Ko se človek rodi, prvič globoko zajame zrak in vdihne. Pljuča se razširijo in napolnijo s kisikom. Od takrat naprej bolj ali manj samodejno dihamo. Pa je to dovolj za naše potrebe po kisiku? Način življenja bistveno vpliva na to, koliko kisika bodo dnevno prejemale naše celice. Se dovolj gibamo na svežem zraku, jemo dovolj svežega sadja in zelenjave, spijemo dovolj vode in ne nazadnje, sploh znamo pravilno dihati? Z upoštevanjem nekaj preprostih pravil za vsakdanje življenje lahko povečate nivo kisika v krvi in počutili se boste veliko bolje. Manj boste utrujeni, bolj zbrani, predvsem pa bolj zdravi in mladostni.

Avtorica: Vesna Vilčnik

Brez kisika ni življenja. Človek zdrži brez kisika le nekaj minut. Če kisika ni, to pomeni smrt za celice, ki sicer potrebujejo kisik za to, da pridejo do energije. Človeško telo je sestavljeno iz milijarde celic, različni tipi celic pa sestavljajo različna tkiva, od kosti, las, kože, oči, možganov, mišičevja … Vsaka posamezna celica se prehranjuje, diha, izloča, se giblje in odziva, raste in se razmnožuje. Vse telesne celice pa imajo skupni cilj: ustvarjati razmere, v katerih lahko nemoteno živijo in opravljajo svoje delo. Čeprav so vse dejavnosti, s katerimi se ohranja ravnovesje v telesu, po svoje pomembne, pa je ustrezna preskrbljenost organizma s kisikom gotovo najpomembnejša.

Pot kisika iz pljuč do celic

Kisik se nahaja v zraku, ki vsebuje nekaj manj kot 79 odstotkov dušika in 21 odstotkov kisika. V naše telo vstopa z dihanjem po dihalnih poteh do pljuč. Pljuča so pravzaprav največja površina človeškega telesa, ki se stika z zunanjim okoljem, saj merijo pri odraslem človeku okoli 100 kvadratnih metrov. Ko zrak ob vdihu steče v pljučno tkivo, v pljučne mešičke, prehaja skozi njihovo steno v kri, kjer se veže na krvno barvilo (hemoglobin) v rdeči krvnički. Ta vezava povzroči obarvanje krvi svetlo rdeče, zato lahko že na prvi pogled razlikujemo med svetlo arterijsko in temno vensko krvjo.

S pomočjo srca in ožilja potem kisik potuje po celem telesu do celic, ki jih oskrbi s potrebno energijo za življenje. Pri metabolizmu se iz celic izloča ogljikov dioksid. Ta po krvi prispe do alveolusov, kjer se izloča v zrak, ki ga izdihnemo. Izdihani zrak je toplejši in bolj vlažen. Ogljikov dioksid sam po sebi ni strupen za organizem, je pa bistvenega pomena uravnoteženo odstranjevanje ogljikovega dioksida iz telesa.

Na dihanje vpliva več dejavnikov

Osnovni ritem dihanja se spreminja glede na informacije, ki po živčnih poteh prihajajo od vsepovsod po telesu. Dihalni center tako sprejema informacije o krvnem tlaku, napetosti pljučnega tkiva, na dihanje vplivajo tudi nekateri naši čuti. Te informacije sprožajo refleksne odzive dihalnega centra in s tem refleksne odzive našega dihanja. Tako lahko na primer bolečina ali nenaden mrzli dražljaj povzročita trenutni zastoj dihanja; prav tako nenadne neprijetne ali strupene vonjave. Na ritem in globino našega dihanja seveda vpliva tudi položaj telesa, če torej hodimo, tečemo ali smo v mirovanju. Na naše dihanje vplivajo tudi hoteni in nehoteni miselni procesi.

Dihanje je načeloma refleks, ki pa je lahko do določene mere zavestno uravnavan. Človek lahko zavestno usmerja svoj dihalni vzorec z nadzorovanjem frekvence dihanja, nadzorovanjem globine vdiha, uravnava lahko čas trajanja vdiha in izdiha ter drugo. Obstaja mnogo metod oz. dihalnih tehnik, ki so še posebej priljubljene v vzhodnih filozofijah in praksah, ki pomagajo človeku, da se z usmerjenim dihanjem umiri in osredini.

Kako pravilno dihamo?

