Čeprav se z boleznijo sooča veliko število ljudi ‒ verjetnost, da ste jo že preboleli, je namreč velika ‒, pa o infekcijski mononukleozi običajno vemo le malo. Nekateri jo bolje spoznajo že v otroških letih, spet druge doleti v mladosti ali kasnejši odrasli dobi. Bolezen poljubljanja je naziv, po katerem je bolje znana tudi širši javnosti, saj se virusno obolenje največkrat prenaša s slino.

Avtorica: Nika Arsovski

Od malih nog pa vse do pozne starosti

Bolezen, ki jo je javnost prvič bolje spoznala že leta 1899 po zaslugi nemškega zdravnika Emila Pfeifferja, je pogosta stalnica zdravstvenih ustanov, saj se z njo sooča velika večina svetovnega prebivalstva. Na bolezen vplivajo tudi socialne in ekonomske razmere. V državah v razvoju naj bi se z boleznijo okužil skoraj vsak otrok do šestega leta starosti, medtem ko se v razvitem svetu okuži zgolj polovica. Akutno virusno bolezen v večini povzroča virus Epstein-Barr, ki ga sicer uvrščamo v družino herpes virusov, v desetini primerov pa tudi citomegalovirus. Slednji je običajno značilnejši za starejše bolnike in dosti dolgotrajnejši ter nepredvidljiv.  »Okužba z virusom EBV se med ljudmi najpogosteje prenaša z ustnimi izločki, kot je slina. Do okužbe tako pogosto pride že pri majhnih otrocih, ki se lahko okužijo neposredno od staršev ali drugih otrok, medtem ko drugi val okužb nastopi v pozni adolescenci. Za to je kriv prenos s poljubljanjem, po katerem se bolezen tudi imenuje. Z znaki infekcijske mononukleoze zbolimo ob t. i. primarni okužbi z virusom EBV – torej ob prvem stiku z virusom, ki po preboleli bolezni enako kot ostali virusi iz skupine herpes ostane v našem telesu in se občasno izloča v ustne izločke. V odraslem obdobju je tako 90 odstotkov oseb prekuženih z EBV – ti ob ponovnem stiku z virusom seveda ne zbolijo, so pa občasni izločevalci virusa v slini. Preprečevanje okužbe pri večini otrok glede na to nima pravega smisla,« pojasnjuje asist. dr. Tereza Rojko, dr. med., specialistka infektologije z Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.

Utrujenost, vročina, bolečine v mišicah …

Virus EBV pride s slino v žrelni predel še neokužene osebe in se začne razmnoževati v epitelnih celicah. Te propadejo, zaradi česar se virusni delci sprostijo v okolico in s tem okužijo še bližnje bezgavke, žleze slinavke in počasi preidejo tudi v kri. Tako virus doseže tudi jetra in vranico, kar posledično okuži tudi limfocite B. Virus se lahko prenaša tudi s krvjo pri transfuziji, čeprav so tovrstni primeri izjemno redki. Na udaru so prav vse starostne skupine, najpogosteje sicer otroci in mladina do dvajsetega leta, kljub temu pa ne gre zanemariti niti okužbe v kasnejših starostnih obdobjih. Pri majhnih otrocih okužba pogosto poteka brez simptomov ali z blagim vnetjem žrela, medtem ko v najstniškem obdobju po navadi opazimo značilno klinično sliko s povišano telesno temperaturo in bolečinami v žrelu, kjer ob pregledu najdemo povečani nebnici z oblogami in povečane obodne bezgavke. Pri starejših bolnikih so simptomi in znaki lahko bolj neznačilni in se okužba kaže kot dolgotrajna vročina, utrujenost, bolečine v mišicah, ob pregledu pa lahko najdemo vnetje žrela, povečane bezgavke in vranico. V večini primerov bolezen traja dva do tri tedne, vnetje grla izzveni v približno desetih dneh, medtem ko utrujenost in motnje koncentracije lahko pri nekaterih bolnikih vztrajajo tudi več mesecev. »Poleg klinične slike so pri postavitvi diagnoze v pomoč tudi laboratorijski izvidi krvi. Po navadi bolezen spremljajo značilne spremembe v diferencialni krvni sliki. Opazimo prisotnost reaktivnih limfocitov, limfomonocitoze, pri več kot 90 odstotkih bolnikov pa so nenormalni tudi testi za oceno delovanja jeter,« pojasnjuje sogovornica. Tako kot preostala virusna obolenja tudi zdravljenje infekcijske mononukleoze poteka simptomatsko, v večini primerov pa bolezen mine brez zapletov ali posledic. »Zapleti so redki. Ob prebolevanju infekcijske mononukleoze lahko pride do dodatne bakterijske okužbe dihal, vranica je v sklopu bolezni pogosto povečana, izredno redko pa pride do razpoka vranice. Redki so zapleti na osrednjem živčevju, fulminantno vnetje jeter, vnetje srčne mišice in osrčnika, avtoimunska hemolitična anemija … Spremembe na pljučih v sklopu okužbe z EBV so izredno redko opisane,« pove sogovornica.

