Opažate, da vam po koncu poletja, ko je dan krajši in je več slabega vremena, mnogi na vprašanje o počutju odgovorijo, da so tako-tako, rahlo depresivno? Ali tudi vi občutite spremembo? Lahko letni čas vpliva na razpoloženje in kaj sploh je depresija, smo povprašali Branka Brinška, dr. med., spec. psih.

Avtorica: Katja Štucin

V splošnem najraznovrstnejša razpoloženja velikokrat opisujemo z depresivnostjo. Strokovno bi bili boljši izrazi žalost, pomanjkanje energije, potrtost, nemoč, tesnobnost, itd. Kdaj pravzaprav lahko govorimo o depresiji kot motnji? Kako jo prepoznamo?

O depresiji lahko govorimo, ko nas niti najlepši, res veseli dogodki ne spravijo iz teme, ko nam ne prižgejo luči. Človek izgubi voljo, ne vidi smisla, zakaj bi se trudil, preganjajo ga črne misli, tako podnevi kot ponoči, zateka se v pasivnost, beži pred ljudmi. Pojavlja pa se tudi kup telesnih znakov, ki nam včasih zakrijejo samo depresijo. Ljudje že od nekdaj vedo, da nam znaki veliko povedo o našem duševnem stanju. Vsi poznamo opise, kot so: pri srcu me stiska, na jetra mi gre, na hrbet me pritiska, itd.

Ali po vašem mnenju simptomi velikokrat ostanejo prezrti? Se ljudje odločajo za strokovno pomoč?

Obstaja piramida. V najširšem delu so tisti ljudje, ki si zmorejo sami pomagati, manjši del poišče pomoč pri ljubih osebah, še manjši poišče pomoč pri nekom, ki se usmerjeno ukvarja s temi težavami – na delovnem mestu ali v šoli je to socialni delavec. Piramida se potem zožuje in še manjši del ljudi poišče pomoč pri splošnem zdravniku, do psihiatra pa pridejo le izbranci. Še posebej ker so čakalne dobe tako dolge, da marsikatera težava sčasoma spontano mine.

Koliko ljudi, ki poiščejo pomoč, je v takšnem stanju, da potrebujejo bolnišnično zdravljenje?

Statistika o obiskih in postavljenih diagnozah obstaja. Pomembnejše od tega je poudarek o  pravilnem razmerju med vloženim trudom za samopomoč in iskanjem zunanje opore, ki jo predstavlja medikamentozna terapija. Študije kažejo, da je enako učinkovito zdravljenje z antidepresivi ali s kakovostno psihoterapijo.

Najboljši rezultati so kombinacija obeh. Žal pri pacientih pogosto opažamo, da bi izbrali samo bližnjico, lažjo pot – tableto. Antidepresiv nam pomaga vzpostaviti ravnotežje v živčnem sistemu, ne more pa nas narediti socialno bolj spretne, potrpežljive, obvladane, itd. Vse te stvari pa moramo skozi naporen trening doseči sami ali pa ob takem in drugačnem trenerju, kot mora maratonec v pripravi na tekmovanje preliti veliko truda in potu.

Kako pa pravzaprav poteka dan posameznika z depresijo v vaši bolnišnici?

Pri pacientu, ki potrebuje hospitalizacijo, je seveda izredno težko začenjati s psihoterapijo. Najprej potrebuje zdravila, ki mu ustvarijo vsaj nekaj notranjega ravnotežja in ga pripravijo na učenje in trening novih spretnosti. V ta namen pacienta vključujemo v razne terapevtske aktivnosti, od sprostitvenih tehnik, individualne in skupinske psihoterapije, razne pristope znotraj delovne terapije, pomembne pa so tudi socialne intervencije. Učimo jih higiene spanja, skrbi za lastno telo, itd.

Depresija sicer ni omejena na posamezno življenjsko obdobje. Glede na način življenja, hiter tempo in spremembe vrednot pa je bilo v javnosti zaznati nekatere napovedi, da se bo število ljudi s tovrstnimi motnjami povečevalo. Je res vedno več depresije med mladimi?

