povsem umaknejo. Ob tem načinu zdravljenja so za dobro rehabilitacijo bolnika s shizofrenijo potrebne še dodatne psihosocialne in psihoterapevtske intervence, metode in edukacija. Oba dela zdravljenja pa morata biti prilagojena posamezniku. »Pri obvladovanju shizofrenije je pomembno to, kot pri večini drugih bolezni: čim prej začeti zdravljenje in ga nadaljevati dovolj dolgo ter brez prekinitev. Poslabšanje bolezni ob opustitvi zdravil namreč praviloma slabša dolgoročno prognozo bolezni,« izpostavlja prim. Andrej Žmitek, dr. med.

Destigmatizirajmo duševne motnje!

Največkrat nevednost, pomanjkanje poznavanja širše slike, za seboj potegne strah pred ljudmi z duševnimi motnjami in posledično v vedenju distanco do njih. Prav zaradi tega bolniki in tisti, ki jih obkrožajo, želijo prekriti dejansko stanje in tako se gibljemo v nekem začaranem krogu. Prav je, da vemo, da so ljudje z duševnimi težavami med nami, gre za stanje, ki se zdravi, kot se zdravi marsikatera druga bolezen. Stigmatiziramo s tem, ko smo odklonilni in tudi ko smo pokroviteljski, pretirano skrbni in ne zaupamo odgovornosti.

Morda se jutri lahko kaj takšnega pripeti nam, našim ljubljenim osebam, zato je prav, da se o teh stvareh pogovarjamo, beremo, da vemo, saj bodo le tako duševne motnje postale obvladljive. »Pogostost shizofrenije je približno odstotek, torej ima eden od stotih prebivalcev shizofrenijo. Odstotek se v posameznih manjših območjih lahko spreminja, globalno gledano pa ostaja stabilen. Sam redno zdravim bolnike s shizofrenijo tako ambulantno kot hospitalno, težko pa bi rekel, ali jih je veliko ali malo«, še dodaja Žmitek.