Bolezen se ne ponovi

V primeru značilne klinične slike bolezen poteka s prizadetostjo nebnic, ki sta povečani, z oblogami in vnetjem žrela. Redko sta nebnici izrazito povečani, lahko se pojavi tudi oteklina žrela, uvule in epiglotisa. Takrat zaradi možnosti zapore dihalnih poti zdravniki predpišejo kratkotrajno zdravljenje z glukokortikoidi, ki delujejo protivnetno. V večini primerov sicer strokovnjaki svetujejo predvsem mirovanje, uživanje lahke prehrane, zadostno mero tekočine in nižanje telesne temperature. Ob bolečinah v grlu pa tudi grgranje žajbljevega čaja. Virus v našem telesu ostane za vse življenje, in sicer se ohrani v epitelnih celicah žrela ter limfocitih B. Bolezen se ne ponavlja, le v redkih primerih, ko gre za hudo oslabelost imunskega sistema. »Bolezen se ne ponovi. Lahko pa zbolimo s sindromom infekcijske mononukleoze, ki ga povzročajo drugi virusi (npr. CMV, HHV6, HIV), podobno klinično sliko pa lahko povzroči tudi okužba s Toxoplasmo gondii. Drugače je pri zelo imunsko oslabelih bolnikih, predvsem po presaditvi različnih organov, ko lahko reaktivacija, še pogosteje pa primarna okužba z EBV, povzroči t. i. posttransplantacijsko limfoproliferativno okvaro,« pojasni zdravnica. Širjenje bolezni je skorajda nemogoče preprečiti, saj je interakcija med otroki v vrtcu vsakodnevna, s težavo pa bomo o tem podučili tudi zaljubljene najstnike. Sicer strokovnjaki priporočajo izogibanje stikov s slino oseb, ki so nedavno prebolele mononukleozo ter vzdrževanje visoke stopnje higiene, zlati v primeru otroških igrač. Veliko lahko sicer postorimo tudi s primerno odpornim imunskim sistemom in zdravim načinom življenja.

Na bolezen vplivajo tudi socialne in ekonomske razmere. V državah v razvoju naj bi se z boleznijo okužil skoraj vsak otrok do šestega leta starosti, medtem ko se v razvitem svetu okuži zgolj polovica. Bolezen je najpogostejša v mladostniških letih, ko jo spremljajo tudi značilni znaki infekcijske mononukleoze.

Pri majhnih otrocih okužba pogosto poteka brez simptomov ali z blagim vnetjem žrela, medtem ko v najstniškem obdobju po navadi opazimo značilno klinično sliko s povišano telesno temperaturo in bolečinami v žrelu, kjer ob pregledu najdemo povečani nebnici z oblogami in povečane obodne bezgavke. Pri starejših bolnikih so simptomi in znaki lahko bolj neznačilni in se okužba kaže kot dolgotrajna vročina, utrujenost, bolečine v mišicah, ob pregledu pa lahko najdemo vnetje žrela, povečane bezgavke in vranico.

Julij-avgust 2017