Prihaja čas, ko si bomo znova obljubili nešteto stvari, ki se jih čez čas seveda večinoma ne bomo držali. Zaobljube so tiste, ki jih kaj kmalu nehamo uresničevati. Kako si lahko pomagamo, da bo naša volja karseda neomajna? Kako si lahko sami tlakujemo lastno pot? Obstajajo ne preveč težavni načini, kako si pomagamo? Verjamem, da si več kot želite slišati odgovore na ta vprašanja, ki jih je z nami delil klinični psiholog dr. Bojan Varjačić Rajko, univ. dipl. psih. Če vam bodo všeč, pa presodite sami.

Avtorica: Katja Štucin

Za začetek, ste si že kdaj ob novem letu postavili kakšno zaobljubo in jo uresničili? Vam kakšne ni uspelo?

Tako kot verjetno vsak človek, sem se tudi sam zaobljubil, da bom opustil kakšno razvado. Potem ko sem ugotovil, da sem obljubo prelomil, si je pa nisem več postavil. Pri meni to ne deluje, zato si jih v zadnjih letih nisem več postavljal. Novoletne zaobljube mi torej nikoli ni uspelo uresničiti na dolgi rok.

Zakaj si pravzaprav ob prelomnicah, kot so novo leto ali pa preprosto ponedeljek, želimo spremeniti svoje navade, vedenja, sebe?

Po mojem mnenju je vpletenih več stvari. Eno je občutek, ki je povezan z mišljenjem, da je novo leto obrat in prinaša nekaj novega. Daje nam občutek, da je to priložnost za spremembo tudi pri nas. Novoletno praznovanje nam da občutek, da je zdaj na vrsti nekaj drugega. To nas spodbudi na ravni arhaičnega razmišljanja, nečesa magičnega. Drugo je dejstvo, da ljudje v decembru pojemo in popijemo več, kadimo več, manj se gibamo oziroma imamo več razvad in vsak od nas prepozna ta občutek zasičenosti.

Posameznik ima prekomernega uživanja preveč, vendar to še kar počne, ker tako ravnajo vsi. Objektiven občutek gnusa, da smo prekoračili svoje meje, nas spodbudi k razmišljanju o spremembi, postavimo si pozitivne cilje, vendar pa nam pomaga le kratek čas, da se obljub tudi držimo. Pomembno je namreč vedeti, da so te zaobljube večinoma kratkega daha kratke sape in slej ko prej se človek vrne k razvadam, ki jih je imel že prej. Če je razvada huda, lahko gre za zasvojenost z neko substanco. Spremeniti tovrstno ravnanje je v resnici kar težko in ne more biti stvar hipne odločitve, ampak mora biti pred tem prisotna dobra predpriprava. Pri ljudeh, ki so zelo odvisni, šele neka izguba povzroči, je sprožilec, da se odločijo za zdravljenje. Tudi za tiste, ki še niso telesno odvisni, je proces ustavljanja razvad naporen in se ne more zgoditi naenkrat.

Kako potekajo te faze spreminjanja škodljivih navad?

Po nekem času, ko človek opazi, da se škodljivi vzorci pojavljajo, se pojavi ideja, da bi bilo bolje, če teh vzorcev ne bi bilo in začne o tem intenzivneje razmišljati. Potem začne poskušati in razvado opusti, denimo za dva dni, en teden, vendar se potem bržkone kaj kmalu vrne na stare tirnice. Te faze lahko trajajo dolgo, tudi leta. Potem pa sledi odločitev, ki mora biti trdna, in tista faza, ki je najpomembnejša, to je vzdrževanje. Seveda pri resnih odvisnostih prihaja do recidiva, zdrsa, ponovitve. Od tu naprej je treba najti moč ponovno za abstinenco, ki je pri telesni odvisnosti nujna. Recidiv je del bolezni. Na podlagi prvega recidiva se naučimo izogibati takšnim situacijam. Denimo pri nas v bolnišnici, kjer zdravimo odvisnike od alkohola, je prvo zdravljenje lahko manj uspešno kot drugo. Pri slednjem se človek že odreče določenim iluzijam, da bo denimo lahko zmerno pil, čeprav ne more. Na napakah se učimo.

