Avtorica: Andreja Hergula
Meniskusi so pomemben del kolenskega sklepa. So čašasti podaljšek golenice (postavljeni so na točki, kjer se v kolenu stikata stegnenica in golenica). Obstajata dva meniskusa: notranji (medialni) in zunanji (lateralni). Meniskus sestavlja tkivo, ki je zelo podobno hrustancu. Zgradba meniskusa omogoča odpornost na kompresijo in visoko elastičnost.
Meniskusi so bistveni za to, da kolenski sklep normalno deluje. Delujejo kot »mašilo« in kompenzirajo neujemanje med stegnenično in tibialno sklepno površino. Poleg tega preprečujejo sinovialno (sinovialni sklepi so tisti sklepi, ki imajo velik obseg gibanja) vkleščenje med upogibom in iztezanjem kolena.
Naslednja pomembna naloga je vlaženje sklepa. Meniskusi pomagajo pri razporeditvi sinovialne tekočine po sklepu. Pripomorejo tudi k temu, da je sklep v vseh smereh stabilen. Pomembni so pri procesu, ko koleno prihaja iz upogiba v iztezanje. Poleg vsega naštetega resorbirajo tudi energijo.
Okrog 2 do 3 mm obrobnega dela meniskusa se prehranjuje neposredno s krvjo (iz medialne in lateralne spodnje kolenske arterije). Večina meniskusa pa se prehranjuje z difuzijo (prenosom snovi skozi celično membrano) podobno kot sklepni hrustanec.
Dokazali so, da meniskusi prenašajo kar 40 do 60 odstotkov teže v sklepu, zato so temu primerno najbolj obremenjena površina sklepa. Čim bolje je meniskus obdržati. Kot rečeno, ima namreč pomembno funkcijo varovanja sklepnega hrustanca pred kompresijskimi obremenitvami in posledičnimi degenerativnimi spremembami. Ko del ali celotni meniskus operativno odstranimo, se pet do deset let po poškodbi ali odstranitvi pogosto pojavi artroza.
Raziskave so pokazale, da večino obremenitve na zunanji strani kolena nosi zunanji meniskus, na notranji strani kolena pa je obremenitev enakomerno razdeljena med meniskus in hrustanec.
Notranji meniskus ima obliko črke C. Zadnji rog je širši od sprednjega, sprednji rog je močno pripet na golenico, pred sprednjim križnim ligamentom. Pogosteje se poškoduje medialni meniskus (kar 5- do 6-krat pogosteje). To se dogaja zaradi njegove anatomske oblike in večje pomičnosti, deloma pa tudi s smerjo delovanja sil, ki pri športnih poškodbah najpogosteje poteka s strani.
V primeru, da pride do nasilnega zasukanja obremenjenega ali delno upognjenega kolena, se pojavi v kolenu huda bolečina in občutek, da se je nekaj izpahnilo ali pretrgalo. Poškodovanec nekaj časa ne more niti hoditi niti iztegniti kolena. Eksudat (tekočina s proteini, ki se nabere v tkivu) se pojavi šele naslednji dan. Sklepna špranja boli bolj spredaj. Po nekaj dneh ta tekočina izgine, zato koleno lahko postopoma iztegnemo.
Zunanji meniskus je po obliki širši, bolj okrogel in pokriva dve tretjini spodaj ležečega zgornjega platoja golenice. Skrbne anatomske študije so razložile, da je lateralni meniskus mobilnejši od medialnega. Pojavnost poškodb je kot povedano manjša.
Poškodba zunanjega meniskusa je redkejša, težje jo je diagnosticirati. Po tem, ko opravimo artroskopijo, je pojasnitev okvare natančna. Če je poškodba nedavna, moramo predel imobilizirati za 14 dni, delati statične vaje, kasneje pa kolena razgibavamo.
Po poškodbah kolena se včasih nad zunanjo sklepno špranjo pojavi trda izboklina (cista zunanjega meniskusa), ki je velika kot lešnik. Ta cista je izpolnjena z želatinozno tekočino. Je boleča na pritisk, bolečine pa povzroča tudi pri gibanju. Če poškodovanec upogne koleno, se ta izboklina deloma umakne v sklepno špranjo, pri iztezanju pa se jasno izboči.
Če je okvara meniskusa kronična oz. se ponovi, zdravniki opravijo artroskopijo. Na podlagi te preiskave se strokovnjaki odločijo, ali bo potreben operativni poseg. Če tako ocenijo, odstranijo zatrgani del meniskusa. Če je vzdolžno razklan kot ročaj košare, odstranijo odtrgani del. Pri manjših razpokah v meniskusu oziroma pri poškodovancih, mlajših od 40 let, pa raztrganino meniskusa zašijejo – a le na delih, kjer je dobro prekrvavljen.
Po operaciji je potrebno hlajenje kolena z ledom preko povoja. Dan po posegu je treba začeti z osnovnimi vajami za razgibavanje kolena.
Zadnjih nekaj let je (posebno v športni medicini) priljubljen proces zdravljenja, ko bolniku odvzamejo pacientovo kri, nato pa jo za 20 minut »predelajo« oz. položijo na posebno centrifugo. Potem jo vbrizgajo v poškodovano koleno. Takšna kri ima več beljakovin z majhno molekulsko maso, ki spodbujajo rast in celjenje celic.
Poleg naštetega postopka poškodovani meniskus zdravijo tako, da vstavljajo proteze iz kolagena ter drugih snovi in telo jih sprejme za svoje. Kot smo omenili, se pri pacientih, ki jim morajo meniskus odstraniti, pojavljajo degenerativne spremembe, na primer zgodnji artritis. Dandanes omenjena metoda zmanjšuje možnost nastanka prezgodnjega artritisa, hkrati pa znatno zmanjša bolečine.
Ste vedeli, da …
lahko meniskus tudi presadimo? Nov, človeški meniskus lahko dobimo v primeru, da dobimo primernega darovalca. Pri nas v Sloveniji so prvo tovrstno transplantacijo mladi slovenski športnici naredili spomladi 2016 (darovalec je bil Američan), v tujini pa jih rutinsko opravljajo že nekaj časa.
se pri artroskopiji uporablja paličasti inštrument, imenovan artroskop? Nanj je pritrjena kamera, katere slika je prenesena na televizijski zaslon. S pomočjo kamere lahko zdravniki opazujejo notranjost kolenskega sklepa. Med operativnim pregledom lahko kirurg skozi dodatne kožne luknjice uvede druge kirurške inštrumente. Z njimi popravi ali odstrani poškodovano tkivo meniskusa.