Vsi smo kdaj napeti ali nas je strah, prav tako imamo tremo ali smo zaskrbljeni, to pa seveda še ne pomeni, da imamo anksiozne motnje, ki bi jih bilo treba rešiti s pomočjo strokovnjaka. Enega od njih smo povprašali o podrobnostih. Kdaj lahko govorimo o tovrstnih motnjah, so popolnoma ozdravljive in ali narašča njihova pojavnost, nam je med drugim pojasnil prof. dr. Rok Tavčar, dr. med., psihiater.

Avtorica: Katja Štucin

Anksioznost oz. po slovensko tesnobnost

Gre za občutek, ki je podoben strahu. Ta je vedno vezan na konkretno situacijo, ki človeka ogroža. Človek prepoznava povezavo med ogrožajočo situacijo in svojim odzivom. Anksiozen človek svoje tesnobe ne more vezati na konkreten dogodek, ker gre za odraz njegovega intrapsihičnega dogajanja, zato je zato ta oblika tesnobe bistveno bolj nevzdržna in neznosna za ljudi s temi simptomi.

Težko bi trdili, da gre za ‘dve plati istega kovanca’. Danes vemo, da se depresivna motnja pogosto prične z anksioznostjo, ki se kar najpogosteje kaže kot občutek tiščanja za prsnico ali okoli srca, kar povzroča ljudem strah, da se pri njih razvija srčni infarkt.

Anksiozni ljudje pogosto opisujejo tiščanje v predelu grla in požiralnika (cmok v grlu), naraščajoč občutek strahu in skrb, da ne bodo več obvladali svojega ravnanja, nespečnost in pogosto še cela vrsta nespecifičnih telesnih simptomov, ki nimajo organskega ozadja. Pri takšni klinični sliki moramo vedno biti pozorni na to, ali se za temi simptomi skrivajo tudi znaki depresivnosti. Psihiatri že nekaj časa vemo, da vsaka nezdravljena anksioznost v določenem času pripelje do razvoja depresivne motnje, lahko tudi v hudi obliki.

Preberite tudi prispevek: Depresija in anksioznost – ABCzdravja.si

Izraz anksiozne motnje namenoma uporabljam v množini, saj jih je pravzaprav več, kajne? Katere so najpogostejše?

Da, anksioznih motenj je več, ločimo jih lahko po različnih kriterijih, denimo ali so stalno približno enako izražene (primer je generalizirana anksiozna motnja), ali se pojavljajo v napadih (panična motnja), ali so vezane na neki določen dogodek (socialna anksiozna motnja, včasih imenovana socialna fobija), ali predmet (razne fobije, npr. pred višino, umazanijo, kačami …).

Obstaja tudi mešana anksiozna in depresivna motnja, kjer se približno enako pojavljajo tako simptomi depresije kot anksioznosti. Da je zadeva še bolj zapletena, pa se lahko anksioznost kot samostojen simptom pridruži tudi prej obstoječi depresiji (in obratno), vendar je v teh primerih ena vrsta simptomov prevladujoča. Navadno se anksiozne motnje začnejo že v zgodnji odraslosti, neredko pa celo pri starejših otrocih ali v obdobju odraščanja.

Na splošno so anksiozne motnje precej pogoste, saj ocenjujejo, da naj bi se pojavljale pri najmanj petih odstotkih ljudi, generalizirana anksiozna motnja pa denimo pri 6,4 odstotkih.

V uvodu omenjeni znaki še ne pomenijo, da je z nami sploh kaj narobe. V kakšnih primerih nas lahko zaskrbi? Kakšni so znaki anksioznosti?

Osnova anksioznih motenj je povečana tesnobnost, ki je tako hudo izražena, da že pomembno ovira vsakodnevno funkcioniranje. Malo anksioznosti, ki se pojavlja občasno, torej ni nujno škodljivo, morda nas celo motivira, da kaj spremenimo v svojem življenju.

Tak primer bi bil strah pred izpitom, ko na predvečer izpita še nismo uspeli predelati vse snovi, pa nas skrbi, da bomo točno tisto vprašani in se potrudimo ter preberemo še manjkajoče poglavje. Nato naslednje jutro dobimo točno tisto vprašanje. V tem primeru je bila tesnobnost torej zaščitna in nas je izvlekla iz zagate.

Problem pa nastane, če se anksioznost brez jasnega vzroka toliko poveča, da nas ovira pri vsakdanjih opravilih, npr. da smo že tedne pred izpitom toliko napeti, »živčni«, da sploh ne moremo nobene snovi naštudirati in izpita seveda ne naredimo. V tem primeru pa tesnobnost seveda ni bila zaščitna, ampak nam je neposredno škodovala. Podobno velja tudi v primerih, ko si nekdo sploh ne upa zapustiti doma, ker bi se mu lahko kaj zgodilo in ne bi imel na voljo pomoči (agorafobija).

Anksiozna motnja ne vpliva samo na posameznika, ampak tudi na njegovo okolico, ljudi, ki ga obkrožajo. Kako naj se ti karseda najbolje odzovejo na to?

