Mediji so polni novic o nasilju, ki pa se žal dogaja tudi v družinah. Kdo je največkrat žrtev, kje lahko le-te poiščejo pomoč, smo med drugim povprašali specialistko zakonske in družinske terapije docentko dr. Andrejo Poljanec, vodjo oddelka za mladoletniško kriminaliteto iz Uprave kriminalistične policije Antona-Tonija Klančnika in strokovnega delavca Centra za socialno delo Ljubljana Moste – Polje Primoža Šemeta, univ. dipl. soc. del., specialista zakonske in družinske terapije.

Avtorica: Katja Štucin 

Glede na podane prijave policiji kot žrtve prednjačijo ženske, medtem ko so moški žrtve v znatno manjšem odstotku. So pa vse pogosteje oškodovanci starostniki. Tudi otroci so žrtve tovrstnega nasilja, vendar največkrat v sklopu kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje ali tudi v okviru kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Kot osumljenci tovrstnega nasilja prevladujejo moške osebe. Kot ob tem pojasnjuje docentka dr. Andreja Poljanec, se je treba zavedati, da je nasilje na žalost prisotno na vseh ravneh, tako med partnerji kot med starši do otrok, na žalost tudi med otroki samimi, če jih nihče ne uspe umiriti in jim ne pomaga živeti dostojneje. Pogosto se nasilje odvija tudi med starši in njihovimi odraslimi otroki in to kar v obeh smereh. Ne glede na številke so pri nasilju najbolj nezaščiteni otroci. Od odraslih so namreč odvisni in se nasilju zato ne morejo upreti. S tem bi tvegali izgubo starševske pozornosti.

Otroke tako skrbi, da bi jim starši rekli, naj kar sami skrbijo zase ali da naj izginejo ali pa da bodo do njih telesno grobi. Poleg tega otroci možganov nimajo razvitih do te mere, da bi zmogli razumeti, da je nasilje vedno problem nasilneža in ni povezano z njimi. Na kar Poljančeva še posebej opozarja, pa so čustvene oblike nasilja, ki so izredno nevarne, saj na zunaj niso vidne, pogosto pa so prav hinavske in zelo boleče. »Otrok jih ne more prepoznati kot čustveno izsiljevanje ali duševno nasilje, manipulativnost, in se z leti celo navadi, da jih na zavestni ravni ne doživlja kot nasilne – kot da bi nasilje postalo način življenja v odnosih. To je res krivično, saj je način življenja odnosov, ki se ga naučimo v otroštvu, popotnica za naše kasnejše odnose. Pogosto se ga začnejo zavedati šele kot odrasli, ko imajo sami težave v odnosih oziroma ko jim bližnji pokaže, da je nekaj v njihovi drži, s čimer druge ustrahujejo ali spravljajo kako drugače v stisko. Odrasli, ki so bili nekoč žrtve nasilja, dobijo tako priložnost za spremembo drže v svojih odnosih.«

Kaj pravijo številke?

Število kaznivih dejanj, ki jih obravnava policija, se glede na natančne statistične podatke zmanjšuje. »V zadnjih treh letih opažamo trend upadanja števila kaznivih dejanj, ki jih obravnava policija, pojasnjuje Anton-Toni Klančnik, ki opozarja, da sicer na število obravnavanih kaznivih dejanj vpliva vrsta dejavnikov, zlasti pa različne spremembe zakonodaje, pristojnosti organov, ki delujejo v strokovni mreži pomoči, usposabljanje strokovnjakov z vseh segmentov in področij, ustreznost odzivanja javnih institucij na primere nasilja v družini, kompleksnost in obsežnost primera, število oškodovancev, dostopnost relevantnih informacij o nasilju v konkretnih primerih, pripravljenost ljudi sodelovati z institucijami na strani tretjih oseb, učinkovitost medinstitucionalnega sodelovanja, podpora in dostopne informacije žrtvam, mnenje in percepcija javnosti, ustrezna medijska reprezentacija nasilja, izvajanje preventivnih aktivnosti, personalno dojemanje nasilja in še mnogi drugi dejavniki.

Dejstvo je, da je nasilje treba obravnavati, če do njega pride, in skušati rešiti situacijo, še bolje pa bi seveda bilo, da do nasilja sploh ne bi prišlo. Kakšni so torej vzroki? Po besedah docentke dr. Andreje Poljanec se navzven zdi, da je vzrok nasilja prehitra jeza, vendar pa je vzrok globlji. »Izvira iz globoke osramočenosti in strahu tistega, ki izvaja nasilje. Nasilnež se globoko v sebi počuti nevrednega ali nesprejemljivega. Ko začne ob nenamerno ‘nepravilnem’ ravnanju bližnjega doživljati, da je ta bližnji proti njemu ali nalašč tak (denimo otrok ne uboga, žena jezika), se ta njegova stiska neprimernosti tako poveča, da se znese nad drugim, in ob tem opravičuje svoje vedenje z ravnanjem drugega – češ, ona je kriva, saj me je sprovocirala, itd.,« orisuje docentka dr. Poljančeva in nadaljuje, da je za nasilneže značilno, da ne prevzamejo odgovornosti za svoje občutke in ravnanje. Če si človek upa priznati, kako se v določeni težki ali boleči situaciji počuti, potem svoje stiske ne prenaša na druge, ampak se zmore sam soočiti z njo.

Pomagajmo žrtvam nasilja!