Res je, depresija ni omejena na določeno starost, imamo deset- in stoletnike s hudo depresijo. Težko je govoriti, koliko je depresije, ker omenjena piramida skrije velik del depresivnosti, del jo skrije stigma, velik del pa jo skrijejo omenjeni telesni simptomi, ko ljudje iščejo pomoč za razne telesne težave in se duševnost dejansko spregleda.

Tempo je vsekakor prehud. Nismo ustvarjeni zanj. Če pogledamo sto, dvesto let nazaj, zvečer niso imeli luči in ob osmih zvečer so se večinoma začeli odpravljati k počitku, vstajali pa so s soncem. Zdaj mislimo, da moramo opraviti vse, da nam bo življenje sicer ušlo, v resnici pa nam uhaja v naglici, ko pozabimo na lepoto življenja, užitke partnerstva in sreče s samim seboj.

Ali v uvodu izpostavljena teza, da letni časi oziroma obdobje v letu vpliva na počutje posameznika, drži?

Znanstveniki so ugotovili, da imamo v 95 odstotkih enake gene kot vinska mušica. Verjetno smo še bolj v sorodu s tistimi živalmi, ki zimo izkoristijo za počitek. Jeseni naj bi se umirili in pripravili na novo sezono. V resnici pa je tako, da del poletja izkoristimo za aktivne in kar naporne počitnice, jeseni pa nas zasujejo z novimi obremenitvami in do naslednjega dopusta komaj podelamo najnujnejše zadeve. Posledice so jasne.

Je tudi res, da se depresija stopnjuje v novembru? Če ja, zakaj?

Obstajata dva vrhova pojavljanja sezonske depresivnosti. Eden v oktobru oziroma novembru, drugi pa v pomladanskem času. To se precej povezuje s časom osvetlitve, z dolžino sončnega dneva in posledično z melatoninom, ki nadzira stanje budnosti. Razumevanje vseh procesov pa nam bo verjetno še dolgo časa zavito v meglo.

Kaj lahko naredimo sami, da bo naše razpoloženje karseda dobro?

Zase je treba skrbeti na način kot zidamo hišo. Najprej so pomembni dobri temelji, kar pomeni telesno zdravje, ki izvira iz načina prehranjevanja. Žal nas pogosto zavajajo pri tem, kaj je zdravo in nam ponujajo razne izdelke, s katerimi pa večinoma le prodajalci dobro služijo. Prav tako nima smisla iskati vitaminov in mineralov v dodatkih, saj so tam večinoma nedostopni za organizem. Bolje je poiskati hrano, ki je zrasla v naravi, brez strupenih dodatkov. Žal vpliva slednjih ne vidimo neposredno, saj jih organizem uspe predelati v naši kemični tovarni v jetrih.

Vendar če zanjo porabimo preveč energije, jo zmanjka za borbo proti boleznim, raku, demenci, itd. Znanja o tem je žal med ljudmi bistveno premalo. Vsak naj se sam vpraša, kdaj je nazadnje pri nakupu hrane pregledal drobni tisk, kjer piše, kateri strupi so v hrani. Kdaj ste se odpovedali zapeljivi poceni hrani s škodljivimi sladkorji in maščobami? Marsikdo pozorneje spremlja, kakšno olje naliva v avto kot vase. Naslednji korak je zdravo gibanje, kar pomeni zmerne aktivnosti vsak dan, nikakor pa ne enkrat tedensko intenzivna vadba ali kolesarjenje. Takšen podvig namreč naredi hudo škodo v organizmu, ki sicer samo počiva.

Nadaljnji zdrav odnos pa je seveda ravno pravšnja mera dela. Vsakdo se gre lahko sprinterja, ampak mu po štiristo metrih poide sapa. Naše življenje pa je maraton, ki naj bi ga tekli predvidenih 70 let ali več. Seveda je ob tem pomembno druženje s pravimi prijatelji, življenje s partnerjem, ki nam stoji ob strani v dobrem in slabem, in z gosti v družini, kar so naši otroci. Krona vsega pa je spoštovanje do samega sebe. Predstavlja pravico boriti se in biti egoističen v situacijah, ko v življenju od nas zahteva preveč. Kdor tega ne zna, bo izčrpal sebe in bo ta vzorec prenašal na svoje potomce.