Avtorica: Katja Štucin
Da, tveganje se poveča z umeščanjem na vodovarstvenih območjih zlasti tiste nove proizvodne (industrijske cone) in prometne dejavnosti (letališča, avtoceste), ki proizvajajo, skladiščijo, uporabljajo in prevažajo nevarne snovi. Tveganje na vodovarstvenih območjih predstavlja npr. tudi intenzivno kmetijstvo.
Pravilnik o pitni vodi je prenesena direktiva EU za pitno vodo. V njem je določen kriterij o pogostosti vzorčenja, terenskih meritvah ob odvzemu vzorca in laboratorijskih preskušanjih vzorcev pitne vode. Pogostost se nanaša na velikost oskrbovalnega območja (vodovoda) glede na število prebivalcev, ki jih oskrbuje s pitno vodo. Redna preskušanja so pogostejša in zajemajo mikrobiološke in indikatorske parametre, medtem ko se kemijska preskušanja izvajajo redkeje, večinoma en- do dvakrat letno in obsegajo tudi kemijske parametre. Vzorčenje je določeno s programom monitoringa, ki ga zagotavlja država – spremljanje kakovosti pitne vode – na pipi uporabnika. V okviru notranjega nadzora pa zaradi priprave vode opravlja vzorčenje tudi upravljavec vodovoda, kjer koli na sistemu za oskrbo s pitno vodo, od zajema do pipe.
V določenih primerih je prekuhavanje pitne vode nujen, praviloma kratkoročen ukrep, s katerim izboljšamo mikrobiološko kakovost pitne vode. Tak ukrep se razglasi, če se ugotovi fekalno onesnažena pitna voda na pipi, po nalivih, če je vir vode pod vplivom površine, preventivno ob popravilih napeljave, idr. S pravilnim prekuhavanjem uničimo ali inaktiviramo mikroorganizme v pitni vodi. Ti so namreč povzročitelji nalezljivih bolezni, ki se prenašajo z vodo. Prekuhavati je treba vodo za pitje, kuhanje, pripravo hrane, toplih in hladnih pijač ter ledenih kock, vodo za pranje sadja ter zelenjave, vodo za pripravo otroške hrane in vodo za umivanje zob. Otroško hrano in hrano za imunsko oslabele bolnike vedno pripravljamo samo s prekuhano vodo. Če je glede na stopnjo onesnaženja pitne vode treba upoštevati še dodatne omejitve (npr. za umivanje), mora upravljavec uporabnike o tem še posebej obvestiti. S prekuhano vodo operemo sadje, solato in vso ostalo zelenjavo, če jih pred uživanjem ne bomo toplotno obdelali.
V Sloveniji je pitna voda praviloma dobre kakovosti. To velja za sisteme za oskrbo s pitno vodo oziroma oskrbovalna območja – vodovode, ki imajo določenega upravljavca, ki zagotavlja ustrezno pripravo vode, kadar je ta potrebna. Kakovost je zagotovljena zlasti pri večjih vodovodih. Pri izbiri vode za oskrbo s pitno vodo ima prednost voda (vodni vir), za katero priprava ni potrebna. Mali vodovodi, zlasti tisti, ki oskrbujejo 50 do 500 prebivalcev, so bili vključeni v monitoring pitne vode glede na število ljudi, ki jih oskrbujejo (50 in več ljudi), ne glede na predhodna raziskovalna dela oziroma ugotavljanja kakovosti vodnega vira. Zaradi tega nekateri niso imeli določenih upravljavcev, podatkov o mikrobiološki kot tudi ne o kemijski kakovosti vodnega vira ter so bili brez morebitno potrebne ustrezne priprave vode. Nekateri mali vodovodi še vedno nimajo ustrezne priprave vode, tudi podatki o njihovi kakovosti so ponekod pomanjkljivi. Tudi kraški viri pitne vode so v večjem deležu mikrobiološko onesnaženi, zlasti s fekalijami, ter nekateri nimajo ustrezne priprave vode. Vsak vir pitne vode mora biti tudi zaščiten pred vplivi iz okolja z vodovarstvenimi območji, kar ni povsod urejeno, predvsem pri malih vodovodih.
