Avtorica: Joži Sinur
Simptomi astme niso specifični, kar pomeni, da se astmi podobni simptomi lahko pojavljajo tudi pri drugih boleznih. Eden od simptomov astme je na primer kašelj, zelo pogosto se namreč bolniki na našo kliniko obrnejo z vprašanjem kroničnega kašlja. Za astmo je značilna tudi težka sapa, ki jo sprva mogoče bolniki opažajo ob telesnem naporu, kasneje tudi ob manjših naporih ali celo v mirovanju. Simptomi se pojavljajo intermitentno, to pomeni, da ni nujno, da so ves čas enaki, se pa lahko poslabšajo na primer ob izpostavitvi alergenom bodisi doma bodisi na delovnem mestu. Astma se zelo pogosto poslabša tudi v času viroz in prehladov oz. okužb dihal.
V klinični praksi opažamo, da se astme pogosto ne prepozna, do česar običajno vodi več napak v celostni obravnavi bolnika. Prva stvar je, da bolnik slabo zaznava svoje težave ali jih celo zaznava, a nanje ni dovolj prozoren in zato ne poišče zdravniške pomoči. Na drugi strani pa lahko njegovi simptomi ostanejo neprepoznani kot astma, predvsem če že ima drugo bolezen, na primer refleksno bolezen želodca, je kadilec in podobno, tako da se njegove simptome zlahka zamenja za drugo stanje. Če se na neprepoznano astmo nacepi še kakšna okužba, lahko pride do zelo hudih dihalnih stisk. Nezdravljena astma pa dolgoročno vodi v preoblikovanje dihalnih poti, v neodpravljivo okvaro pljučne funkcije, skratka v kronične spremembe. Res pa je, da imajo nekateri bolniki izrazito neugoden potek astme, kjer se kljub zdravljenju pljučna funkcija slabša, pri drugih bolnikih pa tega ne opažamo.
Pomembna je rednost. Temeljno zdravljenje je inhalacijski glukokortikoid, ki ga bolnik prejema redno. Olajševalce, to so bronhodilatatorji, pa bolnik prejema po potrebi. Bolniku damo tudi navodilo, da v primeru, ko se potreba po kratko delujočih bronhodilatatorjih poveča, na primer ob okužbi ali pri izpostavitvi alergenom, to pomeni znak neurejene astme, mora vklopiti principe samozdravljenja. Prav bi namreč bilo, da so o samozdravljenju poučeni vsi bolniki, torej da že sami povečajo bazični odmerek inhalacijskega glukokortikoida in si na ta način pomagajo. Druga stvar pa je, da si bolnik sam meri PEF in spremlja variabilnost te meritve ‒ če je visoka, je to znak, da se astma slabša in da je treba spremeniti princip njenega zdravljenja. Merilec pretoka zraka ali PEF-merilec ima namreč bolnik doma, z merjenjem pa sklepa o stabilnosti bolezni.
Bolniki morajo biti s svojo boleznijo seznanjeni, čeprav v klinični praksi ni vedno tako. Verjetno je ob postavitvi diagnoze premalo časa namenjenega seznanitvi o tem, kaj bolezen pomeni in kako se zdravi. Posledica nepoznavanja je, da ima bolnik več vdihovalnikov, za katere ne ve, zakaj bi jih uporabljal. Samo če bolnik točno ve, kaj mora na primer v času poslabšanja astme storiti, si bo znal sam pomagati. Mnogo bolnikov to pozna zelo dobro in eno od orodij samozdravljenja je omenjeni PEF-meter. Vsak bolnik z astmo mora namreč vedeti, kolikšen je njegov najboljši PEF in v času poslabšanja tudi ve, kje je – ali gre za blago ali za zmerno oz. hudo poslabšanje astme.
Na poslabšanje astme najpogosteje vpliva opustitev terapije, kar se dogaja pri več kot 30 odstotkih bolnikov, ne le pri nas, temveč tudi drugod. Značilno se namreč astma po nekaj tednih uvedbe terapije uredi in če potem bolnik nima več simptomov, terapijo opusti. Če na primer terapijo opusti v času viroze, lahko sledi poslabšanje. Druga težave je, ko bolnik napačno uporablja vdihovalnike, zato je treba vsakega bolnika na začetku naučiti rokovanja z vdihovalniki, saj je to edini način, da pravilno vzamejo zdravilo. Skratka, bolnik mora vedeti, kako jemati zdravilo in zakaj. V času poslabšanja astme bolnik poveča osnovno terapijo z inhalacijskimi glukokortikoidi in pogosteje vdihuje bronhodilatatorje. Imamo pa tudi bolnike, ki v času poslabšanja bolezni potrebujejo sistemski glukokortikoid, ki ga morajo imeti doma, hkrati morajo biti tudi zelo dobro poučeni, kaj je treba narediti.
Pri nas je prevalenca astme po oceni raziskave prof. Šuškoviča kar visoka, in sicer 16-odstotna.
Za astmo pogosto obolevajo otroci. Pri nekaterih v adolescenci bolezen sicer klinično premine, a se v kasnejši dobi spet pojavi, ko jih obravnavamo pulmologi za odrasle.
Podatkov o pojavnosti astme po posameznih območjih nimamo. Večkrat pa opažamo, da na primer onesnažen zrak moti stabilnost astme, saj imajo bolniki z astmo v času kurilne sezone bistveno več težav kot v sicer za to ugodnejših vremenskih pogojih. Pa vendar to ne velja za vse in podatkov ni mogoče posplošiti – nekaterim bolnikom bolj ustreza na morju, drugim v gorah … Bolniki so namreč zelo različni, zato tudi enotnega navodila, ki bi veljal za vse, ni.
V praksi opažamo, da bolniki, ki imajo že od prej postavljeno diagnozo astme, menijo, da je povsem normalno, da imajo dnevne težave s to boleznijo. Gre za zastarelo mišljenje. Naš cilj je namreč, da je bolezen urejena do te mere, da je kakovost bolnikovega življenja čim manj motena. Nezaželeno je torej kašljanje, težka sapa ob naporu, pa tudi spreminjanje sicer želenih športnih navad zaradi uklanjanja tej diagnozi oz. bolezni.
Le nekaj manj kot deset odstotkov astmatikov je takih, pri katerih kljub maksimalnemu zdravljenju še vedno ostanejo simptomi, ki so moteči do te mere, da ne morejo obiskovati šole oz. službe, ne morejo se ukvarjati s športom, imajo neoptimalno pljučno funkcijo in posegajo po sistemskih glukokortikoidih. A danes smo v dobi bioloških zdravil, ki jih imamo na voljo za te bolnike, zato lahko pri njih presodimo, ali katero od trenutno dostopnih bioloških zdravil ustreza njihovemu podtipu astme.
Maj 2017