Že od nekdaj so se zavedali zdravilne moči dotika. Refleksoterapija, ki temelji na dotiku, je ena najbolj razširjenih zdravilskih metod in dosega presenetljive uspehe pri odpravljanju bolečin, stresa, pripomore k hitrejšemu okrevanju po operaciji, pomaga pri alergijah, motnjah v delovanju ščitnice, revmi, nespečnosti, zaprtju … Običajno se izvaja na stopalih, dlaneh, pa tudi na ušesih, obrazu in lobanji, pri čemer terapevt s pritiskanjem na refleksne cone in živčne točke pomaga ustvariti ravnovesje v organizmu in spodbuja njegove samozdravilne sposobnosti. O tej komplementarni metodi smo se pogovarjali z refleksoterapevtko in predavateljico Nado Tomazin Dokl, predsednico sekcije refleksoterapevtov pri Gospodarski zbornici Slovenije, ter refleksoterapevtom Jernejem Kovačem.

Avtorica: Tanja Pihlar

Kaj je refleksoterapija?

Refleksoterapija je posebna oblika masaže, pri kateri se z obdelavo refleksnih con in živčnih točk na mikrosistemu sprožajo odzivi pripadajočih delov telesa, organov ali organskih sistemov z namenom ponovne vzpostavitve ravnovesja in telesu lastnih samozdravilnih procesov.

Razvila se je iz ljudskega zdravilstva, njene korenine segajo daleč nazaj v zgodovino (Mojca Tomazin in Jernej Kovač, Osnove refleksoterapije, skripta). Masažo stopal in dlani v zdravilne namene so že pred več tisočletji uporabljali na različnih koncih sveta, na Kitajskem, v Indiji, Egiptu in Južni Ameriki. Utemeljitelj moderne refleksoterapije je ameriški zdravnik William Fitzgerald. Prvi je oblikoval delitev človeškega telesa na deset vertikalnih con in pokazal, da s pritiskom na točko znotraj vertikalne cone lahko vplivamo na celotno cono in vse pripadajoče strukture v njej. Njegovo delo je nato izpopolnila in nadgradila njegova učenka, ameriška fizioterapevtka Eunice Ingham, ki je uvedla preslikavo na mikrosistem in dodatno razdelitev na horizontalne cone. Po njej sta v Evropi refleksoterapijo razvijali Doreen Bailey in Hanna Marquardt.

Refleksoterapevtu pri obdelavi spremembe na conah povedo, kje v pripadajočih delih telesa, organa ali organskega sistema je nekaj narobe. Pri tem ne gre le za mehanski pritisk (Nada Tomazin Dokl, Raziskave v refleksoterapiji in naša praksa), ampak se impulz prek kože prenaša po živčnem sistemu v hrbtenjačo in možgane, prihaja do bioenergetskih in biokemičnih sprememb. Povezavo med stimulacijo refleksnih con in dejavnostjo možganske skorje so leta 2008 dokazali japonski znanstveniki s pomočjo funkcionalne magnetne resonance.

Kot sta poudarila sogovornika, sodi refleksoterapija h komplementarnim (dopolnilnim) in ne k alternativnim (nadomestnim) zdravilskim praksam, čeprav pri nas zakonodaja ne razlikuje med obema izrazoma. To pomeni, da ne deluje v nasprotju z uradnim medicinskim zdravljenjem, ampak ga podpira in dopolnjuje. Še zlasti je razširjena v skandinavskih deželah, na Švedskem in Danskem, kjer je na drugem mestu med komplementarnimi in alternativnimi zdravilskimi praksami ter jo priznava Danski nacionalni urad za zdravje. Povedala sta tudi, da so refleksoterapevti pri nas edini izmed zdravilcev, katerih dejavnost je vključena v državni sistem standardiziranih poklicev z natančno opredeljenim katalogom znanj in sistemom certificiranja. Refleksoterapijo lahko pri nas opravljajo osebe, ki so pridobile certifikat Nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) refleksoterapevt. Povezani so v Društvu refleksoterapevtov Slovenije in Sekciji refleksoterapevtov pri Podjetniško-trgovski zbornici ‒ Gospodarska zbornica Slovenije, ki obstajata že dve desetletji.

Pri katerih težavah pomaga?

Refleksoterapija obravnava človeka celostno, kot bitje, ki biva na več ravneh, na telesni, duševni, duhovni in energijski ravni. Ne zdravi, ampak znova vzpostavlja porušeno ravnovesje v organizmu, je »notranji zdravnik telesa« in sproža notranje procese samozdravljenja, kot je pripomnila sogovornica.