Kakovosti pitne vode se bistveno ne razlikuje po regijah, ampak predvsem po velikosti vodovoda, ustrezni pripravi vode, upoštevanju režima na vodovarstvenih območjih, pomembna je kakovost vira vode, idr. S pesticidi in nitrati so obremenjeni vodni viri na območju intenzivnega kmetijstva (npr. severovzhodna Slovenija). Glede na dostopnost do pitne vode (vključitev v republiški monitoring, ustrezna priprava vode, nadzor) je po statističnih regijah znan delež prebivalcev »brez nadzora«. To so prebivalci, ki niso vključeni v monitoring pitne vode, ker se oskrbujejo iz vodovodov, ki oskrbujejo manj kot 50 ljudi, zato zanje podatkov o kakovosti pitne vode ni na voljo. Največji delež prebivalcev »brez nadzora« je v koroški in savinjski statistični regiji.
V splošnem imajo nekatere države majhno število zelo dobro urejenih vodovodov, nekatere pa imajo podobne težave z malimi vodovodi kot Slovenija.
Letne količine vode v Sloveniji so v primerjavi s svetovnim povprečjem nadpovprečne. Za ozemlje Slovenije po besedah dr. Petra Frantarja z Agencije Republike Slovenije za okolje veljajo podatki glede padavin: 1600 mm, izhlapevanja: 720 mm, odtoka: 860 mm. Za svet pa padavine: 750 mm, izhlapevanje: 480 mm, odtok: 270 mm. »Že zgornja primerjava pokaže na nadpovprečne količine vode. Po oceni indeksa izkoriščanja vode porabimo zgolj okoli tri odstotke količine bruto iztoka vode iz države (ne neto), pojasnjuje dr. Frantar. Glavni vir pitne vode v Sloveniji so sicer podzemne vode. Tudi količine obnavljanja podzemne vode so velike. Samo podzemno vodo pa dodatno napajajo še površinski vodotoki. Gledano dolgoletna povprečja, so količine vode nedvomno velike. Zaradi velike hidrogeografske pestrosti Slovenije pa so te količine neenakomerno geografsko in sezonsko razporejene. Do manjših razpoložljivih količin vode (tudi pitne) tako prihaja zlasti v poletnem času na območjih Slovenije, kjer je večji vpliv mediteranskega ali panonskega podnebja (suha poletja). To je predvsem območje jugozahoda, jugovzhoda in severovzhoda države. V času suš in povečane porabe večji vodovodni sistemi praviloma dobavljajo vodo iz vodno bogatejših območij, iz povezanih vodovodov, lokalni vodovodi pa v času suše lahko ostanejo tudi brez vode. Tako je zanimiv podatek, da je bila skupna obnovljiva količina podzemne vode v plitvih vodonosnikih Slovenije v hidrološkem letu 2016 pod povprečjem primerjalnega hidrološkega vodno bilančnega obdobja od leta 1981 do leta 2010. Viri podzemne vode kažejo veliko prostorsko in časovno spremenljivost. V zadnjem času je izražena tendenca vse pogostejših in bolj izrazitih skrajnosti. Ker bi bile v prihodnosti možne krize v oskrbi z vodo, strokovnjaki več energije vlagajo v izboljšanje ocenjevanja količinskega stanja podzemnih voda ter napovedovanja in opozarjanja pred izjemnimi hidrološkimi pojavi (hidrološkimi sušami v vodonosnikih). Ob tem identificirajo območja podzemnih voda s pogostimi pojavi ali trendi hidroloških suš in skrbijo za izboljšanje upravljanja podzemnih voda na področju preskrbe prebivalstva s pitno vodo in ohranjanja ekosistemov, ki so povezani s podzemno vodo. »Na splošno torej lahko rečemo, da so, gledano obdobno, količine vode v Sloveniji za potrebe pitne vode zadostne in nadpovprečne, predvsem lokalno pa zaradi sezonskih nihanj in razlik v geografski razporeditvi lahko v sušnih sezonah in ob povečani porabi prihaja do pomanjkanja pitne vode, še zaključuje dr. Peter Frantar.
Julij-avgust 2017