Ko ste že namignili, izkušnje in raziskave kažejo, da novoletnih zaobljub večinoma ne izpolnimo. Kako si lahko pomagamo, da bo naša volja bolj neomajna?

Če gre za novoletne zaobljube, potem bo težko pomagati, da bo naša volja neomajna. Pot do spremembe določenega življenjskega stila je daljša. Najprej se je za to, da bomo z razvado končali, treba v glavi, sam pri sebi, s tem soočiti in graditi motivacijo. Vnaprej razmišljati, kako bo potem, poskušati predvideti reakcije na to. Priprava je potrebna v glavi in v srcu preden se zares odločimo za ta korak.

Pri ne tako hudih razvadah zelo pomaga, če imamo nekoga, ki dela to skupaj z nami. Znano je, da so na voljo skupinska odvajanja, ki so lahko zelo učinkovita. Skupnost nam pomaga, da lažje omejimo naše razvade. Ob tem je zelo pomembno vedeti, da bomo morali za vzdrževanje te spremembe vlagati trud, premagovati sami sebe, slaba razpoloženja, itd. Dlje, ko naše omejevanje od razvad traja, manj težko nam bo. Začetki so pri blagih odvisnostih morda najlažji, potem po navadi nastopi kriza, dlje ko vztrajamo, lažje je. Ne nazadnje bi izpostavil še, da zelo pomaga informiranost oziroma osveščenost, da poznamo škodljive učinke določenih razvad. Nekaterim pomaga, da si vodijo dnevnik, spet drugim, da se za uspešno vztrajanje nagradijo z nečim zdravim, kot je obisk kina, savne, športnega dogodka, itd.

Kako pa si lahko sami tlakujemo lastno pot, da bo ta kar najbolj polna zadovoljstva, da bomo srečni s tem, kar smo oziroma kdor smo? Kako izboljšati samopodobo?

Ravno to je velikokrat vir nesreče, ker mislimo, da moramo biti srečni. V resnici je sreča v majhnih trenutkih in tega se je treba zavedati. Ljudje smo zelo kompleksni in sreče se ne da predpisati. Za dobro samopodobo in zadovoljstvo pa je verjetno fino imeti uravnoteženo življenje, da poskrbimo za medosebne odnose, zdravo prehrano, aktivno življenje, kulturo, skratka, da skušamo živeti široko. Še eno zelo pomembno dejstvo se mi pa zdi, da ostanemo zmožni prenašati nesrečo. Življenje je težko in to videti je notranja moč.

Je prav, da se obrnemo po pomoč k strokovnjaku, če nam nikakor ne uspe biti zadovoljni sami s sabo in nam lastno prepričevanje in metode ne pomagajo? Kako nam ta lahko pomaga?

Problem sodobne družbe je, da imamo v splošnem večinoma dokaj dober standard in to nam omogoča dosti uživanja. Če se prepustimo samo temu, bomo slej ko prej nekje obtičali. Potrebno je imeti realne stike z ljudmi, realno življenje. Če je nezadovoljstvo veliko in se pojavljajo prehude razvade, da se razvije odvisnost od neke psihotropne substance, človek ne more obvladovati uživanja substanc. Posledično se lahko problematično vede, ima raznovrstne težave, tudi zdravstvene, in takrat je potrebna institucionalna podpora, ki lahko poteka ambulantno ali pa, če je potrebno, bolnišnično.

Se vam potemtakem zdijo novoletne zaobljube sploh smiselne?

Mislim, da ni nič narobe z novoletnimi zaobljubami. Če drugega ne, bomo teden ali dva bolj zdravo živeli. Torej, boljše si jih je zadajati kot ne. Mogoče je čas, da si jih tudi sam spet omislim.