Najprej, kako se lahko povsem napačno odzovejo. Človeku z anksiozno motnjo ne bo nič pomagalo, če mu bodo bližnji ali celo zdravniki govorili, da mu nič ni, da so to samo živci, da preiskave niso nič pokazale … Človek si svojih težav ne izmišljuje, ampak dejansko ima težave, tako da ga ne moremo kar prepričevati, da težav pravzaprav sploh nima. Pomembno pa jih je čim prej prepoznati in poiskati pomoč ter ustrezno zdravljenje. Tu imajo veliko vlogo tudi bližnji.

Osebe z anksioznimi motnjami sicer navadno že same poiščejo pomoč, vendar ne nujno takoj, tako da lahko brez potrebe dlje časa trpijo in se njihove težave samo večajo, dokler niso tako hude, da se le odločijo poiskati pomoč. V tem času pa se lahko že precej socialno onemogočijo, popustijo v šoli, imajo težave v službi in podobno. Ustrezen odziv bližnjih je torej v smislu spodbujanja k iskanju pomoči že zgodaj v poteku motnje. Vedno lahko rečejo bližnjemu, da opažajo, ali da se jim zdi, da ima težave in če mu lahko kako pomagajo.

Kako poteka samo zdravljenje anksioznih motenj?

Zdravljenje temelji na več pristopih. Najprej je seveda treba postaviti pravo diagnozo, izključiti nekatere druge vzroke povečane tesnobnosti (bolezni ščitnice, nadledvičnice in druge telesne bolezni). Prav tako je treba pomisliti na morebitne učinke nekaterih zdravil ter poživil, vključno s pretiranim uživanjem kave ali pravega čaja, da o energetskih pijačah sploh ne govorimo. Omenjene snovi lahko poslabšajo anksiozno motnjo, zato se jih je pametno izogibati med zdravljenjem. Samo zdravljenje temelji na kombinaciji psihoterapije in zdravljenja z zdravili.

V psihoterapiji se uporabljajo zlasti metode kognitivno-vedenjske terapije, ki je usmerjena v odpravo simptomov, pa tudi dinamske psihoterapije, usmerjene v razumevanje vzrokov, ki so pripeljali do izbruha anksiozne motnje. Med zdravili se večinoma uporabljajo antidepresivi, za krajši čas, največ nekaj tednov, lahko tudi v kombinaciji z anksiolitiki (benzodiazepini).

Poudariti velja, da antidepresivi ne povzročajo odvisnosti, ki pa se lahko pojavi ob daljšem jemanju anksiolitikov. Zato ima zdravljenje z antidepresivi prednost pred dolgotrajnim jemanjem anksiolitikov, ki sčasoma tudi izgubijo svoj učinek zaradi nastanka tolerance.

Koliko časa pa traja zdravljenje v povprečju? So anksiozne motnje sploh popolnoma ozdravljive?

Trajanje zdravljenja je odvisno od vrste motnje, večinoma pa gre za razmeroma dolgotrajna zdravljenja, navadno več tednov ali mesecev. Zdravljenje je seveda potrebno toliko časa, dokler ima človek težave, nato pa še določen čas, da se prepreči možnost ponovitve, kar včasih lahko traja tudi več mesecev ali let. Uspehi zdravljenja so na splošno dobri, veliko pa je odvisno od vrste in trajanja motnje, sodelovanja pri zdravljenju ter tudi življenjskih okoliščin.

Včasih je potek tudi bolj neugoden, zlasti ob dolgem trajanju nezdravljene motnje ali če se je že razvila odvisnost od anksiolitikov, kar je potrebno zdraviti hkrati z osnovno motnjo.

Kako je s pojavnostjo omenjenih motenj glede na starost ter spol in ali se število bolnikov ob tem hitrem tempu življenja in z večanjem negativnega stresa, o katerem govorimo vse več, povečuje?

Predvsem lahko govorimo o boljši prepoznavnosti. Ljudje gredo prej k zdravniku zaradi tovrstnih težav, ni pa moč z zanesljivostjo reči, da se pojavnost anksioznih motenj dejansko povečuje. Stres morda lahko nekoliko pripomore k začetku oziroma sprožitvi nekaterih anksioznih motenj, najbrž pa ni njihov neposredni vzrok.

Kot večina drugih motenj in bolezni so tudi anksiozne motnje v veliki meri genetsko pogojene, kar pomeni, da pri človeku obstaja določena prirojena nagnjenost k razvoju take simptomatike. Vendar so verjetno potrebni še določeni zunanji dejavniki, npr. neprijetni ali stresni dogodki, da se omenjena nagnjenost res tudi dejansko izrazi v anksiozni motnji, saj ne zbolijo vsi ljudje, ki tako nagnjenost imajo, pa tudi ne vsi, ki so bili izpostavljeni nekemu neprijetnemu dogodku.

Glede stresa samo še dodatno pojasnilo. Obstajajo tudi duševne motnje, ki so neposredno povezane z odzivom na stres, npr. akutna stresna reakcija, a so ločene od anksioznih motenj, čeprav seveda vključujejo tudi posamezne simptome anksioznosti.

Preberite tudi prispevek: Sto nalog stresnega hormona – ABCzdravja.si

ABC

A Gre za občutek, ki je podoben strahu.

B Anksiozni ljudje pogosto opisujejo tiščanje v predelu grla in požiralnika (cmok v grlu)

C Vsaka nezdravljena anksioznost v določenem času pripelje do razvoja depresivne motnje