Prvi korak k učinkovitemu dihanju je, da ne dihamo iz pljuč, ampak iz trebuha. Kako to naredimo? Najbolje, da ležemo na posteljo ali sedemo na stol, pozornost in dih pa usmerimo v spodnji del trebuha. Abdominalno dihanje preverimo tako, da levo roko položimo na zgornji del prsnega koša, desno pa na trebuh. Pri pravilnem dihanju se bo dvigovala samo desna roka, ki je položena na trebuh, leva, ki je na prsnem košu, bo mirovala. Premikanje leve roke nakazuje, da še vedno ne dihate dovolj globoko. Dihati je treba skozi nos, normalno in brez vsiljevanja nekega določenega tempa. Pri pravilnem, globokem dihanju, mirujejo tudi ramena. Pravilno dihanje zniža raven stresa, zagotavlja energijo in vitalnost, poveča odpornost in zmanjša tveganost za infekcije in bolezni.

Bolezenska stanja

Vse bolezni pljučnega tkiva povzročajo spremembe v izmenjavi dihalnih plinov in s tem neposredno spreminjajo pH telesnih tekočin. pH se sicer spremeni šele, ko je bolezen tako huda, da notranji pufri ne morejo več uravnavati kislosti (pH). Številne bolezni okvarijo dihalne poti in pljuča v taki meri, da v kri ne more priti dovolj kisika. Posledica je pomanjkljiva zasičenost krvi s kisikom, kar vodi v slabo oskrbo telesa in celic, nato pa tudi v slabše oddajanje ogljikovega dioksida iz pljuč.

Posledica je, da je kisik v krvi znižan, ogljikov dioksid pa zvišan. Do teh sprememb lahko pride tudi pri bolnikih s popuščanjem srca: zastaja kri v pljučih, zaradi tega pa se v njih poveča tudi količina vode. Spremembe v pljučih povzročijo, da kisik teže vstopa v kri in če traja takšno stanje dlje, so celice prisiljene živeti v stalnem pomanjkanju kisika. Telo jim skuša pomagati tako, da zgosti kri in obremeni srce. Žal je to le kratkoročna rešitev, saj srce pod pritiskom sčasoma popusti.

Anksiozni zaradi pomanjkanja kisika?

Pomanjkanje kisika ima številne neprijetne posledice: glavobol, vrtoglavica, utrujenost, brezvoljnost, slaba koncentracija, slab spomin, občutki depresije, stresa, anksioznosti. Hitro, plitvo in neenakomerno dihanje strokovnjaki povezujejo tudi z doživljanjem tesnobe oz. anksioznosti. Takšno dihanje je lahko značilno tudi za stanje panike oz. paničnega napada. Pri anksioznosti je pogosto zaznati tudi pomanjkanje sape, kar je posledica subjektivnega zaznavanja nezmožnosti vdiha, hkrati pa telo tako zaznava tudi pomanjkanje kisika. Vdih pri anksiozni osebi nastopi kot sredstvo, s katerim poskuša sprostiti napetost v prsnem košu. Tudi sindrom storilnosti je stanje, kjer je anksioznost povezana s čezmernim naprezanjem, to pa posledično povzroča habitualno hiperventilacijo. Za doživljanje občutka sreče sta potrebna počasen vdih in izdih skozi nos.

Proces zdravega staranja

Staranje je neizogiben del človekovega življenja. Starati se začnemo, ko telo ni več sposobno obnavljati celic. Kadar človeku uspe izboljšati absorbcijo in transport kisika, se procesi staranja upočasnijo. Telo, ki je dobro preskrbljeno s kisikom, ni le bolj imuno na bolezni, temveč uničuje tudi bolezen, ki je v telesu. Vendar ne gre samo za zadostne količine kisika v telesu, temveč tudi za stopnjo izrabe. S starostjo se namreč zgodi, da volumen kisika v krvi ostane enak, kljub temu pa ne pride do celic, ki bi ga potrebovale. Kisik, ozon in znatne količine različnih hranil, vključno z betakarotenom, vitamini C, E, B6, cinkom in selenom, pomagajo telesu, da bolje uporabi kisik. Znane so tudi t. i. terapije s kisikom, ki naj bi koristile  tudi pri pomlajevanju kože oz. zdravi koži na splošno.

S pravilno prehrano do kisika

Pomembna so živila z visoko vrednostjo vitamina C (kivi, pomaranče, jagode …) in drugi močni antioksidanti (beluši, čebula, paradižnik, zelena paprika). Ob pravilni prehrani je treba tudi dovolj piti; priporočeno je vsaj osem kozarcev vode dnevno. Brez ustreznih količin vode so telesne funkcije zmanjšane, vključno s celično absorbcijo kisika. Brez kisika celice ne morejo odstranjevati strupov iz telesa, zato so dovzetnejše za razne bolezni.

Blagodejni učinki gibanja trebušne prepone

Gibanje trebušne prepone blagodejno vpliva na prekrvavitev notranjih organov. Povečanje pritiska znotraj trebušne votline ob vdihu in zmanjšanju ob izdihu delujeta kot masaža notranjih organov. Spremembe pritiskov povzročajo večje kroženje krvi v tkivih organov, gibanje pa ugodno vpliva tudi na srce.