Nasilja nikoli ne smemo ignorirati, če ga opazimo v okolici. Tako center za socialno delo (CSD) kot policija morata biti namreč obveščena o nasilju, da sploh lahko začneta s postopki za zaščito žrtev nasilja. Zakonodaja še posebej zavezuje organe in organizacije ter nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje, da so to dolžni prijaviti. Poleg tega zakonodaja zavezuje vsakogar, še posebej pa strokovne delavce oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih, vzgojno-izobraževalnih zavodov in socialnih zavodov, ter izvajalce vsebin za otroke v športnih in kulturnih združenjih, da ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestijo CSD, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumijo, da je žrtev nasilja otrok ali oseba, ki zaradi osebnih okoliščin ni sposobna skrbeti zase.

»Če želimo pomagati kar največjemu številu žrtev nasilja in če želimo v naši družbi nasilju resnično reči ne, potem je nujno, da vsi, ki nasilje opazijo, nanj tudi opozorijo oziroma ga prijavijo. To velja tudi za sosede, znance, mimoidoče. To pomeni, da odgovornost za preprečevanje nasilja na neki način nosimo vsi, ne le organi in organizacije, ki imajo formalno odgovornost nasilje obravnavati,« še poudarja Primož Šeme in dodaja, da je lahko prijava tudi anonimna. Pri tem sicer obstaja težava, na katero opozarja Anton-Toni Klančnik. »Seveda je precej anonimnih prijav na strani tretjih oseb, vendar se tu soočamo z zanikanjem obstoja nasilja v neki družini, tudi ko se večkrat ali ob spremenjenih okoliščinah pogovorimo z domnevnimi žrtvami. Izpostavljamo, da anonimna prijava ne pomeni nujne in hitre intervencije, marveč zgolj neko informacijo, da naj bi se v neki družini izvajalo nasilje. Iz teh razlogov odsvetujemo anonimne prijave, saj pogosto ne moremo pridobiti dodatnih informacij, da bi nasilje v nadaljnjih postopkih tudi dokazali. Pozivamo tudi, da ljudje, ki vedo za nasilje, tega prijavijo in se tako postavijo v bran žrtvam, še posebej pa je nedopustno, da se posamezniki skrivajo za anonimnostjo, ko gre za otroke, ki trpijo nasilje.« CSD in policija sta dolžna na vsakršno prijavo odgovoriti ter preveriti vse informacije in okoliščine o morebitnem nasilju.

Pomoč žrtvam

V zadnjih več kot petindvajsetih letih se je v Sloveniji razvila široka mreža služb in storitev, ki nudijo pomoč žrtvam nasilja. Po besedah Primoža Šemeta se je oblikovalo boljše medinstitucionalno sodelovanje pri obravnavi nasilja. Prišlo pa je tudi do zakonodajnih sprememb, s čimer je bil narejen korak v smeri sistemskega pristopa k obravnavanju nasilja v družini. »Žrtvam nasilja v Sloveniji pomoč nudijo po eni strani vladne službe, kot so CSD s svojimi storitvami in ukrepi, policija in sodišča s preganjanjem nasilja in različnimi ukrepi (ukrep prepovedi približevanja,  prepustitev stanovanja v skupni uporabi, itd.). Po drugi strani imajo v Sloveniji nepogrešljivo vlogo pri pomoči žrtvam nasilja nevladne organizacije, ki so v Sloveniji zelo dobro in profesionalno razvite in ki zagotavljajo žrtvam nasilja namestitve v varne hiše ali materinske domove, organizirajo anonimne telefonske linije za žrtve nasilja, opravljajo individualna svetovanja, zagovorništvo, spremljajo žrtve nasilja v sodnih in drugih postopkih, nudijo pravno pomoč in so bile prve, ki so organizirale posebne programe za obravnavo povzročiteljev nasilja.«

Pomagajo lahko tudi družinski svetovalci

Za učinkovito ter celostno obravnavo nasilja je zelo pomembno, da različne službe med seboj tesno sodelujejo. Tudi v Sloveniji obstajajo družinski svetovalci, ki lahko v tovrstnih situacijah veliko pomagajo. Kot pojasnjuje docentka dr. Andreja Poljanec, gre pri tem običajna pot preko raziskovanja odnosov v posameznikovi primarni družini, saj se nasilje po čustveni plati vedno prenaša iz roda v rod. To pomeni, da če smo sami grobi (besedno, čustveno ali telesno) do otrok ali do partnerja ali do svojih staršev, da smo se tega že nekje naučili, da nam je to znan način reševanja stisk, krivic ali stresa oziroma, da nismo imeli nikogar, ki bi znal naše strahove in stiske začutiti in jih pomiriti, še preden bi naše telo reagiralo avtomatsko – z udarcem ali kakšno drugačno grobostjo. V tem smislu je možno, da se nasilje razvije tudi iz odnosov, kjer je vladalo zanemarjanje oz. je bilo premalo posluha za otrokove potrebe. »V svetovanju ali terapiji pa ves čas raziskujemo tudi človekov notranji svet, njegove občutke, čustva, hrepenenja, pričakovanja. Ob tem razvijamo človekovo iskrenost in sposobnost prepoznavanja ter ubesedanja svojih občutkov. Na podlagi poznavanja in razumevanja samega sebe ter svojih bližnjih se lahko ljudje odločamo za nov način odzivanja na stresne situacije, naučimo se govoriti o sebi. Tako se nam ni treba odzivati s čustvenim ali telesnim pritiskanjem, ampak lahko stisko ubesedimo in že s tem znižamo pritisk. Tako ljudje razvijamo sočutje in ohranjamo dostojanstvo do sebe in do drugih, predvsem pa se bistveno bolje počutimo sami in prav tako tudi ljudje okoli nas,« še pove Poljančeva.