Sprošča napetosti, odpravlja energijske blokade, pospešuje krvni obtok, spodbuja izločanje toksinov, izboljša stanje imunskega sistema, ugodno vpliva na duševno zdravje … ter tako spodbuja v organizmu njegov proces samozdravljenja. Učinkovitost metode so potrdile številne klinične raziskave, ki so jih izvedli v tujini (gl. omenjeni prispevek Nade Tomazin Dokl). Te so med drugim pokazale, da je izjemno učinkovita pri protibolečinski obravnavi, izboljša stanje bolnika v času priprav na operacijo in pripomore k hitrejšemu okrevanju po njej, lajša težave nosečnic, pomaga pri pripravi na porod, porodu in poporodnih težavah. Poleg tega zmanjša bolečino in bolezenske simptome pri bolnikih z rakom ter je dobra podpora terapiji zdravnika pri sistemskih in kroničnih bolezenskih stanjih.

Kot je povedala sogovornica, ki tudi sama izvaja refleksoterapijo, jo stranke najpogosteje obiščejo zaradi stresa, veliko je menedžerskega sindroma in alergij; prihajajo tudi rakave bolnice pred in po kemoterapiji. Uspešni so tudi pri zdravljenju inkontinence, pri katerem terapevt obdeluje tako cone za urogenitalni trakt in možganskega centra za mikcijo, uporabnika pa naučijo tudi pravilno izvajati Keglove vaje in mu svetujejo za pravilno uživanje tekočine.

Primerna je za vsakogar, ne glede na njegovo starost ‒ tudi za otroke in starostnike. Ne izvaja se v primerih akutnih infekcijskih, vnetnih ali vročinskih stanj, tromboze, pooperativnih stanj ali odprtih ran, kožnih ekcemov in edemov na mestu terapije, zgodnje in rizične nosečnosti ter nekaterih psihotičnih stanj. Vendar jo je v večini primerov mogoče prilagoditi stanju organizma in jo izvajati na zdravem delu telesa, na primer na dlaneh ali ušesih.

Kako poteka terapija?

Pri prvem obisku refleksoterapevt opravi z uporabnikom daljši pogovor o njegovih težavah, zdravstveni zgodovini, življenjskem slogu ter naredi prvi refleksoterapevtski pregled, po katerem mu predstavi svoje ugotovitve in terapevtski načrt s predvidenim številom terapij.

Uporabnika se na terapijo pripravi z nožno kopeljo, ki deluje sproščujoče, hkrati pa stopala razkuži, ogreje in zmehča. Med obravnavo, pri kateri refleksoterapevt uporablja različne tehnike (poleg palčnega hoda tudi kroženje, gnetenje, raztezanje ipd.), se lahko sprožijo različni odzivi: občutek toplote ali mrazenja, spremembe v vzorcu dihanja, občutek toka energije po telesu, potenje stopal ali dlani, kašelj, smeh, ječanje, globoki vzdihi, zaspanost, sprostitev mišic, žeja ipd. Po terapiji je priporočljivo uživati več tekočine in počivati. Zaradi vzpostavljanja ravnovesja v organizmu se lahko začasno pojavijo tudi nekateri neprijetni učinki, ki pa kmalu izginejo. Zaradi razstrupljanja se lahko poveča potenje, znoj ima neprijeten vonj, lahko se pospeši izločaje urina in blata, pojavijo se spremembe na koži, bolečine in utrujenost v mišicah in sklepih ipd. Za refleksoterapevta so pomembni tudi podatki o življenjskem slogu uporabnika, njegovih prehranjevalnih navadah, uživanju tekočine ipd., saj mu svetuje, kaj lahko naredi sam, da bo terapija učinkovitejša.

Kot je povedal Jernej Kovač, se »komplementarne zdravilske prakse izvajajo na dolgi rok in težav ni mogoče odpraviti z enkratnim obiskom. Koliko obiskov je potrebnih, se določa povsem individualno. Pri manjših funkcionalnih motnjah so potrebni trije do štirje obiski. Pri protibolečinski terapiji so spremembe lahko opazne že med samo terapijo, za uspešno osnovno obravnavo pa je potrebnih deset do dvanajst terapij. To je priporočljivo nadgraditi z vzdrževalno terapijo, na primer enkrat mesečno.«

Refleksoterapijo lahko izvajamo tudi sami in si s pritiskom na določene točke na dlaneh olajšamo nekatere tegobe. Napotke za samopomoč je mogoče dobiti v okviru akcij ozaveščanja splošne javnosti, ki jih pripravlja Društvo refleksoterapevtov Slovenije. Za stopala je tudi zelo zdravo, da čim več hodimo bosi po travi, kamnih ipd., saj to vzpostavlja stik z zemljo. To sicer ni refleksoterapija v smislu terapije, omogoča pa izkušnjo različnih občutij na stopalih, vajenih obutve. V tujini so v ta namen uredili poti iz različnih naravnih materialov – kamnov različnih oblik in velikosti.

Maj 2017